.png)
5 hours ago
23
ARTICLE AD
Vstop v adolescenco, običajno med devetim in trinajstim letom, je eno najzahtevnejših obdobij tako za otroke kot za starše. Otrok, ki je bil še pred kratkim poslušen in vpet v družinsko rutino, nenadoma postane najstnik, ki išče svobodo, samostojnost in občutek lastne identitete. Gre predvsem za povsem naraven in nujen proces, čeprav ga družina pogosto doživlja kot čustveni vihar.
Ena prvih sprememb, ki jih starši opazijo, je oddaljevanje od družine in vse tesnejše povezovanje s prijatelji. Najstnik se začne zapirati v svoj svet, išče sogovornike med vrstniki, ki ga razumejo, in se oddaljuje od starševskega nadzora. To je korak, ki mladostniku omogoča, da se uči samostojnosti in preizkuša svojo osebnost zunaj družinskega kroga.
Starši pa morajo to fazo sprejeti z razumevanjem in potrpežljivostjo. Kot navaja Psihology Today, se stik ne izgubi, če starši ohranijo drobne vsakodnevne rituale – skupno kosilo, pogovor po šoli ali spontano povabilo: „Kaj, če danes skupaj naredimo nekaj zabavnega?“ Takšni trenutki ohranjajo toplino odnosa, tudi ko otrok počasi odrašča.
Druga sprememba, ki jo prinaša adolescenca, je intenzivno iskanje identitete. Najstnik želi izraziti svojo individualnost, pogosto skozi zanimanja, ki se razlikujejo od starševskih. Lahko zamenja glasbo, slog oblačenja ali hobije, preizkuša nove vloge in postavlja vprašanja o svetu, ki ga obdaja.
Starše to lahko zmede ali celo ujezi, saj se zdi, da otrok nenadoma zavrača vse, kar so mu doslej poskušali privzgojiti. Raziskovanje je nujno za oblikovanje samozavestne osebnosti. Namesto kritike je smiselno pokazati zanimanje – vprašanje, kot je „Povej mi več o tem, zakaj ti je to tako všeč,“ lahko postane most med dvema generacijama, ki se učita razumeti druga drugo.
Pravila niso kazen
Sčasoma se pri mladostnikih pojavi tudi vse večje nezadovoljstvo s pravili. Meje, ki so bile nekoč samoumevne, zdaj delujejo kot omejitve. Pojavi se kljubovalnost, želja po razpravi in preizkušanju, kako daleč lahko gredo. Po besedah psihologa je to pričakovano – najstniki si prizadevajo za občutek nadzora nad lastnim življenjem, kar pogosto vodi v nesoglasja.
Starši se morajo zavedati, da pravila niso kazen, temveč okvir varnosti. Pomembno je, da jih razložijo mirno in iskreno: „Tega še vedno pričakujemo od tebe, ker ti to pomaga razumeti odgovornost.“ Tak pristop najstniku pokaže, da ima starš razloge, ne le avtoriteto.
Četrta značilnost adolescence so pogostejši konflikti in prepiri. Mladi postanejo glasnejši pri zagovarjanju svojega mnenja, želijo sami odločati o vsakdanjih stvareh, a še nimajo vedno zrelosti, da bi prevzeli tudi posledice. Prepirov se ni mogoče povsem izogniti, so pa lahko priložnost za učenje spoštljive komunikacije. Starši lahko s preprostim stavkom, kot je „Pomagaj mi razumeti tvoje stališče, pa bom poskusil razložiti svoje,“ ustvarijo prostor za dialog, v katerem se obe strani počutita slišani.
Predvsem pa starši naj vedenja ne jemljejo osebno. Najstniki ne želijo prizadeti svojih staršev – njihovo vedenje je odraz notranjega boja med otrokom, ki so ga bili, in odraslo osebo, ki šele nastaja.
Adolescenca ni kazen, ampak proces učenja, eksperimentiranja in odločanja. In čeprav v tem obdobju izgine nekaj otroške čarobnosti, se hkrati rojeva nova vrsta povezanosti – zrelejša, globlja in bolj iskrena. Ravno to ravnovesje med svobodo in varnostjo je tisto, kar omogoča, da iz najstnika zraste odrasel človek z lastno močjo in identiteto.
Foto: Pixabay
Prispevek je pripravljen s pomočjo umetne inteligence.
Morda vas zanima tudi
Objava Ko otrok postane najstnik: Štiri vedenjske spremembe, ki presenetijo starše je bila najprej objavljena na Portal24.
English (US)