Kara Marušič: Ta galerija je večja od mojega prostora

V eni od niš nekdanje ribje tržnice v Plečnikovih arkadah, kjer je danes galerija DobraVaga, se je 5. avgusta odprla razstava umetnice Kare Marušič z naslovom Ta galerija je večja od mojega prostora. Umetnica z manipulacijo razstavnega prostora spodbuja razmislek o umetniškem delovanju od doma, kar je realnost večine njenih vrstnikov. Z zavesami, obešenimi v že tako majhnem razstavnem prostoru, označi gabarite svojega še manjšega stanovanja. Vanj prenese tudi pohištvo, ki ga nadomestijo koli materiala, prej povezani z gradbiščem kot z umetniško prakso mlade ustvarjalke.

Čeprav je spremno besedilo kuratorice Olje Simčič Jerele precej obsežno in gledalcu pušča malo prostora za lastno interpretacijo, to delu ne škodi. Razumevanje umetničine geste, ki je sama po sebi izrazito preprosta in neposredna, ter konteksta, ki jo je spodbudil, je namreč šele izhodišče za odkrivanje močnejšega vidika razstave. Ta je povsem prepuščen gledalcu in od njega zahteva določen vložek. Temelji na fizični izkušnji prostora – natančneje, pomanjkanja le-tega. Čeprav se zdi, da je mogoče ves smisel projekta zajeti z enim samim pogledom, s katerim hitro premerimo tesen prostor, se ob sprehodu skozi miniaturni labirint izkaže, da umetnica s premišljenimi potezami uspešno preseže preprostost projekta. Ko mislimo, da se bomo uspešno prebili mimo skladovnice materiala, ki verjetno označuje pisalno mizo, se pred nami pojavi železna palica in nam zapre pot. Sprašujemo se, ali je med steno in zaveso dovolj prostora, da se splazimo skozi, in ali nam je to sploh dovoljeno. Stalna skrb, da bi z nepremišljenim gibom ogrozili postavitev, zrcali najemnikovo skrb za stanovanje, kjer lahko vsak poseg postane problematičen.

S temi detajli umetnica gledalcu narekuje nerodno, a skrbno premišljeno koreografijo ogleda. Hkrati vpeljuje subtilno komiko, ki jo lahko razumemo kot eno redkih orožij proti ljubljanski stanovanjski problematiki, dostopnih povprečnemu prebivalcu, kaj šele umetnici na začetku kariere. Drugo, bolj praktično orožje je, kot zapiše Jerele, estetika organizacije – način bivanja, ki je najemnikom predstavljen (in, kar je pomembneje, prodan) kot estetska izbira, čeprav pogoji, ki ustvarjajo potrebo po njej, niso nevtralni. Tako se izkušnja razstave zaključi z zavedanjem, da gledalčevo negotovo poplesavanje po galeriji v umetničinem zasebnem življenju nadomešča nenehno manipuliranje, optimiziranje, razstavljanje in ponovno pospravljanje – skratka, vsakodnevno funkcioniranje v takšnih pogojih. Majhnost stanovanja in zasilne rešitve namigujejo tudi na širši finančni položaj umetnikov. Kot se produkcijski prostor umika bivalnim površinam, se čas, namenjen ustvarjanju, umika skrbi za dom in preživetje. Kar ostaja odprto, je prav tisto, kar umetnico najbolj zanima: kako lahko v takšnem prostoru, ki komaj zadostuje za življenje, nastaja umetnost? Jasno je, zakaj delovni pogoji tako pogosto postanejo njena snov.

Piše: Neža Urbiha