6 days ago
52
Kako ne utišati opozorilnih znakov, ki nam poskušajo pomagati.
Opozorila nas pogosto zmotijo, zato jih utišamo. A včasih nas prav tisto, kar nas moti, poskuša rešiti. Kanarček ni nevarnost. Ko utihne, je to najpomembnejši zvok v rudniku.
V naši, premogovniški regiji, je mnogo starih staršev delalo v lokalnih rudnikih. Pripovedovali so nam zgodbe o življenju pod zemljo: pustolovske, smešne, žalostne in celo grozljive.
V teh zgodbah so nastopala tudi druga bitja. V glavnem podgane, škratje in kanarčki.
Podgane so bile rudarjem prijateljice in včasih tudi hišni ljubljenčki. Škratje pa so jim, vsaj po lokalnih zgodbah, kradli malice in uganjali vse mogoče vragolije. Večkrat sem pomislil, kdo je kradel malice — podgane, škratje ali drugi rudarji.
Ampak, kanarčki so bili pa svoja zgodba. Rudarji jih niso nosili v rudnik za zabavo, ampak za zaščito.
Kot otrok sem se čudil, kako lahko tako majhna, krhka ptica zaščiti odrasle moške pri delu globoko pod zemljo. Vedel pa sem, da so bili kanarčki v naših krajih zelo občudovani in priljubljeni. Mnogo družin je imelo doma enega ali dva.
Imeti kanarčka za zaščito pa je zvenelo malce čudno. Dokler nisem razumel, kaj ta zaščita včasih pomeni.
Kanarček ni bil nevarnost
Včasih so rudarji kanarčke nosili s sabo na delo v rudnik kot žive ‘alarmne naprave’.
Za to obstaja izraz: ‘indikatorska’ oziroma ‘opozorilna vrsta’. Ta predstavlja organizme, ki se na nevarnost odzovejo prej, kot jo opazi človek.
Ogljikov monoksid je bil ena največjih nevarnosti v rudnikih. Kanarčki so bili občutljivejši od rudarjev, zato so se odzvali prej. Ko so nehali peti, je bil to znak, da je nekaj narobe.
Ta tišina je bila pomembna. Rudarjem je dala čas, da pobegnejo ali si nadenejo zaščitno opremo.
Kanarček ni ustvaril nevarnosti, ampak jo je razkril.
In prav tu mislim, da pogosto delamo napake. Pa ne v rudniku, tam so rudarji razumeli pomen kanarčka.
Napake delamo zunaj rudnika. Vidimo opozorilni znak in ga obravnavamo kot problem. Utišamo ga. Odstranimo, zasmehujemo, zdravimo. In iščemo izgovore.
In potem še verjamemo, da smo s tem nekaj rešili.
Pa smo res?
Orhideja
Pred časom mi je žena povedala, da so škodljivci napadli naše orhideje.
Šla je odstranit tisto, ki je kazala najbolj očitne znake.
“Vidiš, da je nekaj napadlo orhidejo?” je rekla. “Najbolje, da to vržem stran, da ne okuži še ostalih. Škodljivci so se že začeli seliti na bližnjo.”
Pogledal sem rjave lise na listih in se zamislil. Zakaj bi škodljivec napadel zdravo orhidejo? Kaj pa, če so se tiste rjave lise pojavile prej?
Kaj pa, če je bila orhideja že oslabljena, zaradi nečesa drugega: slabih pogojev, preveč vode, premalo vode, napačnih hranil, slabe svetlobe, stresa?
Kaj pa, če ‘škodljivci’ niso bili prvotni problem? Kaj pa, če so prišli zaradi problema, ki je bil že tam?
Morda so se hranili s poškodovanim tkivom. Morda so čistili tisto, česar rastlina ni več zmogla sama. Morda niso bili vzrok, ampak vidna posledica.
Mogoče celo več kot to – lahko bi bili del odziva sistema.
Ampak to je težko sprejeti. Ker škodljivci izgledajo kot napadalci. Visoka telesna temperatura je videti kot bolezen. Senzibilen človek izgleda šibak. Protest izgleda kot nered. Simptom izgleda kot problem.
Ampak včasih stvar, ki jo želimo odstraniti, ni sovražnik. Včasih je že del rešitve.
Napaka
To je napaka, ki jo vedno znova opažam.
Tisto, kar prvo ugledamo, pogosto zamenjamo za vzrok. Vidimo škodljivca, ne neravnovesja. Visoko telesno temperaturo čutimo kot bolezen, ne kot inteligentni odziv telesa.
Slišimo pritožbo, ne pa vzrokov, ki so jo ustvarili. Opazimo izgorelost, ne kulture, ki jo je proizvedla. Vidimo, da je kanarček nehal peti, in obtožimo… ptiča.
Ja, to je zelo zanimivo. Opozorilni znak nas zmoti in zato ga napademo. Hočemo ga odstraniti. Kot ga ne bi hoteli priznati.
Ne moti zato, ker je zloben. Moti nas zato, ker opravlja svoje delo. Prikrito naredi vidno. Tišino spreminja v informacijo. Globlji problem prinaša na površje.
S tem pa se je pogosto neprijetno soočiti.
Telo ve prej kot mi
Telo to pogosto razume bolje kot um.
Viskoa telesna temperatura je neprijetna. Čutimo jo, zato jo želimo odstraniti.
Ampak ta temperatura ni bolezen. Visoka temperatura je odziv telesa na nekaj, kar zahteva pozornost. Nikoli ne gre za naključno napako. Ne gre za telo, ki bi ‘izgubilo pamet’. To temperaturo dvigne zato, ker dobro ve, kako nekaj v telesu obravnavati. Tega pa mi pogosto še ne zaznamo.
Seveda lahko vsak proces postane nevaren, ko je sistem preobremenjen. Ogenj lahko skuha hrano, lahko pa požge hišo.
Čeprav to ne pomeni, da je ogenj sovražnik. Pomeni, da moramo razumeti, kaj počne, zakaj se je pojavil in kako služi ravnovesju.
Enako velja za mnoge druge neprijetne znake – bolečino, vnetje, utrujenost, tesnobo, občutljivost, odpor, konflikt, …
Nič od teh ni izvorni problem. Niso kar »slabi«, ampak gre za sporočila sistema, ki se poskuša popraviti.
Vprašanje ne bi smelo biti: Kako naj to ustavim?
Boljše bi bilo: Zakaj se je to pojavilo?
Še pomembnejše vprašanje pa: Kaj poskuša rešiti?
Naša dolina
Naše mesto ima dolgoletno tradicijo industrije v dokaj zaprti dolini. Zaprta dolina ne more biti dobro mesto za koncentrirano težko industrijo. Ni dovolj zračna, onesnažen zrak se dolgo zadržuje v njej. In ljudje dihamo tisto, česar dolina ne more spustiti naprej.
Dolga leta so številni prebivalci obolevali za težavami z dihali. In dolgo teh nihče ni povezoval z industrijo in kakovostjo zraka.
Opazili smo bolezni. Ampak nismo želeli videti vzroka.
Ko razmišljam o tem, pogosto slišim polno čudnih argumentov. Kot da so neki rakavi mikrobi preprosto prišli v dolino in nas napadli. Kot da zrak nima ničesar opraviti z dihanjem. Kot da so strupene snovi neškodljive, ker so nevidne.
Bolezni dihal so bile kanarčki. Niso bile naključne. Niso bile izolirane. Niso bile samo zasebne zdravstvene težave. Bile so znaki.
Dolina je govorila skozi pljuča. Ampak je kar dolgo trajalo, da smo ji prisluhnili.
Senzibilni ljudje
Ob tem razmišljam tudi o (bolj) senzibilnih ljudeh. Družba senzibilnost pogosto zasmehuje – preveč čustven, preodziven, premehak, predramatičen.
Ampak kaj pa, če senzibilni ljudje niso pokvarjeni? Kaj, če samo prej zaznavajo? Kaj, če to ni njihova hiba, ampak prednost?
Senzibilen človek zazna neravnovesje v telesu, preden to prerase v kronično ali rakavo stanje.
Senzibilen otrok zazna napetost v razredu, preden kdorkoli drug sploh karkoli zazna.
Občutljiv zaposleni lahko začuti, da je v delovnem okolju nekaj narobe, preden to pokažejo metrike.
Senzibilen državljan lahko začuti družbeni pritisk, nepoštenost, onesnaženje, hrup ali krivico, preden večina prizna, da obstajajo.
To ne pomeni, da je vsaka občutljiva reakcija pravilna. Tudi kanarčka lahko prestraši napačna stvar. Ampak kar zavreči njegov odziv je pa nesmiselno. Zaničevanje in zasmehovanje pa neumno.
Rudarji so to razumeli. Kanarčke niso imeli za mehkužne, ker so se prehitro odzivali. Cenili so jih, ker so se odzvali prej, pravočasno. Morda bi se lahko malce bolj zgledovali po njih.
Streljanje kanarčkov
Danes ‘kanarčkov’ ni lahko prepoznati. Svetovni splet je poln protislovij.
En vir pravi, da je nekaj zdravo. Drugi, da je nevarno. Tretji da se prvi in drugi motita. Vsi delujejo zelo prepričani. Vsi imajo dokaze. Vsi imajo svoj prav.
Ko vijugamo med vsem tem, se utrudimo. In ko se pojavi opozorilni znak, pogosto izberemo najlažji odziv. Odstrelimo ga; ne dobesedno, seveda.
Ga pa zavrnemo, zasmehujemo, potlačimo. Rečemo mu dezinformacija, šibkost, negativnost, pretiravanje, slab odnos, bolezen, motnja ali hrup.
Včasih imamo prav. Ampak pogosto samo ščitimo svoje udobje.
Ker, če ima ‘kanarček’ prav, je v ‘rudniku’ nevarno. In če v ‘rudnik’ ni varno, je treba rešitve iskati tam, globlje od ptice.
To pa je hudičevo težko.
Tudi znanost potrebuje kanarčke
Zato tudi znanost potrebuje ponižnost. Pa ne zato, ker je slaba.
Znanost je eno najboljših orodij, ki jih premoremo za popravljanje samih sebe. Ampak je uporabna samo takrat, ko ostaja odprta do popravkov in sprememb.
Problem se začne, ko ljudje znanost zamenjamo za popolno, nezmotljivo religijo namesto živo, spremenljivo metodo. Ko se obnašamo, kot da je današnja gotovost končna verzija resnice.
Zgodovina bi nas morala narediti previdne. Ampak, Hegel je nekoč zapisal, da nas zgodovina uči predvsem to, da se iz zgodovine ničesar ne naučimo. Morda zato kanarčke vedno znova utišamo — tudi takrat, ko bi jih morali najbolj poslušati.
Mnoge stvari, ki so nekoč veljale za varne, koristne ali normalne, smo kasneje prepoznali drugače. Ne zato, ker bi bili takrat ljudje neumni, ampak ker je bilo znanje pomankljivo.
In je še vedno pomanjkljivo. In vedno bo.
Ampak, to ni argument proti znanosti. To je argument proti aroganci.
Vloga znanosti bi morala biti, da nam pomaga, da ‘kanarčke’ slišimo hitreje, bolj jasno, ne pa da še ta ustreli vsako ptico, ki zapoje prej, preden njen uradni instrument zazna nevarnost.
Učiti se poslušati
O čem ta članek torej v resnici govori?
Ne o kanarčkih. Ne o orhidejah. Niti o temperaturi, škodljivcih, onesnaženju, občutljivosti ali znanosti.
Govori o trenutku, preden odstranimo nekaj, kar nas moti. O tistem malem premoru. O drobnem prostoru, kjer se lahko vprašamo:
Je to res problem? Je mogoče opozorilni znak? Ali je že lahko del rešitve?
Ker včasih je stvar, ki jo hitimo odstraniti, prvi vidni del zdravljenja. Včasih je simptom odziv telesa, ki funkcionira. Včasih je pritožba del, ki govori resnico.
Včasih ‘škodljivec’ čisti, kar je že bilo poškodovano. Včasih senzibilen človek čuti tisto, česar drugi še niso pripravljeni priznati.
Včasih je tišina kanarčka najpomembnejši zvok v rudniku.
Ne, ne mislim, da je vsak opozorilni znak pravi. Ne trdim, da je vsako nelagodje rast. Niti, da bi morali vsak simptom pustiti pri miru.
To bi bilo preveč preprosto.
Trdim pa, da smo prehitri pri odstranjevanju tistega, kar nas (z)moti, še preden sploh razumemo, od kje oziroma zakaj je sploh prišlo.
Hočemo lepe liste, zdravje korenin pa nas ne zanima. Hočemo tihe otroke, učilnica pa nam ni pomembna. Hočemo produktivne delavce, dobra kultura in vzdušje nas pa ne zanima.
Hočemo zdrava pljuča, ne da bi vprašali po zraku. Nočemo visoke temperature; zakaj jo je telo dvignilo, nas pa ne zanima.
Hočemo, da kanarček spet poje, ne da bi se sploh vprašali, zakaj je utihnil.
In to je nevarno.
Ker rudar, ki odstrani kanarčka, rudnika ne naredi varnejšega. Samo kasneje opazi nevarnost.
Morda isto velja za nas. Stvari, ki nas motijo, niso vedno sovražniki. Ene so glasniki, druge čistilci, tretje mehanizmi ravnovesja; ene pa zgodnji poskusi popravila.
Umetnost ni v tem, da jih častimo, niti v tem, da jih uničimo. Umetnost je v tem, da poslušamo dovolj dolgo, da razumemo, kakšno vlogo igrajo.
To si vedno poskušam zapomniti: Išči ‘kanarčke’ in poskušaj razumeti, na kaj opozarjajo.
Stvari jemljem s ščepcem soli. Poskušam ločiti zrnje od plev. In ko sprejmem odločitev, poskušam stati za njo in prevzeti posledice.
Kanarček nima vedno prav. Ampak vedno ga je vredno opaziti. Ker nevarnost ni samo v plinu, ampak v tem, da pozabimo, zakaj je kanarček utihnil.
Borut Kmetič
Poklicno se ukvarjam s področjem informacijske varnosti — od načrtovanja in uvedbe sistemov varovanja informacij do presojanja skladnosti z mednarodnimi standardi.
Kot zunanji svetovalec organizacijam pomagam, da varnost ni le obveznost, ampak del zrele poslovne kulture.
Zasebno pa se posvečam vprašanju, ki me zanima enako globoko: kako živeti bolje. Biohacking, sistemsko razmišljanje, eksponentne organizacije, prebojne ideje in tehnologije, ki oblikujejo prihodnost. Prepričan sem, da dobro življenje ni naključje — ampak sad zavestnih odločitev in poguma, da jih tudi živiš.
Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium
The post Ko kanarček utihne, niti ne trznemo več appeared first on Savus.
English (US)