Ko otrok izgine: tihe zgodbe, ki jih statistika ne pove

Ko otrok izgine, se svet ustavi. Starši ne spijo, telefoni zvonijo, ulice postanejo predolge in tišina preglasna. Pogrešan otrok je največja nočna mora, ki si jo težko predstavljamo – in vendar se po Evropi dogaja pogosteje, kot si mislimo. Lani je bilo prijavljenih več kot 124.000 pogrešanih otrok, skoraj dvakrat več kot leto prej. To niso samo številke, temveč resnične zgodbe, ki se začenjajo z enim samim trenutkom: ko se otrok ne vrne domov.

Večina teh primerov se k sreči konča srečno. Policija otroke najde v nekaj urah ali dneh, mnogi se domov vrnejo sami, včasih prestrašeni, drugič s skesanim nasmehom, a živi in zdravi. Za starše in svojce je to trenutek neizmernega olajšanja, ki ga ne pozabiš nikoli – ko se vrata končno odprejo in se iz tišine zasliši tisti znani korak. A obstaja tudi temnejša stran – tista, kjer telefon nikoli ne zazvoni in vrata ostanejo priprta v upanju, ki nikoli ne umre. Obstaja prostor med strahom in vero, kjer starši čakajo mesece, včasih leta, včasih vse življenje. Podatki evropske organizacije Missing Children Europe kažejo, da so najpogosteje pogrešani otroci stari med 12. in 16. letom. To je obdobje, ko se svet odraslih zdi nerazumljiv, ko so čustva premočna in ko meja med pogumom in obupom postane zelo tanka. Najstniki so v teh letih pogosto ujete duše med pričakovanji staršev in lastnimi sanjami. In kadar doma ni posluha, kadar se težave kopičijo, kadar jih nihče ne razume – se jim odhod zdi edina možnost.

Kar 67 odstotkov vseh prijav se nanaša na otroke, ki so pobegnili od doma ali iz vzgojnih ustanov. To niso nujno prestopniki ali “težavni” otroci, temveč pogosto tisti, ki so se znašli v stiski, pa niso znali prositi za pomoč. Razlogi so različni – od “nedolžnih” prepirov, slabih ocen in zaljubljenosti, do globljih ran, ki jih povzročajo nasilje, zanemarjanje, zloraba alkohola ali drog in duševne težave.

Zaskrbljujoče je tudi razmerje med spoloma. Šest od desetih pogrešanih otrok so deklice. Raziskovalci opozarjajo, da to ne pomeni nujno, da deklice pogosteje izginejo, temveč da so starši pri njih hitreje zaskrbljeni, šole bolj pozorne in policija prej obveščena. Pri fantih pa se izginotje včasih razume kot “pobeg iz trme”, del odraščanja, ki ga bodo sami preživeli. Zato se prijava pogosto zgodi prepozno – in dragoceni čas, ko bi jih še lahko hitro našli, izgine.

Vsaka ura šteje. Statistika kaže, da večino pobeglih otrok najdejo v manj kot enem tednu, kar 78 odstotkov jih je odkritih v prvih sedmih dneh. A obstajajo tudi tisti, ki jih ni nikoli nazaj – tisti, katerih obrazi ostajajo na fotografijah in v spominu ljudi, ki jih še vedno čakajo. In to so zgodbe, ki jih nobena statistika ne more pomiriti.

V Sloveniji je slika nekoliko drugačna. Policija pravi, da število pogrešanih otrok pri nas ne narašča. Letno sicer niha, a običajno predstavlja med 2 in 35 odstotkov vseh pogrešanih oseb. Večinoma gre za otroke, ki pobegnejo od doma, a jih najdejo hitro. V prvem polletju letošnjega leta so policisti vodili 134 iskanj pogrešanih otrok ali mladostnikov, kar je nekoliko več kot lani, a še vedno v mejah običajnega. Slovenska posebnost je, da več kot 90 odstotkov pogrešanih otrok do 14. leta policija najde že v štirih urah po prijavi. V več kot polovici primerov starši prijavo oddajo v eni uri, kar močno poveča možnosti za hiter razplet.

A kljub spodbudnim številkam vsako izginotje pomeni stisko, ki je ne omilijo nobeni podatki. Policisti pravijo, da so najpogostejši razlogi za pobeg težave v šoli, občutek nerazumevanja, pomanjkanje pozornosti, iskanje dogodivščin ali zaljubljenost. Nekateri otroci bežijo pred nasiljem v družini – in takrat mora policija ukrepati hitro in odločno. V teh primerih gre za zaščito otroka, ne le za njegovo iskanje. Eden od razlogov, zakaj otroci bežijo, je tudi občutek, da odrasli nimajo časa. Starši so pogosto preobremenjeni, učitelji pod pritiskom, otroci pa se umikajo v svoj svet – včasih v digitalni svet, kjer jih lahko hitro ujamejo tisti, ki imajo slabe namene. Prav zato je vedno pomembno, da se pogovarjamo. Da poslušamo. Da otrok ve, da ima kam iti, ko mu je težko.

Zgodbe o pogrešanih otrocih se pogosto prepletajo tudi s problemom trgovine z ljudmi. V Sloveniji sicer uradno beležimo manj primerov kot drugod v Evropi, a to ne pomeni, da jih ni. Lani je policija obravnavala 43 sumov kaznivih dejanj trgovine z ljudmi in prepoznala 17 žrtev, večinoma žensk, ki so bile spolno izkoriščane. V zadnjih letih pa narašča tudi število žrtev prisilnega dela in spletnega izkoriščanja. Slovenija ni izvorna država, temveč predvsem tranzitna – skozi nas potujejo žrtve, ki so pogosto nevidne.

A nevarnost obstaja. Trgovina z ljudmi je tiha in prikrita, pogosto nevidna tudi tistim, ki jo iščejo. Po evropskih podatkih je Slovenija pod povprečjem, a strokovnjaki opozarjajo, da nizke številke ne pomenijo manj kriminala, temveč le manj prijav in težje odkrivanje. Ko gledamo te številke, se je lahko tolažiti, da je večina otrok najdenih živa in zdrava. A vsaka številka je svet zase. Vsak otrok, ki izgine, pomeni družino, ki čaka, moli in upa. In vsaka ura, ki mine brez sledi, pomeni novo noč brez spanja. Slovenija morda ni med državami z največ izginulimi otroki, a to ne pomeni, da lahko mirno spimo. Pogrešan otrok ni problem policije, temveč družbe. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti, je, kaj lahko naredimo, da do pogrešanj sploh ne pride. Kako lahko pomagamo, da se otrok ne bo počutil tako izgubljenega, da bi moral izginiti.

Začetek je preprost: več pogovora, manj sodb, več poslušanja. Da bo otrok vedel, da ga nekdo čaka – doma, ne na seznamu pogrešanih.