Kam drvi svet, ki se ne boji Boga in se ne meni za človeka?

“Žio! Povej!” me pozdravi mlada natakarica, ki šteje približno pol toliko let kot jaz, in že hiti čistit, kar je ostalo od prejšnjega gosta. Ne poznava se, ne še. Priznam: ob tej sproščenosti in nenadni, skoraj vsiljeni domačnosti me spreleti vse drugo kot sproščenost, da za hip ne najdem besed. Nisem užaljena, bolj osupla. Če Več;