Ko delo postane poslanstvo: Srčne zgodbe treh novincev [foto]

V ospredju delovanja zaposlenih v VDC Zasavje so vedno ljudje – uporabniki, ki potrebujejo podporo, in zaposleni, ki to podporo vsak dan soustvarjajo z veliko mero predanosti, topline in strokovnosti.

Tokrat predstavljamo Urbana Klopčiča, monterja ogrevalnih naprav, socialno pedagoginjo Ano Kovač in vzgojitelja predšolskih otrok Gala Kukoviča.

Kako ste se odločili za delo v VDC? Kaj vas je pritegnilo?

Urban: Želel sem zamenjati poklic, ki sem ga opravljal 20 let. Delal sem kot ključavničar. Vozil sem se v Domžale in to mi je začelo presedati. Nisem imel stika z ljudmi. Tukaj je veliko kooperacijskega dela, vožnja kombija – to me je pritegnilo, ko mi je sosed povedal za možnost zaposlitve. Delo je razgibano, ne delamo ves čas v delavnici, hodimo tudi na izlete, na letovanja, veliko je aktivnosti. Na letovanjih uporabnike še bolj spoznaš. To mi je zelo všeč.

Ana: Za delo v VDC sem se odločila zaradi dobrega počutja ob delu z uporabniki in sproščenega vzdušja. Všeč mi je bilo tudi da je delo razgibano, lahko se dela individualno ali skupinsko in da se prepleta kooperacijsko delo ter razne druge aktivnosti.

Gal: Čeprav sem prejšnje delo opravljal z veseljem, sem čutil, da potrebujem spremembo. Prav takrat se je odprl razpis za delovno mesto v VDC Zasavje in ker me delo z ljudmi izjemno veseli, sem se odločil za prijavo. Pritegnila me je predvsem raznolikost in izzivi, ki jih ponuja ta služba, skupaj z možnostjo za ustvarjalnost, nove priložnosti za učenje in osebnostno rast.

Delo je razgibano, ne delamo ves čas v delavnici, hodimo tudi na izlete, na letovanja, veliko je aktivnosti.

Kakšno je bilo vaše prvo srečanje z uporabniki?

Urban: Nekaj uporabnikov sem poznal že od prej, ker sem jih srečeval v okolju. Malo me je bilo strah, kako me bodo sprejeli, a smo se hitro ujeli.

Ana: Prvič sem se z uporabniki srečala, ko sem začela z opravljanjem prakse. Vsi so me lepo sprejeli in bili veseli moje družbe. Veliko jih je zanimalo, tako da je pogovor stekel brez težav.

Gal: Moje prvo srečanje z uporabniki je bilo izjemno pozitivno. Uporabniki v VDC-ju so resnično tople in odprte osebe, ki te z veseljem sprejmejo medse.

Preden sem se z uporabniki srečala, sem dvomila predvsem v to, ali bom delu sploh kos.

Ste imeli na začetku kakšen dvom? Kako ste ga premagali?

Urban: Malo me je bilo strah, če se bom lahko vključil, kako bo ta preskok iz enega v drug poklic. A so me hitro sprejeli. V kakšnem mesecu sem padel not. Tudi kolektiv je fajn.

Ana: Preden sem se z uporabniki srečala, sem dvomila predvsem v to, ali bom delu sploh kos. Nisem vedela, kaj lahko pričakujem. Veliko lažje je bilo po prvem srečanju, ko sem spoznala, da so uporabniki večinoma preprosti ljudje, ki radi počnejo preproste stvari in so veseli že kratkega pogovora. Kar zadeva nego so mi bili v pomoč sodelavci, ki so potrpežljivo pomagali pri uvajanju in na koncu tudi to ni bila težava.

Gal: Seveda so bili na začetku prisotni dvomi – kako se bom ujel s sodelavci, ali bom sprejet med uporabniki, ali bodo moje ideje koristne in uresničljive. Vendar pa sem hitro spoznal, da so bile te skrbi povsem odveč. Vzdušje v VDC Zasavje je resnično odlično; sodelavci so vedno pripravljeni pomagati, če se znajdem na nepoznanem področju in me podpirajo pri novih idejah. Skupaj si prizadevamo, da je vsak dan vesel in zanimiv.

Kako izgleda vaš običajen delovni dan?

Urban: Ko pridem v službo, se štempljam in pregledam kombi, uredim potni nalog, nato grem na vožnjo. Najprej pobiram uporabnike v Hrastniku, nato v Trbovljah. Ko jih oddam v VDC,  poberem še uporabnico na vozičku v Zagorju. Nato se ponovno odpravim v Trbovlje. Ko zaključim z vožnjami, nadaljujem delo mentorja v delavnici. To pomeni pomoč pri kooperacijskem delu, v skladišču, upravljanje viličarja, po potrebi pa tudi pomoč pri negi in hranjenju. Po malici okrog začnemo s prevozi uporabnikov domov. Najprej Hrastnik, Trbovlje in Zagorje. Po vožnjah sledi še vpisovanje v računalnik, pregled skladišča, če je potrebno kaj naročiti, pospraviti … Dan res hitro mine.

Ana: Običajno zjutraj v delavnici pričakamo uporabnike, ki pridejo ob različnih urah. Vmes se s sodelavci naredi pregled dogodkov in aktivnosti za ta dan ter nek okviren načrt za potek dneva. Potem se lotimo kooperacijskega dela, vmes pa imamo razne aktivnosti, ki se jih uporabniki s pomočjo zaposlenih udeležujejo. To so, na primer obisk knjižnice, pevske vaje, plesne vaje, delamo vaje za preprečevanje padcev, čistimo zagorski Europark in še mnogo več. Vmes je krajši odmor za kavico, seveda jim pripada tudi malica. Domov odidejo do 15. ure in takrat tudi mi zaključimo naš delovni dan.

Gal: Pri delu z ljudmi je vsak dan edinstven. Poleg nekaj stalnic na urniku, kot sta na primer kosilo in prevozi, se trudimo uporabnikom ponuditi različne dejavnosti in jim tako oblikovati pester vsakdan. To seveda pomeni tudi razgiban delovnik za zaposlene.

Cenim tudi vse naloge in izzive, pri katerih lahko vsaj malo pomagam, saj se zavedam, da tovrstno delo tudi meni prinaša veliko dobrega v življenje.

Katere naloge so vam najljubše? Kaj vam predstavlja izziv?

Urban: Vse rad delam, ker je vsega po malem. Izziv pa je včasih motivirati uporabnike za delo ali aktivnosti, ki so zanje koristni.

Ana: Težko izpostavim določeno delo, ker vse rada opravljam. Mogoče to, da se z uporabniki med katerim koli delom pošalimo in smejimo. Izziv pa je zame spoznavanje uporabnikov individualno in to, da na podlagi tega prilagajaš delo z njimi.

Gal: Najbolj uživam v sproščenih trenutkih z uporabniki, ko skupaj pojemo in igramo, gremo na sprehod ali na kakšen izlet. Takrat preživljamo kvaliteten čas in ustvarjamo lepe spomine. Cenim tudi vse naloge in izzive, pri katerih lahko vsaj malo pomagam, saj se zavedam, da tovrstno delo tudi meni prinaša veliko dobrega v življenje.

V ospredju delovanja zaposlenih v VDC Zasavje so vedno ljudje – uporabniki, ki potrebujejo podporo, in zaposleni, ki to podporo vsak dan soustvarjajo z veliko mero predanosti, topline in strokovnosti.

V VDC Zasavje zaposlujejo 60 sodelavcev najrazličnejših profilov in izobrazb. V njihovih vrstah so socialni delavci, slavistka, športni pedagog, gozdar, psiholog, vzgojiteljica, orodjar, ekonomski tehnik, zdravstveni tehniki, kineziologinja, socialna pedagoginja, profili s področja turizma, oblikovanja tekstila, psihoterapije, pa seveda logistike in računovodstva … Vsak od njih v skupino prinese edinstvena znanja, izkušnje in tudi delček svoje osebnosti.

Čeprav so si med seboj zelo različni, skupaj sestavljajo povezan mozaik, v katerega vsak doda svoj kamenček. Vsak lahko v svoje delo vnaša svoja znanja, vrednote in hobije – tako popestri vsakdan uporabnikom, pa tudi sebi in sodelavcem. Uporabnike podpirajo pri njihovih interesih, ob tem pa razvijajo in negujejo tudi svoje lastne talente.

V dobrem kolektivu ne gradiš le kariere – gradiš odnose, ki spreminjajo življenja. Najprej drugih, potem tudi svojega.

Svoje življenje v VDC sta predstavila simpatična Metka in Peter:

Življenje po meri srca: Kako Metka in Peter v VDC-ju ustvarjata svojo pot

The post Ko delo postane poslanstvo: Srčne zgodbe treh novincev [foto] appeared first on ZON.