Klemen Lah, profesor

Ko sem tudi tam opazil, da se igramo »ravbarje in žandarje«, sem se odločil, da prav tako spremenim pravila igre: zadnjih trideset sekund pred oddajo testa sem dovolil, da so izvlekli svoje »plonk listke« in prepisali kakšno podrobnost, ki so jo pozabili. Pogoj je bil, da so »plonkiči« majhni, napisani na roko in da so njihovo delo (mimogrede: testi, ki jih je mogoče rešiti samo s pomočjo plonk listka, niso vredni papirja, na katerem so napisani). Tako sem ubil dve muhi na en mah: posredno sem jih spodbudil, da se učijo pametno (skrčiti bistveno na košček papirja zahteva dobro razumevanje snovi), hkrati pa se mi med uro ni bilo treba igrati »ravbarjev in žandarjev«. In glej glej: tudi to ni škodilo rezultatom na NPZ/maturi.
Zakaj pišem? V tem zadnjem delu šolskega letaje vloga pedagoška vloga »žandarjev« še posebej poudarjena. Kot varuhi pravičnosti in poštenosti želimo šolsko ocenjevanje zaščititi pred goljufanjem, zato pogosto poostrimo nadzor. Razumem. A dodajam: če smo pri tem preveč goreči, se lahko sporočilo hitro spremeni: ocenjevanje ni več »praznik znanja«, ampak vaja v izmikanju nadzoru. Znanje se umakne v ozadje, v ospredje pa stopi nadzor.
Psihološke raziskave nas opozarjajo, da okolje stalnega nadzora zmanjšuje notranjo motivacijo in občutek varnosti (teorija samodoločanja, Deci in Ryan). V takih razmerah strategije preživetja postanejo pomembnejše kot iskren odnos. In če jih že v šoli (posredno) učimo, da poštenost ni stvar odnosa, ampak le posledica nadzora, jih to dolgoročno ne varuje pred nepoštenostjo – temveč pred zrelostjo. Čepa vzpostavimo okolje, v katerem preverjanje znanja temelji tudi na premišljenem spodbujanju iskrenosti in zaupanja, učencem pomagamo graditi in krepiti lastno integriteto. Učimo jih, da poštenost ni stvar (pomanjkljivega) nadzora, ampak značaja. In jih s tem pripravljamo na svet, kjer ne bo nikogar, ki bi jih gledal – a jim bo vseeno pomembno, kako ravnajo.

Facebook