Knjižni molj sprašuje: MIRKO PLOJ

I. AVTOR

1. Se lahko na kratko predstavite? Kdo ste, od kod prihajate in kako se je začela vaša literarna pot?

Sem Mirko PLOJ (star 70 let), danes se imam za Mariborčana. Svoje otroštvo sem preživel v Slovenskih Goricah, kjer sem na Vranjem Vrhu obiskoval tudi osnovno šolo. Srednjo šolo sem obiskoval v Ljubljani in si pridobil poklic miličnika. Zaradi potreb službe sem z družino stanoval v Lenartu, Rušah in zadnjih sedemintrideset let v Mariboru. Sem poročen, oče dveh hčera in dedi dveh vnukinj. Moja literarna pot se je pričela šele po upokojitvi, ko sem v cilju ohranjanja zgodovinskega spomina pričel izdajati zbornike o osamosvojitveni vojni v Sloveniji. Izdal pa sem tudi dve delno avtobiografski knjigi z naslovom: Prebliski modrega angela (2016) in Zaznamovano otroštvo (2021).

2. Kdaj ste si prvič rekli: »Zdaj sem avtor«? Kaj je bil tisti trenutek ali dogodek?

Prvič sem si rekel, da sem avtor leta 2021 ob izidu knjige Zaznamovano otroštvo. Takrat sem prejel številne pohvale za svoje literarno delo, tudi od znanih ljudi. Vabili so me na predstavitve knjige in organizirali ekskurzije pod mojim vodstvom, imenovane: »Po Poteh otroštva Mirka Ploja«.

3. Kaj vam danes pomeni pisanje? Je predvsem potreba, delo, veselje, način razmišljanja, poslanstvo – ali kaj drugega?

Pisanje je zame predvsem veselje in mi pomeni predstavitev mojega načina razmišljanja.

4. Od kod prihajajo vaše ideje in navdih? Kdo ali kaj vas pri ustvarjanju najbolj spodbuja?

V svojih dveh literarnih delih sem predstavil oziroma zapisal spomine svojega otroštva in mladosti. V zadnjih letih pa pišem predvsem kolumne, ki jih objavljam v časopisu Večer. Navdih mi daje vsakdanje življenje, v vsej svoji lepoti pa tudi težave in tegobe sedanjega časa. To so zgodbe, ki jih piše življenje.

II. KNJIGA

5. Predstavite nam svojo knjigo. Kaj je njena osrednja tema, misel oziroma zgodba in kaj je bilo izhodišče zanjo?

Knjiga z naslovom: Kaj pa, če je vse res? je razdeljena na vsaj dva tematska sklopa, ki bodo pri bralca vzbudili zanimanje, ga nasmejali ali pa ga prisilili k razmisleku. V prvem so zbrane kolumne, objavljene v časopisu Večer, v drugem delu “Zgodbe iz doma pred paradižem” – pa gre za izjemno čustvene in življenjske zgodbe. Gre za prepletanje življenjskih usod, staranja, ljubezni, nasilja in slovesa.

V knjigi gre na nek način za prikaz kontrasta med idealom in kruto realnostjo. Biografske zgodbe v knjigi razkrivajo resnične, pogosto težke in zapletene plati našega življenja. Družbi nastavljam ogledalo in sprašujem ali smo v odraslem svetu popolnoma izgubili vero v pravičnost? Kaj pa, če je vse res?

6. Kaj vam pomeni naslov knjige? Kako je nastal in v kakšnem odnosu je z vsebino?

Ko pogledate naslovnico knjige, morda najprej vidite prikupne ilustracije čebelice v policijski uniformi. A ta naslovnica nosi globoko sporočilo, ki se tesno povezuje z naslovom Kaj pa, če je vse res? Morda vas preseneti njen skoraj pravljični videz. Pomislite celo, da gre za slikanico. A vendar ta knjiga skriva resnične, biografske zgodbe odraslega sveta – sveta, ki je pogosto daleč od pravljice. Odgovor se skriva v naslovu: Kaj pa, če je vse res? Zgodbe v knjigi namreč govorijo o tem, kaj se zgodi, ko pravljična pričakovanja trčijo ob surovo realnost življenja. Govorijo o vsakodnevnem garanju v tem našem človeškem ‘panju’, kjer odnosi niso vedno tako usklajeni kot pri čebelah. Čebelji panj je prispodoba družbe in vera v to, da dobro vedno premaga zlo.

.

7. Zakaj je ta knjiga nastala prav zdaj? Je povezana s konkretnim obdobjem, dogodkom ali življenjsko izkušnjo?

Knjiga je nastajala več let, saj gre v prvem delu pa zbir kolumn. Iz njene vsebine se vidi, da sem največ pisal v času korona virusa, saj tej tematiki posvečam veliko pozornosti. Pišem tudi o represivnih organih, ki jih je v naši deželici pod Triglavom res veliko. Pa tudi o (ne)kulturi v Sloveniji. Biografske zgodbe v drugem delu knjige pa razkrivajo resnične, pogosto težke in zapletene plati našega življenja.

Knjigo sem želel izdati ob svoji 70-obletnici rojstva, zato je knjiga izdana prav sedaj.

8. Kaj vam knjiga pomeni osebno? Kaj je v njej najbolj vašega?

Do vsake knjige, ne samo moje, gojim spoštovanje. Zapisana je v slovenskem jeziku, zato pomeni kamenček v mozaiku slovenske kulturne dediščine. Pisana beseda ostane za zmeraj. In iz tega razloga sem na še eno svoje literarno delo izjemno ponosen. V knjigi je seveda vse moje. V njej sem želel na lahkoten in bralcu všečen način popisati življenjske zgodbe navadnih ljudi, ki se srečujejo z vsakdanjimi izzivi, jih na svojstven način tudi razrešujejo, se prepuščajo toku dogodkov ali pa jih vodijo drugi … in vse to je seveda življenje.

9. Kako je knjiga nastajala? Kako poteka vaš ustvarjalni proces – od prve zamisli do končnega besedila?

V prvem delu knjige gre za zbir kolumen, ki so bile (ali pa tudi ne) objavljene v časopisu Večer in so zato nastajale več let. V drugem delu pa se na svoj literarni način preselim v dom upokojencev, kjer sem med tamkajšnjimi stanovalci »našel« (slišal in videl) dovolj literarnega gradiva. Zgodbe sem popisal, zanimive, tragične, skratka pretresljive.

10. Kaj je pri pisanju težje: najti pravo idejo ali jo znati dobro izpeljati? Koliko je pri tem pomembna vztrajnost, disciplina in obrt?

Pri meni je pomembno najdi pravo idejo. Ni se zgodilo samo enkrat, da sem vstal iz postelje in si idejo ter strukturo kolumne zapisal. Ponoči nisem nikoli vključil računalnika, temveč sem zamisli zapisal z roko. Ko najdem zanimivo temo za zapis mi misli prevečkrat kar prehitevajo mojo zmožnost rokopisa ali tipkanja. Kot pri vsakem delu pa je tudi pri pisanju potrebnega veliko psihičnega napora, časa, miru in tišine ter seveda vztrajnosti. Veliko motivacijo za vnaprej pa pomeni tudi vsaka objavljena kolumna, vsaka pohvala po objavi in spodbujanje, da še kaj napišem.

11. Kako pomemben je za vas slovenski jezik? Koliko pozornosti namenjate iskanju prave besede, jeziku in razvijanju lastnega izraza?

Čeprav pišem kolumne, pri katerih gre bolj za izražaje mojih stališč, čustev ali prepričanj, se še kako zavedam pomena lepote slovenskega jezika. Seveda pri tem slogu pisanja uporabljam tudi narečja in slenge.

12. Kako bi opisali svojo poetiko? Katerim načelom, vrednotam ali merilom sledite pri pisanju?

Moja poetika temelji na preprostosti in jasnosti zapisanega, predvsem pa na lastnih občutenjih ali osebnih izkušnjah. Pri pisanju se vedno trudim, da ohranjam objektivno držo.

13. Kako sprejemate odzive urednikov, recenzentov in drugih bralcev? Kdaj veste, da je besedilo zares končano?

Odziv sodelujočih pred izdajo knjige in odziv bralcev po izdaji pozorno spremljam. Navdušujejo me njihovi pozitivni komentarji. Predvsem tisti, ki poudarjajo; da točno tako je bilo; tudi meni se je to zgodilo; prav imate; samo tako naprej itd. Vse kritične pripombe pa poskušam v času nastajanja knjige popraviti, se jim izogniti ali pa jih upoštevam pri naslednji ediciji. Zelo sem samokritičen in se mi zdi, da besedilo nikoli ni zares končano. Še vedno se mi porodi kakšna misel, ki bi jo dodal, kaj popravil, izpustil itd. Je pravzaprav začaran, nikoli dokončan krog.

14. Kako pomembni so za vas naslovnica, oblikovanje, ilustracije in fotografije? Kdaj knjiga po vašem mnenju postane celovito umetniško delo?

Zame je izjemnega pomena že velikost knjige, pa njena teža in barva papirja, tudi velikost pisave. Seveda je pomembna naslovnica, saj jo bralec ali kupec najprej vidi. Morda ga pritegne, morda tudi ne. Kot avtorju mi je pomembno tudi oblikovanje. Odvisno od vsebine knjige pa so pomembne tudi ilustracije in fotografije, seveda pa se zavzemam, da teh ni preveč. Razumna in prava mera vsega pa lahko po mojem mnenju predstavlja celovito umetniško delo.

15. Kaj si želite, da bi vaša knjiga sprožila pri bralcu? Katero misel, občutek, vprašanje ali izkušnjo naj bi odnesel s seboj?

Kot avtor ponujam ogledalo naši družbi. Ugotavljam, da se svet vrti naprej, a da mi vsi skupaj drvimo v neznano … »Kaj pa, če je vse res?«, je glavno vprašanje, ki si ga v svoji knjigi zastavljam, kot pozorni opazovalec utripa našega vsakdana. Morda je najbolj preroški in močan stavek, ki ga zapišem: “Nikjer ni opozorila, da smo v resnici najbolj nevarni ljudje.” Minister za zdravje sicer opozarja: »Uživanje alkohola škoduje zdravju in Kajenje ubija! Toda nikjer ni zapisa, da smo v resnici najbolj nevarni ljudje.

III. AVTOR, LITERATURA IN SVET

16. Kaj je po vašem mnenju temeljni smisel literarnega ustvarjanja? Kaj literatura pomeni vam osebno in kaj lahko pomeni družbi?

Literarno ustvarjanje mi pomeni nevidno vez med avtorjem in bralcem, med realnostjo in domišljijo ter med mojimi izkušnjami. Osebno mi literarno ustvarjanje pomeni osebno rast, kulturno udejstvovanje, prenos znanja in izkušenj na mlade ter ohranjanje slovenskega jezika oziroma literature. Po mojem mnenju je literatura ogledalo, vest ter spomin in opomin družbe. Literatura tudi združuje in zbližuje različne generacije družbe ter povezuje bralce. Bistvo pa je tudi v ohranjanju slovenskega jezika ter spomin nekega časa in prostora.

17. Kaj sta za vas umetnost in kultura? Kakšna je njuna vloga v življenju posameznika in družbe danes?

Brez lastne kulture ni naroda in ne države. In tega se kot posameznik in kot člen družbe še kako zavedam, saj je prav kultura tista, ki nas povezuje in ohranja kot družbo z lastnim jezikom, kulturo …

18. Ali ima literarni ustvarjalec tudi etično in družbeno odgovornost? In če jo ima – kako naj se ta kaže v njegovem delu?

Seveda. Ta odgovornost je velika, saj na nek način sooblikuješ kulturo in preko nje družbo. In to odgovornost mi nalaga moč besede. Vsako literarno delo ima določen vpliv na posameznike (bralce) in s tem tudi na družbo kot celoto. Zame umetniška oziroma pisateljska svoboda ni absolutna, zapisano mora biti spoštljivo in realno.

19. Katera knjiga ali kateri avtor je pomembno zaznamoval vaše življenje? Kaj ste od njega kot bralec ali ustvarjalec odnesli?

Name so imeli največji vpliv France Prešeren in predstavniki moderne. V zadnjih letih pa vsa literarna dela Toneta Partljiča in on sam, ne le kot pisatelj, temveč predvsem kot človek, učitelj.

Všeč mi je njegov stil pisanja, pa tudi njegova vztrajnost, neskončno literarno raziskovanje in obsežnost literarnih del.

IV. ZAKLJUČEK

20. Bi bili zaradi literature raje slavni ali bogati? Zakaj?

Ha, ha. Seveda bi bil raje bogat. Če bi to zame pomenilo mirno, anonimno življenje.

21. Če bi vam vzeli besede in pisalo, kako bi poiskali svojo resnico?

Z jezikom za zobmi in zaprtimi usti, bi lahko le poslušal in gledal. Opazoval bi svet okoli sebe in zaznaval spremembe. Še vedno bi lahko bral knjige ter kimal in ploskal tistim, ki bi izražali vse tisto, kar bi bilo v skladu z mojimi stališči in pogledi na svet. Morda tudi zgolj s svojo prisotnostjo, mimiko obraza ali gibi telesa bi poudarjal tisto, kar bi mi bilo všeč oziroma se zgražal in odklanjal tisto, kar bi me vznemirjalo in ne bilo v skladu z mojim razmišljanjem. Svoje resnico bi lahko izražal tudi s solzami. Solzami sreče ali žalosti.

22. Kaj po vašem mnenju naredi knjigo – knjigo? In kdo je vaš bralec, ki mu je vaše pisanje namenjeno?

Knjigo naredi seveda njena vsebina in to vsebina, ki pusti bralcu prosto domišljijo, a ga vseeno poveže z usodo »junakov« in nenazadnje tudi z avtorjem. Knjiga je tista, ki prisili bralca, da upočasni svoj življenjski ritem, se usede in »zaživi« v nekem drugem dogajanju, zgodbi. Glede na vsebino pa ga lahko razvedri ali žalosti, skratka vpliva na njegovo počutje in čustva. Osebno zame pomeni knjiga, papir, nekaj fizičnega, kar lahko primem, vonjam (papir, tisk), da lahko obračam strani in seveda da jo lahko odprem, odložim, podarim, kupim ali zgolj izposodim in vrnem v knjižnico. V kulturi vsakega naroda ima knjiga neprecenljivo vrednost.

Knjiga nas uči, da se ne smemo bati lastne sence, ampak moramo vedno znova najti “lepo besedo”, ki vedno lepo mesto najde. To je branje za vsakogar, ki ima rad hudomušne zapise, ki ne dajejo odgovorov na številna vprašanja današnjega časa, temveč puščajo bralca pred nenehnimi vprašanji: Kaj pa, če je vse res? Pa tudi tistemu, ki ceni slovensko besedo in ki si upa pogledati resnici v oči. To je knjiga, ki bralca ne bo pustila ravnodušnega. Knjiga ni le zbirka spominov, ampak je neusmiljen in globok človeški prerez našega časa. Bralca popeljem od osebnih, (ne)tlakovanih življenjskih poti in težkega otroštva, pa vse do ostrih družbenih komentarjev o svetu, v katerem živimo danes.