Kakšne ljudi potrebujemo danes?

18 hours ago 41

Kakšne ljudi potrebujemo danes? Takšne, ki se napak ne bojijo, ampak jih sprejemajo, rešujejo in ob njih rastejo. Takšne, ki jih poraz ne zlomi, ampak zbudi. In vendar — večina nas ni takih. Zakaj?

Med branjem Barbarinega članka o ljudeh, ki jih potrebujemo danes, sem se spomnil svojega razmišljanja in raziskovanja: zakaj smo si ljudje tako različni — in kako te razlike premostiti.

Temni in svetli, levi in desni, mladi in stari. Vsi potrebujemo drug drugega. Nihče ne zna vsega, rešitve pa (upoštevajoč temeljni princip dvojnosti) nikoli niso v eni sami stvari, ampak v pravem razmerju nasprotij.

Pogosto poskušam razumeti, zakaj eni hočejo dobro, delajo pa slabo. Zakaj eni ne zmorejo pritiska, stresa in napak, druge pa ob istih preizkušnjah kar razganja od navdiha? In zakaj nam nekateri ves čas prigovarjajo, da napake vodijo v napredek — in ob tem trdijo, da se po tem spoznanju vse začne obračati na glavo? Oziroma, bolje rečeno: postavljati na noge.

Zanimiv uvid sem dobil ob raziskovanju miselnosti. Knjiga Mindset psihologinje Carol Dweck je polna študij o naših navadah, načinih razmišljanja — in razlikah med nami.

Zabloda, ki se začne zgodaj

Napake, ki jih naredimo in začutimo, nas učijo. Zablode, v katerih vztrajamo v dobri veri — ne da bi sploh vedeli zanje — pa se le kopičijo. In ravno takšna zabloda se pogosto zgodi že v otroštvu.

Barbara staršem namigne, kako vzgajati dobre ljudi. Dr. Dweck bi dodala: temelji otrokovega razmišljanja (in z njimi tudi resne zablode) se gradijo že zgodaj v otroštvu.

Ena najdražjih zablod? Hvaljenje talenta.

Sliši se neškodljivo, celo spodbudno. A ravno to je, pravi dr. Dweck, bistvo fiksne miselnosti: prepričanja, da imajo ‘izbranci‘ talent in danosti, ljudje s pomanjkljivostmi pa potrebujejo trud. Talent ali garanje. Tretje možnosti ni.

Ko otroka hvalimo in poveličujemo njegov talent, mu nezavedno nalagamo breme. Pridobljeni ‘sloves‘ mora namreč podpreti z dejanji in rezultati. Kar je — še posebej na začetku — zanj lahko (pre)hudo breme.

Tak otrok ob neuspehu ne krivi pomanjkanja treninga ali izkušenj, temveč svojo nesposobnost. Najhujša pa je misel na ponovni poskus. Možnost, da mu spodleti še enkrat (in ostane brez izgovorov), je kot kriptonit. Hromilo fiksne miselnosti.

Dokazovanje brez konca

Ljudje s fiksno miselnostjo se dokazujejo z enim samim ciljem. Kjerkoli — v razredu, v službi, v odnosih — vsaka situacija zahteva potrditev njihove inteligentnosti, osebnosti, značaja. Vsakič se ocenjujejo: bo uspelo ali ne? Bom videti pameten ali neumen? Sprejet ali zavrnjen? Zmagovalec ali poraženec?

Naša družba res ceni inteligenco, osebnost in značaj. In povsem normalno je, da stremimo k tem lastnostim. Ampak …

Miselnost rasti

Obstaja tudi druga miselnost. V njej te lastnosti niso ključne — so kot karte, ki jih je pač treba odigrati po najboljših močeh. Zgolj izhodišče za nadaljnji razvoj.

Ta miselnost temelji na prepričanju, da svoje osnovne lastnosti lahko s prizadevanjem, strategijami in pomočjo drugih razvijamo in nadgrajujemo. Čeprav se ljudje v marsičem razlikujemo (talenti, sposobnosti, interesi, temperament), se lahko vsakdo z vajo in izkušnjami spreminja. In raste.

Izjemno zanimiva (in smiselna) je misel, da lahko s trudom dosežemo več kot s talentom.

“Če ste zelo talentirani,” pravi John C. Maxwell, “bodo lahko težave z učljivostjo. Zakaj? Ker talentirani ljudje pogosto mislijo, da že vse znajo.” Podobno je s trudom: talentiranim se, vsaj na začetku, ni treba truditi toliko kot netalentiranim. Kar pomeni, da pogosto nikoli ne razvijejo navade trdega dela in vztrajanja.

In potem? Skladno s fiksno miselnostjo talentirani, ko dosežejo vrhunec svojih danosti, v prepričanju, da so dosegli mejo, odnehajo. Tisti, ki so se morali truditi že od začetka (pogosto še z določenimi omejitvami), pa vztrajajo naprej.

Zakaj bi odnehali, če stvar (še vedno) deluje?

Pa ljudje z miselnostjo rasti verjamejo, da lahko vsakdo z dovolj motivacije postane Einstein ali Beethoven?

Ne. Verjamejo pa, da resnični potencial ni nikomur znan — niti ga ni mogoče napovedati. Nemogoče je predvideti, kaj lahko nekdo z leti strasti, truda in usposabljanja doseže. Mnogo velikih imen zgodovine je bilo (pod)povprečnih: Tolstoj, Darwin, Edison, navsezadnje tudi Einstein.

Ena sama ocena

Dr. Dweck navaja, da so se otroci s fiksno miselnostjo ob slabi oceni počutili kot zavrženci, idioti, poraženci. Oceno so videli kot neposredno merilo svoje vrednosti. “Življenje je nepravično; nikoli se mi ne zgodi nič dobrega.” Počutili so se kot najbolj nesrečni na svetu.

Nizka samopodoba? Prepričani pesimisti? Ne. Kadar se ne spopadajo z neuspehom, so prav tako optimistični, bistri in zabavni kot otroci z miselnostjo rasti. Razlika se pokaže šele, ko nekaj spodleti.

Kako so se otroci s fiksno miselnostjo odzvali? Eden je rekel, da se mu ne zdi vredno vlagati truda v to, da nekomu nekaj dokaže — z drugimi besedami, ne bi dovolil, da ga kdorkoli meri in ocenjuje. Drugi je bil jezen in se je skregal. Eni so jokali, drugi nekaj razbili, tretji šli raje poslušat glasbo. Nekateri pa čisto nič.

In otroci z miselnostjo rasti? Saj je bila le ena ocena — ne cel predmet, kaj šele letnik. Počutili so se malce odrinjeni, ne pa zavrženi.

Nič katastrofalnega ali nepopravljivega se ni zgodilo. Ugotovili so, da se bo za boljšo oceno treba bolj potruditi. Eni so dodali, da je do konca leta še dovolj časa. Drugi, da bodo poiskali pomoč sošolca. Tretji, da bodo poskusili z drugačnim učenjem.

Ista ocena. Dva svetova.

Nevarnost pohvale

Kje naj otroci z ‘visoko prepoznanim potencialom‘ dobijo motivacijo, da dodeljeno oznako sploh lahko upravičijo?

Kar 80 odstotkov staršev trdi, da je hvaljenje otrokovih sposobnosti potrebno za samozavest in dosežke. Sliši se logično. A gre za dvorezen meč: s tem spodbujamo fiksno miselnost, ta pa se osredotoča na sposobnosti — ne na trud. Trud naj bi bil namreč samo za šibke in manj sposobne.

In ko ‘izbranim‘ nekaj resno spodleti? So krivi drugi. Je svet nepravičen. Ali pa (še huje) se resno zamislijo: mogoče pa nisem (več) sposoben?

Pri spodbujanju miselnosti rasti je pozornost usmerjena drugam: na trud in nadgrajevanje. S prepoznavanjem napak in nenehnim izboljševanjem taki otroci vedno znova rastejo in napredujejo.

V eni od opisanih raziskav je kar 40 odstotkov učencev, navajenih hvale in poveličevanja sposobnosti, svoje dosežke napihnilo. Za fiksno miselnost je vsaka mala pomanjkljivost sramotna — še posebej, če si ‘talentiran‘. Zato so raje lagali.

In to je najbolj skrb zbujajoče. Že s tem, ko otrokom govorimo, kako pametni so, iz njih delamo lažnivce in samovšečneže, ki bodo za svoje napake vedno krivili okolico. S tem pa jim zelo omejimo možnosti za rast.

Iz najboljših namenov gradimo najslabše temelje.

Zaključek

O razlikah med obema miselnostma bi lahko razpredal do onemoglosti, pa to tu ni moj namen. Če vas o miselnosti in vzgoji otrok zanima več, vam bo Barbara z veseljem pomagala. Toplo pa priporočam knjigo dr. Dweck — polna je koristnih namigov za osebni razvoj v katerem koli življenjskem obdobju.

Za konec lahko torej povzamem, kakšne ljudi potrebujemo in si jih želimo v svoji bližini: razumevajoče, modre, širokoglede. Predvsem pa take, ki znajo prenesti napake in poraze — ter prevze(ma)ti odgovornost.

In zakaj nas večina ni takih? Ker smo odraščali — in danes pogosto tudi vzgajamo — ob spodbujanju fiksne miselnosti. Ta v osnovi ne sprejema nepopolnosti, napak, truda in (vseživljenjskega) učenja, ampak prisega na ‘izbrance‘, njihov dani talent in sposobnosti.

Nihče se ne rodi pameten. Nekateri pa žal odrastejo v prepričanju, da so se.