Ko ni več levega in desnega – ostane človek

Sedim pri oknu pisarne in opazujem mimoidoče. Ljudje hitijo po opravkih, nekateri z resnimi obrazi, drugi zamišljeni, spet tretji v pogovoru s prijateljem. Na njihovih obrazih ni videti, kdo je levičar ali desničar, kdo pripada enemu ali drugemu taboru. Vidi se le človek. Človek, ki hodi po poti dneva, s svojim bremenom in svojo zgodbo. Ko se na električnem vozičku peljem proti fakulteti, sodišču ali uradom, znova vidim tok ljudi na ulicah. Nihče ne nosi vidnega pečata politične pripadnosti. In ko stopim v bolnišnico, kjer se bolečina in upanje prepletata na hodnikih, je to še očitneje: tam ni prostora za nalepke. Tam je prostor le za ranljivost, za resnico, da smo vsi enako krhki in enako željni bližine, sočutja in topline. Zakaj potem tolikšna želja družbe, da ljudi zapira v predalčke? Zakaj žigosanje z oznakami »dobri« in »slabi«, »levi« in »desni«? Psalmist nas opozarja: »Ne zaupajte knezom, sinu človekovemu, pri katerem ni rešitve« (Ps 146,3). Človek ni ideologija, ni nalepka, j...