Ko dnevi minevajo: bližina, ki sveti

V današnjem času je mogoče opaziti nenavadno in skrb vzbujajočo družbeno dinamiko: starost, bolezen in nemoč se vse bolj izrinjajo iz vidnega polja. Kot da bi jih želeli odstraniti iz našega vsakdana, skriti pred očmi in predvsem pred lastno zavestjo, da smo vsi na poti, ki se bo nekoč zaključila. Skrb za starejše pogosto prevzamejo ustanove ali plačani negovalci, medtem ko so njihove hiše in stanovanja preurejeni v prostore brez spomina na človeka, ki je tam živel. Namesto da bi življenje in smrt sprejemali kot dve strani iste poti, ju razdvajamo in izoliramo. Izrinjanje je prisotno tudi v sodobnih razpravah o končanju življenja, kot da bi se vse skrčilo na vprašanje, koliko stane smrt oziroma koliko stane življenje starejše in bolne osebe. Človeka prikazuje kot strošek, ne pa kot osebo, ki ostaja vredna dostojanstva do zadnjega diha. V Svetem pismu najdemo besede, ki nas spomnijo, da so prav trenutki šibkosti tisti, v katerih se razodeva globoka resnica: »Prelep venec je siva glava,...