Ko hiše spregovorijo

Nedelja. Sonce se še preteguje in nikjer ni nikogar. Na sprehodu po ulicah mi je družbo delalo le mesto. To si je končno privoščilo počitek po preobilici poletnih nog, ki so ga teptale. Po vseh pravilih bi morala okoli mene vladati gluha tišina, zato sem bil malo presenečen, ko me je z brundanjem ogovorila stoletja stara hiša. Nisem vedel, da piranske (nedvomno tudi izolske, koprske …) hiše govorijo, a glej ga zlomka – govorijo! Le trenutek mora biti pravi in prisluhniti jim je treba. In ko je začela prva, so se ji kot stare babe pridružile še ostale in se pritoževale ena čez drugo. Pa kje so našle ravno mene?