Kdo je v resnici prodajal in privatiziral slovenska državna podjetja? Kaj razkrivajo podatki?

Kdo je »razprodal Slovenijo«? To vprašanje se v slovenski politiki vrača vedno znova, odgovornost pa se praviloma prelaga z ene vlade na drugo. Po družbenih omrežjih te dni kroži tudi tabela prodaj nekaterih najbolj znanih slovenskih podjetij. Toda ko pogledamo datume pogodb in predvsem politične odločitve, ki so odprle vrata privatizaciji, postane zgodba precej bolj zanimiva.

Če bi sodili zgolj po letnici, v kateri je bilo podjetje dokončno prodano, bi bila slika preprosta. Helios, Fotona in Aerodrom Ljubljana so zamenjali lastnike v času vlade Alenke Bratušek, Elan, Nova KBM in Adria Airways v obdobju Mira Cerarja, NLB pa je bila privatizirana nekaj let pozneje. Toda samo datum podpisa pogodbe še ne pove, kdo je sprejel odločitev, da se neko državno premoženje sploh postavi na prodaj.

Prelomni datum: 21. junij 2013

Eden najpomembnejših datumov slovenske privatizacije je 21. junij 2013, ko je bila predsednica vlade Alenka Bratušek.

In politična sestava glasov je danes še posebej zanimiva. Za prodajo je glasovalo 25 poslancev Pozitivne Slovenije, sedem poslancev Državljanske liste, pet poslancev DeSUS, osem poslancev SD ter poslanec madžarske narodne skupnosti. Proti je glasovalo 16 poslancev SDS, trije poslanci SLS in poslanec SD Janko Veber.  Prav zato je težko spregledati dejstvo, da je bila velika politična zelena luč za privatizacijski val dana v času vlade Alenke Bratušek.

Toda pozor: vsega ni začela Bratuškova

Tu pa zgodba dobi nov zaplet. Ko je državni zbor leta 2013 potrdil seznam 15 podjetij, so bili postopki pri Adrii Airways, Aeru, Elanu, Fotoni in Heliosu že začeti. To je zapisano celo v takratnih poročilih o privatizaciji.

Pri Adrii Airways je bil denimo postopek iskanja kupca oziroma strateškega partnerja začet že leta 2012, potencialne vlagatelje pa so javno pozvali k izkazu interesa avgusta istega leta. Tudi Helios se je prodajal že precej prej. Finance so že leta 2011 poročale o začetku postopka prodaje približno 75-odstotnega deleža.

Zato trditev, da je prav Bratuškova »začela prodajati vse« le deloma držo. Je pa njena vlada pripravila in skozi državni zbor spravila veliki paket 15 privatizacij, s katerim je proces dobil jasno politično podporo.

Helios, Fotona, Aerodrom: pogodbe podpisane pod Bratuškovo

Pri nekaterih najbolj odmevnih prodajah dileme glede časa zaključka praktično ni. Pogodba o prodaji Heliosa avstrijskemu Remho oziroma skupini Ring je bila podpisana 16. oktobra 2013. Večinski, 70,48-odstotni delež Fotone je bil ameriškemu skladu Gores Laser Holdings prodan s pogodbo z dne 30. januarja 2014. Aerodrom Ljubljana pa je bil nemškemu Fraportu prodan s pogodbo 5. septembra 2014. Republika Slovenija je za svoj 50,7-odstotni delež prejela približno 118,8 milijona evrov. Vsi trije posli so bili torej sklenjeni v obdobju vlade Alenke Bratušek.

Nato je prišel Cerar – in prodaje so se nadaljevale

Menjava oblasti privatizacijskega stroja ni ustavila. Pod vlado Mira Cerarja je SDH leta 2015 podpisal pogodbo o prodaji Nove KBM skladom, povezanim z Apollo Global Management, in Evropski banki za obnovo in razvoj. Pogodba je bila podpisana 30. junija 2015, prenos pa dokončan aprila 2016.

Julija 2015 je bila podpisana tudi pogodba o prodaji Elana. V Cerarjevem obdobju so bile zaključene tudi prodaje oziroma privatizacije Žita, Adrie Airways, Adrie Airways Tehnike, Palome in Cimosa. Pregled privatizacij SDH zato Cerarjevi vladi pripisuje kar sedem večjih prodanih naložb. Če torej gledamo število velikih dokončanih poslov, je prav obdobje Mira Cerarja eno najbolj intenzivnih obdobij privatizacije po finančni krizi.

NLB? Tukaj grafika zgreši

Posebej zanimiva je NLB. Na priloženi tabeli je ob letu 2018 zapisano »M. Cerar«. Toda 13. septembra 2018 je oblast prevzela vlada Marjana Šarca, 65-odstotni delež NLB pa je bil z javno ponudbo delnic prodan šele novembra 2018. Junija 2019 je država prodala še približno deset odstotkov minus eno delnico in obdržala 25 odstotkov plus eno delnico.

Res je, da je bil velik del priprav na privatizacijo NLB opravljen že prej in da je bila prodaja povezana tudi z zavezami Evropski komisiji po sanaciji bank. Toda če želimo prodaje pripisovati vladi glede na trenutek dejanske izvedbe, potem je treba jasno povedati: NLB je bila večinsko prodana v času Šarčeve vlade.

Mercator sploh ni klasičen primer »vlada je prodala državno podjetje«

Še bolj problematičen je Mercator. Junija 2014 je Agrokor res prevzel 53,12 odstotka Mercatorja, vendar delnic ni neposredno prodajala Republika Slovenija. Prodajal jih je konzorcij lastnikov, na čelu s Pivovarno Laško, v katerem so bile med drugim NLB, NKBM, Gorenjska banka, Banka Celje, NFD in druge družbe.

Ker so bile nekatere od teh bank in družb takrat pod močnim vplivom države, je politična razprava o odgovornosti razumljiva. Toda napisati preprosto »Bratuškova vlada je prodala Mercator« je precej večja poenostavitev, kot se zdi na prvi pogled. Podobno velja za Terme Banovci in Terme Lendava leta 2019. Prodajalec je bila Sava Turizem, ne Republika Slovenija neposredno. Terme Banovci so bile prodane podjetju Karba mge za približno 4,6 milijona evrov, Terme Lendava pa za devet milijonov evrov.

Kdo je torej v resnici »prodal Slovenijo«?

Če iščemo enega samega krivca, ga zgodovinski podatki ne ponujajo. Velik del privatizacijskih postopkov je bil začet že pred letom 2013. Politični prelom pa se je zgodil junija 2013 pod vlado Alenke Bratušek, ko je parlament potrdil paket prodaje 15 državnih naložb.

Pod Bratuškovo so bile nato sklenjene nekatere najbolj odmevne prodaje, med njimi Helios, Fotona in Aerodrom Ljubljana. Pod Cerarjevo vlado se je val nadaljeval z Elanom, Novo KBM, Adrio Airways in vrsto drugih družb. Pod Šarčevo vlado pa je bila dokončana največja privatizacija med vsemi – prodaja večinskega deleža NLB.

Zato ima viralna tabela zanimivo sporočilo, vendar zgodovino prikazuje precej preveč črno-belo. Resnična zgodba slovenske privatizacije je še bolj neprijetna: državnega premoženja ni prodajala ena sama vlada. Proces so skozi več mandatov pripravljale, potrjevale in dokončevale različne vlade, največji politični pospešek pa je dobil s paketom privatizacije leta 2013. In ko se bo naslednjič v parlamentu začela razprava o tem, kdo je »razprodal državno srebrnino«, bo morda dovolj že pogled na datume, pogodbe in glasovanje iz junija 2013.

P.N.