Ko nosimo nekaj, kar ni naše

Strahovi, ki nimajo "zgodbe". Odnosi, ki se vedno znova končajo na enak način. Občutki, da nismo v "pravem" življenju. Telo, ki je v napetosti, čeprav se zdi, da vse poteka dobro. Telo ve, tudi ko mi ne vemo. Dih, tonus mišic, pozicija ramen, trepet v glasu – vse to so vhodi v zgodbo, ki je morda nismo nikoli slišali. Medgeneracijska travma se največkrat prenese od staršev na otroke in se redko pokaže kot "velika drama". Pogosteje je to subtilen občutek, da nismo dovolj, da si ne zaslužimo ljubezni, da moramo biti tiho, da ne zaupamo ljudem. Takšen krog lahko presekamo – najprej s tem, da se zavedamo, da obstaja.