Knjižni molj sprašuje: BOJAN MACUH

I AVTOR

1 Se lahko na kratko predstavite? Kdo ste, od kod prihajate in kako se je začela vaša literarna pot?

Sem Bojan Macuh. Po osnovni izobrazbi sem profesor slovenščine in sociologije, pozneje sem svoje znanje nadgradil z magistrskim in doktorskim študijem. Moje poklicno življenje je bilo ves čas tesno povezano z izobraževanjem, vzgojo, človekom in družbo. Deloval sem kot pedagog, predavatelj, raziskovalec in avtor.

Čeprav se na prvi pogled zdi, da sta znanstveno in literarno pisanje dva različna svetova, ju sam doživljam precej podobno. Oboje se začne pri človeku in pri vprašanju. Zakaj je človek takšen, kot je? Zakaj ravnamo tako, kot ravnamo? Kako se spreminjajo naši odnosi in družba? Kaj ostane za nami?

Moja literarna pot se zato ni začela nekega dne z odločitvijo, da bom postal pisatelj. Razvijala se je počasi, ob strokovnem in znanstvenem delu, predvsem pa ob potrebi, da določene stvari povem tudi na drugačen način. Znanost zahteva argument, literatura pa dopušča, da spregovorijo tudi občutki, odnosi, dvomi in življenjske zgodbe.

Danes se prepoznavam predvsem kot človek, ki rad piše – in ki verjame, da ima dobra beseda še vedno svojo moč.

2 Kdaj ste si prvič rekli: »Zdaj sem avtor«? Kaj je bil tisti trenutek ali dogodek?

Ne spomnim se enega samega trenutka, ko bi si rekel: »Zdaj sem avtor.« Mislim, da se človek v avtorja razvija počasi.

Avtor postaneš takrat, ko tvoja beseda zapusti tvojo mizo in pride med ljudi. Takrat se začne drugačen odnos do napisanega. Kar si napisal, ni več samo tvoje. Postane del bralčevega sveta, bralec pa ga lahko razume drugače, kot si ga razumel sam.

Zame je bilo pomembno spoznanje, da pisanje ni samo zapisovanje misli. Je tudi odgovornost. Ko nekaj objaviš, moraš biti pripravljen stati za svojimi besedami.

3 Kaj vam danes pomeni pisanje? Je predvsem potreba, delo, veselje, način razmišljanja, poslanstvo – ali kaj drugega?

Pisanje je zame predvsem način razmišljanja.

Ko človek nekaj zapiše, mora misel postaviti v red. Marsikdaj šele pri pisanju ugotoviš, kaj pravzaprav misliš. Zato je pisanje zame tudi pogovor s samim seboj.

Je pa hkrati veselje in delo. Včasih je tudi napor. So dnevi, ko besede pridejo skoraj same od sebe, in so dnevi, ko jih moraš dobesedno iskati.

Najbrž je pisanje zame tudi neke vrste poslanstvo. Ne v velikih besedah, ampak v prepričanju, da lahko beseda nekaj premakne. Če po prebranem človek začne razmišljati, se spraševati ali drugače pogledati na človeka ob sebi, je moje pisanje dobilo smisel.

4 Od kod prihajajo vaše ideje in navdih? Kdo ali kaj vas pri ustvarjanju najbolj spodbuja?

Iz življenja. Iz pogovorov, odnosov, dogodkov, ljudi, knjig, okolja, v katerem živimo. Veliko stvari, ki se nam vsak dan zdijo običajne, postane zanimivih, če jih pogledamo nekoliko drugače.

Posebej me zanimajo ljudje. Njihove zgodbe, njihovi odnosi, njihove stiske, veselja in pričakovanja. Zanimajo me različne generacije in predvsem vprašanje, kako lahko živimo skupaj tako, da se ne bomo samo prenašali, ampak tudi razumeli. Navdihujejo me tudi vprašanja, na katera nimam takojšnjega odgovora. Pravzaprav je dobra knjiga pogosto nastala iz vprašanja, ki človeka nekaj časa ne pusti pri miru.

II KNJIGA

5 Predstavite nam svojo knjigo. Kaj je njena osrednja tema, misel oziroma zgodba in kaj je bilo izhodišče zanjo?

Če govorim o svojem aktualnem strokovnem delu, je v ospredju kar najnovejša knjiga Staranje – stigma ali izziv, kjer sem prvi avtor v sodelovanju z Andrejem Rasporjem. V njej se ukvarjava s staranjem kot pomembnim družbenim pojavom. V resnici knjiga ni samo knjiga o starosti. Je knjiga o človeku in o tem, kako družba človeka vidi, ko se njegovo življenje spreminja. Staranje je del življenja. Vsi se staramo, čeprav se tega v mladosti pogosto ne zavedamo. Zato se mi zdi pomembno, da na starost ne gledamo samo kot na obdobje omejitev, bolezni ali odvisnosti.

Starejši človek ima znanje, izkušnje, spomine in sposobnosti. Ima pravico biti slišan in vključen. Zato je vprašanje iz naslova – stigma ali izziv – pravzaprav namenjeno vsem nam.

6 Kaj vam pomeni naslov knjige? Kako je nastal in v kakšnem odnosu je z vsebino?

Naslov mi je zelo pomemben, ker vsebuje dilemo. Staranje je lahko stigma, če ga družba razume kot nekaj nezaželenega, manjvrednega ali kot breme. Lahko pa je izziv, če ga razumemo kot naraven del življenja, ki od posameznika in družbe zahteva prilagajanje, razumevanje in odgovornost.

Sam želim staranje razumeti predvsem kot izziv. Ne kot nekaj, česar se moramo bati, ampak kot nekaj, o čemer moramo razmišljati. Če živimo dlje, moramo razmišljati tudi o kakovosti tega življenja. In če imamo več generacij, ki živijo hkrati, moramo razmišljati o odnosih med njimi.

7 Zakaj je ta knjiga nastala prav zdaj? Je povezana s konkretnim obdobjem, dogodkom ali življenjsko izkušnjo?

Nastala je v času, ko je vprašanje staranja vse bolj prisotno v naši družbi. Prebivalstvo se stara, življenjska doba se podaljšuje, tradicionalni družinski odnosi se spreminjajo, spreminja pa se tudi predstava o tem, kaj pomeni biti star.

Moje zanimanje za to področje seveda ni nastalo čez noč. Z njim sem se srečeval skozi svoje strokovno, pedagoško in raziskovalno delo. Tudi moje predhodno delo na področju medgeneracijskega sodelovanja je bilo povezano z razmišljanjem, kako naj različne generacije živijo skupaj.

Zato je ta knjiga zame del daljšega razmišljanja. Ni zaključek, ampak nadaljevanje vprašanj, ki jih odpira življenje.

8 Kaj vam knjiga pomeni osebno? Kaj je v njej najbolj vašega?

Najbolj moje je prepričanje, da moramo človeka vedno gledati kot celoto. Starost je samo ena od njegovih značilnosti. Človek ni samo starost, poklic, bolezen, izobrazba ali družbeni položaj. Za vsako od teh oznak je človek s svojo zgodbo.

V knjigi je zato tudi moje dolgoletno prepričanje, da moramo graditi družbo, v kateri imajo različne generacije možnost sodelovati, se učiti druga od druge in si biti v oporo. Če bi moral povedati z eno mislijo – najbolj moje je spoštovanje do človeka.

9 Kako je knjiga nastajala? Kako poteka vaš ustvarjalni proces – od prve zamisli do končnega besedila?

Pri strokovnem pisanju se vse začne z vprašanjem. Nato pride raziskovanje, branje, preverjanje virov, urejanje misli in šele potem zapis. Pri meni se besedilo nikoli ne konča pri prvi različici. Vedno pride ponovno branje. Takrat pogosto vidiš tisto, česar med pisanjem nisi opazil. Pomembno mi je, da ima besedilo logiko in da vodi bralca. Ne želim pisati samo zase. Če pišem strokovno delo, mora biti razumljivo in uporabno tudi drugim.

Pri literarnem pisanju pa je proces nekoliko bolj odprt. Tam si lahko dovolim več intuicije, občutkov in domišljije. A tudi tam na koncu odloča delo – popravljanje, krajšanje, preoblikovanje in iskanje prave besede.

10 Kaj je pri pisanju težje: najti pravo idejo ali jo znati dobro izpeljati? Koliko je pri tem pomembna vztrajnost, disciplina in obrt?

Ideja je začetek. Prava preizkušnja pa je, kaj z njo narediš. Veliko ljudi ima dobre ideje. Manj jih idejo razvije do konca. Zato je vztrajnost zelo pomembna. Pisanje ni samo navdih. Je tudi disciplina. Treba je sedeti, ko bi raje počel kaj drugega. Treba je popravljati, tudi ko misliš, da je besedilo že dobro. In treba je poznati obrt. Tudi najboljša misel lahko izgubi moč, če je slabo zapisana.

11 Kako pomemben je za vas slovenski jezik? Koliko pozornosti namenjate iskanju prave besede, jeziku in razvijanju lastnega izraza?

Slovenski jezik mi je zelo pomemben. Nenazadnje je bil del mojega strokovnega življenja. Jezik ni samo orodje, s katerim nekaj povemo. Z jezikom oblikujemo svoje misli. Zato je pomembno, kako nekaj povemo. Včasih dolgo iščem besedo, za katero se mi zdi, da bo najbolje izrazila določeno misel. Ne gre za leporečenje. Gre za natančnost. Pri strokovnem pisanju mora biti beseda jasna. Pri literarnem pisanju pa ima lahko tudi čustveno in simbolno vrednost.

12 Kako bi opisali svojo poetiko? Katerim načelom, vrednotam ali merilom sledite pri pisanju?

Moja poetika izhaja iz človeka. Zanimajo me odnosi, vrednote, medsebojno razumevanje, odgovornost in vprašanja, ki jih življenje postavlja pred posameznika. Ne želim pisati zato, da bi zapolnil prostor. Želim, da ima besedilo svoj razlog.

Pomembno mi je tudi, da bralca ne podcenjujem. Bralec ima svoje izkušnje, svoje znanje in svojo presojo. Knjiga mu lahko ponudi pogled, ne sme pa mu ukazovati, kaj mora misliti.

13 Kako sprejemate odzive urednikov, recenzentov in drugih bralcev? Kdaj veste, da je besedilo zares končano?

Vsak resen avtor mora biti pripravljen poslušati. Če nekdo opozori na pomanjkljivost in jo zna argumentirati, je takšna kritika lahko zelo dragocena. Avtor se mora znati vprašati, ali ima kritik morda prav. Po drugi strani pa knjige ne moreš napisati tako, da bo všeč vsem.

Besedilo je končano takrat, ko čutim, da sem povedal tisto, kar sem želel, in da bi vsaka nadaljnja sprememba pomenila predvsem iskanje drugačnosti, ne pa nujno izboljšave.

14 Kako pomembni so za vas naslovnica, oblikovanje, ilustracije in fotografije? Kdaj knjiga po vašem mnenju postane celovito umetniško delo?

Zelo pomembni. Prvi stik bralca s knjigo pogosto ni besedilo, ampak naslovnica. Oblikovanje mora zato vsebino dopolnjevati. Toda knjiga seveda ni naslovnica. Najprej je vsebina, nato jezik, potem celotna podoba knjige. Ko vse to deluje skupaj, knjiga postane celota. Takrat lahko govorimo o delu, ki ni samo nosilec informacij, ampak ima tudi estetsko in kulturno vrednost.

15 Kaj si želite, da bi vaša knjiga sprožila pri bralcu?

Predvsem vprašanje. Rad bi, da bi bralec po branju nekoliko drugače pogledal na staranje in starejše ljudi. Morda tudi nase, kajti ko govorimo o starejših, v resnici govorimo o svoji prihodnosti.

Če knjiga človeka spodbudi, da bolj spoštuje starejšega, da drugače razume medgeneracijske odnose ali da začne razmišljati o lastnem staranju, potem je dosegla svoj namen.

III AVTOR, LITERATURA IN SVET

16 Kaj je po vašem mnenju temeljni smisel literarnega ustvarjanja? Kaj literatura pomeni vam osebno in kaj lahko pomeni družbi?

Literatura nam omogoča, da za nekaj časa postanemo nekdo drug. Lahko pogledamo svet skozi oči človeka, ki ga sicer nikoli ne bi razumeli. Lahko vstopimo v čas, ki ga sami nismo doživeli. Lahko se srečamo s čustvi, ki jih sicer težko ubesedimo. Zato literatura širi človeka.

Družba, ki bere, ima več možnosti za razumevanje drugega. In prav tega danes pogosto primanjkuje – pripravljenosti poslušati človeka, ki razmišlja drugače.

17 Kaj sta za vas umetnost in kultura? Kakšna je njuna vloga v življenju posameznika in družbe danes?

Kultura je spomin družbe. Umetnost pa je eden od načinov, kako ta spomin ohranjamo, hkrati pa ustvarjamo novega. V času tehnologije, umetne inteligence, družbenih omrežij in hitrega pretoka informacij je človek pogosto preplavljen z vsebinami. Toda veliko informacij še ne pomeni nujno tudi več razumevanja. Umetnost in kultura nam omogočata, da se ustavimo, da pogledamo, poslušamo začutimo in a se vprašamo, kaj je pomembno. Zato ju potrebujemo morda še bolj kot nekoč.

18 Ali ima literarni ustvarjalec tudi etično in družbeno odgovornost? In če jo ima – kako naj se ta kaže v njegovem delu?

Menim, da jo ima. Toda odgovornost ne pomeni, da mora biti avtor všečen ali da mora pisati po pričakovanjih drugih. Avtor mora biti predvsem iskren do svojega dela in zavesten moči besede. Beseda lahko povezuje, lahko pa tudi prizadene. Lahko odpira vprašanja, lahko pa tudi manipulira. Zato je pomembno, da avtor razmišlja o posledicah tega, kar napiše. Sam menim, da mora biti v središču človekovo dostojanstvo.

19 Katera knjiga ali kateri avtor je pomembno zaznamoval vaše življenje? Kaj ste od njega kot bralec ali ustvarjalec odnesli?

Težko bi izbral samo eno knjigo ali enega avtorja. Človeka oblikuje množica prebranih knjig. Nekatere si zapomnimo po zgodbi, druge po eni sami povedi, tretje pa po občutku, ki nam ostane še dolgo po branju. Meni je pomembno predvsem spoznanje, da ima lahko isti dogodek več obrazov. Literatura me je naučila, da človeka ne smemo prehitro soditi. To je spoznanje, ki ga je mogoče prenesti tudi v vsakdanje življenje, pedagogiko, sociologijo in raziskovanje.

IV ZAKLJUČEK

20 Bi bili zaradi literature raje slavni ali bogati? Zakaj ja in zakaj ne?

Če bi moral izbirati, bi izbral nekaj tretjega – da bi bil prebran. Slava je minljiva. Bogastvo je lahko prijetno, vendar samo po sebi ne daje smisla. Če pa nekdo vzame tvojo knjigo v roke, jo prebere in se ob njej zamisli, potem tvoje delo živi. Danes in čez mnoga leta.

Največja nagrada za avtorja je po mojem mnenju bralec, ki se po prebrani knjigi vrne z mislijo: »O tem sem pa začel razmišljati drugače.«

21 Če bi vam vzeli besede in pisalo, kako bi poiskali svojo resnico?

Poslušal bi. Človek veliko pove tudi takrat, ko molči. Opazoval bi ljudi, njihove odnose, njihovo vedenje. Poskušal bi razumeti, kaj se skriva za besedami. Resnice namreč ni vedno mogoče najti v knjigi. Včasih je v človeku, v odnosu, v izkušnji ali v tišini. Besede so moje orodje, niso pa edina pot do resnice.

22 Kaj po vašem mnenju naredi knjigo – knjigo? In kdo je vaš bralec, ki mu je vaše pisanje namenjeno?

Knjigo naredijo knjigo vsebina, jezik, misel in odnos do bralca. Toda prava knjiga se začne šele takrat, ko jo nekdo odpre. Takrat postane iz avtorjeve misli bralčeva izkušnja. Moj bralec je lahko zelo različen. Lahko je študent, učitelj, raziskovalec, starš, mladostnik, starejši človek ali nekdo, ki je knjigo vzel v roke povsem naključno.

Pri strokovnem pisanju nagovarjam predvsem ljudi, ki želijo razumeti družbo, vzgojo, izobraževanje, medgeneracijske odnose in človeka. Pri literarnem pisanju pa želim predvsem doseči človeka kot človeka. Če bi moral svoje pisanje opredeliti z eno samo mislijo, bi rekel:

Pišem o človeku, o njegovih odnosih in o svetu, ki ga skupaj ustvarjamo. Morda je prav to tudi rdeča nit mojega dela. Ne glede na to, ali pišem znanstveno monografijo, strokovno delo ali literarno besedilo, se vedno znova vračam k človeku. Na koncu vseh teorij, raziskav, knjig in besed ostane človek. In prav zaradi njega se splača pisati.