Ko igralci sami zberejo finančna sredstva, da lahko igrajo.

To ni samo zgodba o klasičnem nogometnem derbiju, kjer se ljudje na njem in po njem skregajo, ker za ene rezultat ni pravi. To je zgodba o prijateljih iz otroštva, ki verjamejo v tisto nekaj več, kar danes počasi izumira.

Dolga leta v Slovenj Gradcu nismo spremljali članskega nogometa. Kaj članskega, tudi
delo z otroki je počasi izumiralo oz. so starši otroke množično vozili v sosednje kraje.
Potrebovali smo reset, ki smo ga pri delu z najmlajšimi opravili pred nekaj leti, okrepili
organizacijsko strukturo in predvsem trenersko piramido.
Članske ekipe pa so posebna zgodba. Marsikje po Sloveniji opažamo situacije, ko se
celotni klubi podirajo, ker finančno ne morejo slediti zahtevam članskega nogometa.
Zato je odločitev o ponovni vzpostavitvi članskega nogometa zelo dolgo tlela, a je
ostajala predvsem pobožna želja slovenjgraških ljubiteljev nogometa.
V letu 2025 pa je velik zaljubljenec v šport in nogomet, Rok Černič, rekel, da je dovolj.
Na kup je poklical fante, s katerimi se največkrat srečuje na malonogometnih turnirjih,
večkrat tudi kot nasprotniki, in jim povedal, da je čas, da naredijo nekaj več. Nekaj, česar
se bodo ljudje spominjali še dolgo. Prav zato je nastal ta zapis, da se zgodba ne izgubi v
poplavi drugih, tudi populističnih člankov o športu, nogometu in dosežkih.
Fantje so se zbrali in začeli z bolj rekreativnimi treningi, pa tu in tam odigrali kakšno
prijateljsko tekmo, po njej pa skoraj kolektivne bolniške, če malo karikiramo. Ampak so
vztrajali. Ljubezen do športa, ljubezen do nogometa, predvsem pa želja, da novim
generacijam pripravijo zdravo okolje, kjer se bodo lahko razvijali tudi v članski
konkurenci.
Veliko je bilo dvomljivcev. Pravzaprav je bilo malo takih, ki so verjeli, da lahko fantje pri
svojih letih še toliko dajo nogometu, navijačem in skupnosti. Tudi prvi treningi niso bili
najbolj obetavni, pa so vseeno vztrajali. Predvsem pa so verjeli drug v drugega. Tako zelo,
da je pred sezono vsak izmed njih prispeval svoj delež za poplačilo stroškov tekmovanja
in opreme, da so se lahko sploh prijavili v ligo.
»Za domače tekme se bodo že zbrali, v gosteh jih pa ne bo.«
»Ko bodo začeli dobivati gole, se bodo skregali.«
»Kdo bo hodil sem zastonj.«

In še bi lahko naštevali. Ne moremo reči, da so bili komentarji slabonamerni. No,
nekateri so bili tudi malo nevoščljivi, vseeno pa je bil dvom morda celo nekoliko
upravičen.
Ampak to Roka, Grega in fantov na terenu ni pustilo zmesti.
Prvi krog poraz v Dravogradu, drugi krog malo nesrečno v Slivnici, potem pa prva zmaga
doma. Polne tribune – nekaj se dogaja. Ampak dvomljivci so vedeli povedati, da je bil
takratni nasprotnik pa res slaba ekipa.
Potem pa so se začeli klici. Priključiti so se želeli številni, tudi mladi nogometaši, kljub
temu da se je vedelo, da se v Slovenj Gradcu ne igra za denar. Še več. Vedelo se je, da
igralci celo sami prispevajo, da lahko igrajo. Na koncu uspešna jesen, nekje v sredini
lestvice. Celo zimo so fantje vedeli, da bo 22. marec derbi s sosedi, tudi prijatelji, iz sosednjega mesta.

22. marec. Derbi.

22. januarja so začeli priprave, daleč pred vsemi. Odigrali nešteto prijateljskih tekem, se
vmes veliko družili, pogovarjali, postali klapa in 22. marca na stadion privabili več kot
700 navijačev, ki niso imeli ravno vrhunskih pogojev za spremljanje tekme, pa to ni
motilo skoraj nikogar.
Malo je spominjalo na stare čase.
Pekli so se čevapčiči, pripravljena je bila tudi azijska hrana, na voljo pijača, glasba …
ogromno mladih in tudi starejših. Idealni pogoji za derbi.
Dravograd je bil favorit in imel svoje priložnosti za zadetek, potem pa drugi polčas, 51.
minuta – in udari »Bolha«. Verhovnik za 1 : 0, kar je bil tudi končni rezultat tekme.
Med slovenjgraškimi navijači precej evforije in zadovoljstva, med dravograjškimi malo
manj, pa vseeno… sledilo je dolgo druženje obojih navijačev obeh ekip še pozno v noč.
In to je tisto, kar šteje.
Šteje pa tudi to, da je trener s pomočjo ekipe pogumno pokazal, da je lahko prehod v
člansko ekipo precej bolj enostaven, kot mnogi želijo prikazati. Pač… »ja..ca moraš
imet« in tvegati, da kdaj dobiš po grbi. In, ko dobiš po grbi… tvegaš še enkrat!
Korošec Žan, Špoljar Anže, Hleb Teo, Valentar Tilen, Jeznik Taj… to so naši mladi fantje, ki
so že dobili minute v članski konkurenci. Sledita še Plevnik Andraž in Berložnik Anže, ki
sta kljub temu, da sta še kadeta, že zraven. Na gol smo postavili 14-letnega Kašnik
Patrika, in prav vsi so pokazali, da so iz pravega testa.
Kar je najpomembnejše. Vsi so produkti naše nogometne šole.

Na koncu, ko zaključujemo zgodbo o tem večeru, je treba poleg vseh fantov posebej
izpostaviti še kapetana Simon Naglič, ki bi v normalnih razmerah v deseti minuti
zapustil tekmo zaradi poškodbe, pa je vztrajal, saj je vedel, koliko ta tekma pomeni
vsem.
Čisto na koncu pa še »Branč«. Branko Jerlah.
V soboto po kosilu v Umagu, kjer je spremljal sina na turnirju B4 Slovenia, sede v avto,
se odpelje domov, odigra derbi, se malo “zrihta” in se vrne nazaj na nedeljsko tekmo,
kjer znova navija za sinovo ekipo.
Ampak še to.
To ni Branko – 18 let.
To je Branko.
45 let.
Borec z belo-modrim nogometnim srcem.
No, pa saj vsi ljubitelji nogometa veste. O vsakem izmed teh fantov bi lahko napisali
posebno zgodbo. In prav vsak bi si jo zaslužil.
Zagotovo bo še priložnost.
Komaj čakamo nanjo.
Vso spoštovanje fantje, Grega in Rok za vse, kar delate za razvoj nogometa, nogometne
šole in lokalne skupnosti.
Danes skoraj 300 otrok v naši nogometni šoli verjame v nogomet, tudi zaradi vas.

NK Slovenj Gradec