Kdo v resnici skrbi za vaše podatke?

Podjetja so množično preselila poslovanje v oblak, digitalizirala procese in začela uporabljati umetno inteligenco. Na prvi pogled je vse videti logično. Storitve delujejo, podatki so dostopni od koder koli, infrastrukturo vzdržujejo veliki ponudniki, stroški so videti predvidljivi. Hkrati ste prepričani, da je vprašanje varnosti rešeno že s tem, ko so podatki deklerativno shranjeni v evropskem podatkovnem centru.

Toda prav tu se začne težava. Lokacija strežnika sama po sebi ne pomeni veliko, če podjetje ne ve, kdo upravlja infrastrukturo, kdo ima dostop do podatkov, pod katero zakonodajo deluje ponudnik in kaj se s podatki dogaja v ozadju. Digitalna suverenost zato ni več modna beseda, temveč vprašanje nadzora, odpornosti in dolgoročne varnosti poslovanja, pa tudi stroškovne predvidljivosti oziroma garancije cen.

Ko podjetje izgubi nadzor, čeprav sistemi delujejo

Največje tveganje pogosto ni tehnična okvara ali hekerski napad. Težava nastane, ko podjetje postopoma izgubi vpliv nad lastnim digitalnim okoljem. Dovolj so sprememba zakonodaje, nova pravila ponudnika, geopolitične napetosti ali drugačen način obdelave podatkov. Strežniki še vedno delujejo, podatki niso izginili, pogodbe in cene veljajo dokler veljajo. Kljub temu pa podjetje ugotovi, da o ključnih pogojih ne odloča več samo.

To postane še posebej občutljivo v času vzpona umetne inteligence. Podjetja v oblak nalagajo tehnično dokumentacijo, poslovne analize, podatke kupcev in interne procese. Če ob tem nimajo jasnega pregleda nad tem, kdo upravlja šifrirne ključe, kdo izvaja podporo ali ali se podatki brez vedenja ali nadomestila uporabljajo za učenje modelov umetne inteligence, se meja med uporabo storitve in izgubo nadzora hitro zabriše. Težava torej ni oblak kot takšen. Problem nastane, ko podjetje kot naročnik ne razume več celotne verige dostopa do podatkov.

Prav zato se vse več organizacij usmerja k partnerjem, ki lahko zagotovijo lokalno infrastrukturo, skladnost z evropskimi pravili in neposredno podporo. Med ponudniki, ki lahko podjetjem zagotovijo takšno okolje, je tudi Telekom Slovenije, ki razvija lastne podatkovne centre, omrežno infrastrukturo in storitve kibernetske varnosti.

Evropski strežnik še ne pomeni evropskega nadzora

Pomembno ni le, kje stoji strežnik, temveč kdo upravlja infrastrukturo in pod katero jurisdikcijo spada ponudnik. Če je ta vezan na zakonodajo tretje države, lahko tamkajšnji organi v določenih primerih zahtevajo dostop do podatkov, četudi so fizično shranjeni v Evropi.

V tej luči se pogosto omenja ameriška zakonodaja, natančneje zakon o čezmejnem dostopu do podatkov v oblaku (CLOUD Act), ki v določenih okoliščinah omogoča dostop do podatkov zunaj Združenih držav. Za podjetja to pomeni, da geografska lokacija podatkov še ne zagotavlja popolnega nadzora.

Zato ni naključje, da se številna evropska podjetja odločajo za vračanje podatkov iz globalnih okolij v lokalne oziroma bolj nadzorovane sisteme. Predvsem v industriji, zdravstvu in finančnem sektorju podatki postajajo ključna konkurenčna prednost. V takšnem okolju pridobivajo pomen ponudniki, kot je Telekom Slovenije, ki lahko podjetjem ponudijo lokalno infrastrukturo, upravljanje storitev in podporo v domačem okolju. Tudi zakonodaja glede lokacije in dostopnosti podatkov se v Evropi zaostruje.

Digitalna suverenost postaja vprašanje odpornosti

Tehnologijo pogosto jemljemo kot nekaj samoumevnega. Navajeni smo, da omrežja delujejo neprekinjeno in da so storitve vedno dostopne. Toda za takšno zanesljivostjo stojijo ogromna vlaganja, kompleksni sistemi in stalno upravljanje tveganj.

Digitalna infrastruktura danes ni več zgolj podpora poslovanju. Postaja del kritične infrastrukture države in gospodarstva. Izpad omrežja, napajanja ali podatkovnega centra lahko zelo hitro pomeni zastoj proizvodnje, logistike ali storitev. Geopolitične razmere, trgovinske napetosti in tehnološko tekmovanje spreminjajo pogled nanjo. Kar je bilo še pred nekaj leti predvsem poslovna odločitev, postaja strateško vprašanje.

Tudi Evropska unija zato uvaja strožja pravila. Predpisi, kot sta NIS2 in DORA, od podjetij zahtevajo boljše upravljanje tveganj, večjo odpornost in sposobnost neprekinjenega delovanja tudi v kriznih razmerah.

Trije stebri digitalne suverenosti

Digitalna suverenost ni ena sama storitev ali tehnologija. Gre za kombinacijo infrastrukture, podatkovnega nadzora in varnosti.

Prvi steber predstavlja infrastruktura. Omrežja nove generacije, optične povezave in sodobni podatkovni centri omogočajo stabilno osnovo za poslovanje. Pomemben del postajajo tudi zasebna 5G-omrežja, kjer podjetja ločijo kritične procese od javnega interneta. Takšne rešitve uporabljajo predvsem industrijska okolja, kjer že krajši izpad pomeni veliko poslovno škodo.

Drugi steber je podatkovna suverenost. Bistveno vprašanje ni več samo, kje so podatki shranjeni, temveč kdo nadzoruje dostop in šifrirne ključe. Suvereni oblak pomeni okolje, kjer veljajo evropska pravila, podjetje pa ohranja dejanski nadzor nad svojimi podatki. Pomemben trend postaja tudi oblačno-robna arhitektura, pri kateri se del obdelave podatkov seli bližje uporabniku oziroma napravam. S tem se zmanjšujejo zakasnitve, hkrati pa lahko občutljivi podatki ostanejo v lokalnem okolju.

Tretji steber predstavljata kibernetska in energetska odpornost. Tudi najboljša infrastruktura ne pomaga veliko, če podjetje ni pripravljeno na napade ali izpad električne energije. Napredni varnostni centri danes delujejo neprekinjeno in spremljajo grožnje v realnem času. Obenem postaja pomembno tudi vprašanje energije. Sistemi umetne inteligence in sodobni podatkovni centri zahtevajo vse več električne moči, zato stabilnost napajanja postaja del digitalne varnosti. Tovrstne celovite rešitve – od povezljivosti do kibernetske zaščite – lahko podjetjem zagotavlja tudi Telekom Slovenije.

Brez znanja ni suverenosti

Pogosto se pozablja, da infrastruktura sama po sebi ne pomeni veliko brez ljudi, ki jo znajo upravljati. Digitalna suverenost ni samo vprašanje strežnikov, temveč tudi lokalnega znanja, odzivnosti in sposobnosti hitrega ukrepanja. Podjetje lahko uporablja najsodobnejše storitve, toda če ob incidentu nima jasnega nadzora nad procesi ali neposrednega dostopa do podpore, je njegova odpornost precej omejena.

Prav zato se vse več organizacij osredotoča na partnerje, ki zagotavljajo celoten ekosistem: infrastrukturo, varnost, lokalno podporo in skladnost z evropskimi pravili.

Digitalna prihodnost ne bo temeljila le na hitrosti

Dolga leta smo razvoj omrežij in digitalnih storitev ocenjevali predvsem po hitrosti in ceni. Danes postajajo pomembnejša druga vprašanja: kdo nadzoruje infrastrukturo, kdo upravlja podatke in kako odporen je sistem v kriznih razmerah. Digitalna suverenost zato ni več tema samo za državne ustanove ali največje korporacije. Postaja vprašanje vsakega podjetja, ki svoje poslovanje gradi na podatkih, oblaku in umetni inteligenci. Telekom Slovenije ne bo zaželen zgolj kot ponudnik, ki ima nadzor, ampak kot tisti, ki ga zna zagotoviti naročniku.

Ključno vprašanje prihodnjih let verjetno ne bo več, ali podjetje uporablja oblak, temveč kdo v resnici nadzoruje podatke in pogoje dostopa do njih. Telekom Slovenije ni zgolj ponudnik storitev –​ je strateški nosilec digitalne prihodnosti, razvoja UI in kibernetske odpornosti Slovenije. Njegovi podatkovni centri postajajo osrednja osnova za to.

Fotografijo je naredila umetna inteligenca!

The post Kdo v resnici skrbi za vaše podatke? appeared first on Tehnozvezdje.