Ko naše telo ni (povsem) naše

V svetu, kjer je spoštovanje človekovih pravic zapisano v ustave in mednarodne konvencije, bi pričakovali, da je pravica do telesne avtonomije – torej pravica odločanja o lastnem telesu – samoumevna. A resničnost je drugačna. Telesna avtonomija ostaja kršena na mnogih ravneh, pogosto pod krinko kulture, religije, medicine, varnosti ali celo »najboljšega interesa posameznika«. Čeprav se zdi, da je ta pravica pri odraslih posameznikih v zahodnem svetu večinoma zagotovljena, se ob podrobnejšem pogledu pokažejo številni primeri, kjer še vedno ni tako – tako globalno kot lokalno.

Ena najbolj brutalnih kršitev telesne avtonomije je še vedno prisotna v več kot 30 državah sveta – žensko spolno pohabljanje. Gre za prakso, pri kateri deklicam ali ženskam delno ali v celoti odstranijo zunanje dele spolovila, pogosto brez anestezije, brez privolitve in v nehigienskih razmerah. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije naj bi bilo s to prakso zaznamovanih več kot 200 milijonov žensk in deklic. Žensko pohabljanje nima nobenih medicinskih koristi – nasprotno, povzroča hude telesne bolečine, psihične travme in dolgoročne zdravstvene zaplete. Praksa je pogosto del tradicionalnih običajev, ki naj bi »zajezili spolno slo« ali pripravili dekle na zakon, a v resnici gre za odvzem nadzora nad lastnim telesom. Čeprav je v številnih državah ta praksa že prepovedana, se zaradi kulturnih pritiskov pogosto izvaja na skrivaj, tudi na deklicah, ki živijo v evropskih državah.

Podobna, čeprav pogosto spregledana kršitev telesne avtonomije, se dogaja tudi moškim – v obliki rutinske cirkumcizije, torej obrezovanja, pri novorojenčkih ali majhnih dečkih, pogosto iz verskih ali kulturnih razlogov. Čeprav obrezovanje v nekaterih primerih prinaša določene medicinske koristi, je vprašanje etično sporno, kadar gre za nepovratno odločitev, sprejeto brez privolitve posameznika. Otrok nima možnosti, da bi se izrekel za ali proti – zanj odločajo starši, skupnost ali vera. Medicinska stroka vedno bolj poudarja, da bi morale biti takšne odločitve prepuščene posamezniku, ko je dovolj star, da lahko izrazi informirano soglasje.

Poseben in pogosto spregledan primer so tudi interspolne osebe – ljudje, rojeni z biološkimi značilnostmi obeh spolov. V številnih primerih se zdravniki in starši odločijo za kirurško »popravljanje« spolnih značilnosti že v zgodnjem otroštvu, da bi otroka uvrstili v enega od dveh družbeno sprejemljivih spolov. Te operacije so pogosto ireverzibilne, ne medicinsko nujne in za sabo puščajo dolgotrajne psihološke posledice. V zadnjih letih so interspolne skupnosti po svetu vse bolj glasne, opozarjajoč, da bi morali posamezniki imeti pravico, da sami odločajo o svojem telesu – in da se zanje ne bi smelo odločati brez njihove vednosti in privolitve.

Tudi v sodobni medicini najdemo številne primere, kjer je telesna avtonomija lahko kršena ali vsaj vprašljiva. Noseče osebe se pogosto srečujejo z omejitvami glede izbire načina poroda – ali gre za prisilno hospitalizacijo, zavračanje poroda na domu ali pritisk za izvedbo določenih medicinskih posegov, kot so umetni popadki ali carski rez, brez popolnega soglasja. Ponekod ženske nimajo nadzora nad tem, kaj se z njihovim telesom med porodom dogaja – izkušajo tako imenovano porodno nasilje, ki vključuje nepojasnjene posege, ignoriranje bolečine ali celo verbalno poniževanje. Podobno se dogaja tudi ob koncu življenja, kjer osebe, ki trpijo za neozdravljivo boleznijo, ne morejo svobodno odločati o tem, kako in kdaj bi želele zaključiti svoje življenje – evtanazija in pomoč pri samomoru ostajata v mnogih državah zakonsko prepovedani, čeprav gre pri tem pravzaprav za bistvena vprašanja telesne avtonomije.

Na drugi strani pa se telesna avtonomija pogosto znajde tudi v konfliktu z zakonodajo v povezavi z varnostjo ali javnim zdravjem. Med pandemijo so se pojavljala vprašanja prisilnega cepljenja, omejevanja gibanja, nošenja mask – in čeprav gre za ukrepe, namenjene zaščiti skupnosti, se mnogi sprašujejo, kje je meja med odgovornostjo do drugih in pravico do odločanja o lastnem telesu. V družbenih razpravah pogosto zmanjka prostora za niansiranje – medtem ko ena stran vidi vsak ukrep kot poseg v osebno svobodo, druga opozarja, da popolna avtonomija brez odgovornosti lahko škoduje drugim.

Telesna avtonomija pa je zapletena tudi na vsakodnevni ravni. Ljudje z invalidnostjo se pogosto srečujejo z odločitvami, ki jih sprejemajo drugi – skrbniki, zdravniki, institucije – namesto njih. Starejši v domovih za ostarele pogosto nimajo besede pri osnovnih stvareh, kot so hrana, gibanje, oblačenje ali celo lastna intimnost. Tudi duševno bolni so lahko predmet prisilnega zdravljenja, ki je zakonsko dovoljeno, a etično pogosto sporno. Vse te situacije nas silijo k razmisleku: ali je avtonomija res univerzalna pravica ali privilegij zdravih, nosilcev moči, sposobnih odločanja?

Kršitve telesne avtonomije se dogajajo tako v ekstremnih primerih kot v vsakodnevnih praksah. Pogosto se skrivajo v tradiciji, skrbi, zaščiti ali celo v dobrih namenih. A skupna točka vseh teh primerov je ena: posameznik nima (polnega) nadzora nad svojim telesom. In dokler bo tako, ne moremo reči, da živimo v družbi, kjer je telesna avtonomija samoumevna pravica. Ravno nasprotno – gre za pravico, ki jo je treba vsak dan znova ozaveščati, braniti in spoštovati. Poglejte samo, kaj se tudi v Sloveniji dogaja z vprašanjem pravice do prekinitve nosečnosti, ki je uzakonjena že več desetletij, a vedno znova preizpraševana.

Petra Znoj