Ko se ptički ženijo in lučke zaplešejo po vodi

Gregorjevo, praznik, ki nas vsako leto 12. marca spomni, da pomlad že trka na vrata, v sebi nosi mnogo več kot le lepo tradicijo spuščanja lučk po vodi. Je praznik svetlobe, ljubezni in upanja. Čeprav ima korenine v davnih časih, njegovo sporočilo ostaja aktualno tudi danes, ko si v hitrem svetu še bolj kot nekoč želimo topline, svetlobe in ljubezni.

Pomlad, ki pride z lučjo
Ko so zime še trajale dolgo in so bili večeri polni mraka, so naši predniki nestrpno čakali trenutek, ko bodo dnevi spet daljši, sonce močnejše in delo ob luči ne bo več potrebno. Prav zato je bil prihod pomladi, ki so ga povezovali s sv. Gregorjem, pomemben mejnik. Po starem julijanskem koledarju je namreč Gregor Veliki godoval na prvi pomladni dan, 21. marca. Z uvedbo gregorijanskega koledarja leta 1582 se je njegov god prestavil na 12. marec, a simbolika začetka pomladi je ostala.

V Tržiču, Kropi, Kamni Gorici, Železnikih in še marsikje drugje po Sloveniji so tako na predvečer gregorjevega že dolgo spuščali po vodi hišice, cerkvice in barčice, v katerih so gorele sveče. Te »gregorčke« otroci in odrasli spuščajo po rekah in potokih kot simbol svetlobe, ki končno zmaga nad temo. »Vrzi luč v vodo,« pravi star pregovor, ki so ga še posebej razumeli rokodelci, saj jim od tega dne »ni bilo več treba delati pri luči.«

Ko se ptički ženijo
Gregorjevo je tudi slovenski praznik zaljubljencev. Mnogi zmotno mislijo, da imamo le valentinovo, a že dolgo pred njim je bil gregorjevo tisti dan, ko »se ptički ženijo«. Po ljudskem izročilu se na ta dan ptice začnejo pariti, kar oznanja prebujanje narave in novo življenje. Dekleta so v preteklosti z zanimanjem opazovala nebo, saj je veljalo, da bo prvi ptiček, ki ga ugledajo, napovedal, kakšen mož jih čaka. Otroci so verjeli, da se ptiči na svoji poroki tudi sladkajo, zato so po grmih iskali »ostanke ptičje svatbe« – majhne pogačice in sladkarije, ki so jih tja skrivaj nastavili starši.

Čeprav danes ptiče le redko kdo vpraša za nasvet o prihodnosti, se gregorjevo vse bolj vrača kot praznik ljubezni in začetka nečesa novega. Morda ravno zato, ker potrebujemo tisto iskrico upanja, ki jo prinaša pomlad.

Od predkrščanskega ognja do gregorčkov
Zgodovina običaja spuščanja luči po vodi je dolga in skrivnostna. Po nekaterih virih naj bi šega izvirala še iz predkrščanskih časov, ko so ljudje z ognjem darovali vodnim bogovom, da bi naravi dali moč za novo rojstvo. V vodo so spuščali ogenj, ki je bil simbol Peruna, boga groma in ognja, medtem ko je bila voda sveta Velesu, bogu podzemlja in plodnosti. Tako so s spojitvijo teh elementov pričarali novo življenje, novo pomlad.

Sčasoma so ti starodavni običaji dobili krščanski okvir. Gregor Veliki, papež, ki je v 6. stoletju živel v Rimu, je veljal za prinašalca luči – in simbolično so mu zato ljudje posvetili praznik, ko so ob koncu zime »ugasnili« umetno svetlobo in luč zaupali soncu.

Podobne običaje poznajo tudi drugod po Evropi. Na Bavarskem, v Švici, vzhodni Franciji, Makedoniji in še marsikje, so prav tako spuščali po vodi sveče, pritrjene na lesene deščice, da bi s tem proslavili pomlad. V Makedoniji so denimo na praznik sv. Treh kraljev 6. januarja spuščali po Ohridskem jezeru deske s svečami, ki jih je veter nosil daleč stran.

Gregorčki, ki razveseljujejo vse generacije
Na Slovenskem so gregorčki še danes nepogrešljiv del pomladnega prebujanja. Posebej v Tržiču, kjer ima običaj najdaljšo tradicijo, otroci in odrasli že tedne pred praznikom izdelujejo prave umetnine – hišice, ladjice, gradove, vse s prostorčkom za svečo, ki zvečer zažari na vodi.

Nekoč so bili to preprosti predmeti, včasih le košarice, polne oblancev, ali pa stare »cambohe«, napolnjene s smolo, ki so jih čevljarji, kovači in drugi obrtniki spuščali po vodi kot simbol, da jim ni več treba delati ob umetni svetlobi. Danes so gregorčki prava mala umetniška dela, ki jih izdelujejo družine skupaj, otroci v vrtcih in šolah, društva in posamezniki. Dogodki, kjer spuščajo gregorčke, so postali pravi praznik za skupnost, priložnost za druženje, ustvarjanje in veselje.

Praznik ljubezni in svetlobe za sodobni čas
Čeprav je gregorjevo povezano s starimi verovanji in obredi, pa ima za današnji čas prav posebno sporočilo. V svetu, kjer smo velikokrat ujeti v hitenje in skrbi, nas spomni, da prihaja čas svetlobe. Da narava znova oživi, da sonce ponovno ogreje naša srca in da si tudi mi lahko podarimo nekaj lepega. Morda ljubečo misel, topel nasmeh ali pa preprosto nekaj časa za skupno ustvarjanje gregorčka, ki bo z lučko odplul po vodi in s seboj odnesel željo po sreči in ljubezni.

Gregorjevo je priložnost, da praznujemo ljubezen – do narave, do soljudi in do življenja samega. Naj vas zato na ta dan razveselijo ne le ptički, ki si gradijo gnezda, ampak tudi otroško veselje ob vodi, iskrice svečk, ki plavajo v noč, in občutek, da pomlad spet prihaja.

Petra Znoj