»Kdo je zmagal, kdo izgubil?«

»Italijanski odpor v Trstu je bil izbira za svobodo, o tem ni dvoma. Dramatična izkušnja, ne le zaradi težav in smrti, ampak tudi zaradi svojega zaključka, ki še danes odpira vprašanja.« Zgodovinarju Raoulu Pupu je bilo zaupano torkovo predavanje v palači Gopčević v sklopu prireditev ob obhajanju 80-letnice osvoboditve izpod nacifašizma v organizaciji Občine Trst v sodelovanju z Rižarno in deželnim inštitutom za zgodovino odporništva Irsrec.

Namen teh prireditev ni praznovanje, niti spoznavanje, pač pa ustvarjanje spomina, njegovo deljenje, je dejal Pupo. »25. april je praznik, ker smo mi danes svobodni po zaslugi žrtve tistih, ki so se borili proti nacifašističnemu zatiranju, in tistih, ki so jih v boju podpirali,« je potrdil.

Svoje zelo podrobno predavanje je začel pri iredentistu Foschiattiju, ki je hrepenel po svobodi vseh in se je boril za osvoboditev tlačenih v Grčiji, Albaniji in Franciji, dokler ni na Reki spoznal, da je fašizem zanikanje solidarnosti in svobode, izdaja risorgimenta. Odporništvo je torej zanj, ki je bil pobudnik prvega tržaškega CLN (Comitato di liberazione nazionale) po kapitulaciji Italije, nov risorgimento.

Velik del italijanske družbe v Trstu po 8. septembru 1943 ni želel podpreti odporniškega gibanja, »ki je bilo izraz slovanskega komunizma«. Dvojniki so bili neizbežni, je namignil – dva iredentizma, dve odporniški gibanji in naposled dve vstaji oz. dve osvoboditvi.