kako se je zidalo po 2. sv. vojni

 

Pisati o gradnji hiš ''nekoč'' je nehvaležno delo. V kakšnem pomanjkanju in odrekanjih so se spremenile v tople in varne domove za številne generacije, bi lahko napisala roman. V besede pa bi kljub najboljšim namenom težko ujeta trpljenje in garanje tistih, ki so ob gradnji zapravili svoje zdravje, posledice pa so čutili tudi otroci.

Z zapisanim želim izraziti veliko spoštovanje do naših staršev, ki so v nemogočih razmerah poskrbeli, da smo otroci imeli dom.

Z današnjimi izkušnjami je velikokrat nemogoče razumeti, da so bili raje lačni, da so čim prej dosegli cilj –selitev v svojo hišo, na katero so bili povsem upravičeno izredno ponosni, saj je zrasla iz njihovih žuljev in odpovedovanja.

Povabim vas, da se sprehodimo skozi nekaj ključnih trenutkov obdobja med 1946-1965.

 

Zunanji videz hiš, zgrajenih v petdesetih in šestdesetih prejšnjega stoletja

 

Prve hiše so si bile med seboj zelo podobne. Načrt so naredili zidarji sami, največkrat so ga z okorno roko narisali na prvi list papirja, ki so ga dobili v roke. Po zunanjem videzu so spominjale na kocko. Spredaj je bil vhod, nad njim obvezen balkon, zadnja vrata, streha na čope, kleti globoko v zemlji, kletna okna zelo minimalizirana.

Stopnišče v notranjosti ni bilo od bivalnih prostorov. Dolga veža z obveznim kuriščem za peč, dnevni prostor, iz katerega so vodila vrata v spalnico, manjše stranišče, kuhinja, špajza; Kopalnica, predelana iz rumpl kamre je bila največkrat dodana kasneje, na začetku 70. let.

Podstreha je bila praviloma neizdelana, namenjena stari šari. Tam, kjer je bilo otrok več, so izdelali eno ali dve spalnici. Ostali prostori so služili tudi za sušenje zdravilnih zelišč, prezimovanje rož;

Zidarji so bili praviloma neizučeni. Dopoldne so bili v svoji redni službi, popoldne so se prelevili v zidarje.

Pomembni so bili tudi ceraharji. Za izdelovalce ostrešja, cimpermane, se je štelo, da ne smejo piti alkohola. A se tega pravila niso držali.

Vsak kraj je imel svoj peskokop. Ti so bili ločeni po namembnosti: za beton, za zidavo. Za izdelovanje mavte, je bil najboljši obvodni pesek. Ker so graditelji opeko izdelovali sami, so bile tako imenovane ceglounce, zelo oblegane. Namesto železa za betonske plošče so uporabljali drajt, ki je po vojni ostal na meji med Italijo in Jugoslavijo.

 

Standardna je bila tudi notranja oprema

 

V kuhinji so stali gredenca, šporget, kulmkišta, miza. V hiši (dnevna soba): divan, miza, stojalo za rože, kmečka peč. Spalnica: postelja, tridelna omara, komoda. Ogrevanje: kmečka peč, šporget na drva v kuhinji.

 

Hrana za delavce.

 

Ješprenj, zelje, repa, žganci, posukovnca, rižota, salama (pasja radost), klobase.

Pijača: lipov čaj, malinovec, voda. Šele v 60. letih tudi vino, piva še niso poznali.

 

Pred poroko

 

Prej, preden so ti graditelji stopili v zakonski stan, so imeli vsaj nekaj našparanega denarja. Ženske, denimo, so si kupile spalnico in nekaj oblek, kot da bi slutile, da bodo morale v zakonu namenjati denar drugim rečem. Praktičnost, šparovnost in tudi kanček pozitivne foušarije so velikokrat pripomogli, da so dekleta na skrivaj tekmovala med seboj.

Nihče od mojih sogovornikov, tistih, ki jih štejem med graditeljske pionirje, po poroki ni več stanoval pod domačo streho. Stanovali so pri zasebnikih, za stanovanje, ki je v večini primerov vključevalo le spalnico in kuhinjo (sanitarni prostori so bili skupni vsem prebivalcem v hiši), so plačevali kar lepo najemnino (okoli sto dinarjev – približno desetino plače).

 

Najprej so pripravili material

 

Za dovoljenje je bilo treba obvezno vprašati lastnika zemljišča, od koder je bil dohod do reke oziroma do kamnoloma. Ženske so bile pri delu enakovredne moškemu, prav nič jim ni bilo prihranjeno. Poleg dela so hkrati skrbele še za otroke, ki so bili še največkrat majhni.

Material za hišo so pripravljali po službi. Ob dveh, ko je bilo konec šihta, so šli najprej domov, kjer so nekaj malega pojedli, potem pa na kolo do vode ali kamnoloma, kjer so ostajali do trde teme. Pesek je bilo treba večkrat predeti: iz kamnoloma ali vode ga je bilo treba prepeljati bliže glavni cesti, kjer so ga naložili na tovornjak ali voz, in ga, če je bilo vreme lepo, tla pa suha, pripeljali na parcelo, v nasprotnem primeru pa so ga stresli v bližini, za cesto, od koder so ga lastniki spet s karjolami zvozili na pripravljeno in očiščeno mesto na parceli.

Isti pesek je bil prekidan najmanj šestkrat, preden je bil uporabljen.

Za gradnjo so potrebovali tudi kamenje, ki so ga najprej iz vode znosili na kupe. Z vozom - trugo ali tovornjakom pa nato odpeljali na parcelo.

Zanimivo je bilo tudi to, da so bili pogosto odvisni od sreče. Gradbeni material (predvsem železo in cement) je bil na voljo le občasno. Kadar so ga dočakali, ga je bilo treba takoj vzeti in plačati, nihče niti pomislil ni, da bi prebiral med bolj ali manj kvalitetno ponudbo. Kupcev je bilo veliko več, kot so bile zmogljivosti proizvodnje.

Leta 1952 je bil žakelj cementa po 15 dinarjev, 1955 pa po 20 dinarjev.

Pri gradnji je bilo veliko nesreč, ki pa niso imele hujših posledic.

 

Bolezni in poškodbe

 

Če odmislimo težave s hrbtenico, ki so se pojavljale zlasti pri ženskah po štiridesetem letu, so te trpele tudi zaradi povešenih maternic, obrabljenih vretenc, vnetja ledvic, slabokrvnosti, podhranjenosti.

Pri moških je bilo veliko poškodb zaradi žebljev, udarcev in posnete kože. Zaradi padcev s strehe je bilo veliko invalidnosti. Če se je le dalo, so poškodbo zdravili sami, zdravnik je prišel na vrsto v skrajni sili.

 

Gradbeno dovoljenje

 

Alojzij je povedal: »Leta 1951 smo vložili prošnjo za gradbeno dovoljenje. Naslovili smo jo na Okrajni ljudski odbor v Kranju. Na gradbeno dovoljenje je bilo treba čakati leto ali dve. Pridobiti je bilo treba še dovoljenje za priklop vode in elektrike. Za vsak papir, ki smo ga potrebovali, smo morali sesti na avtobus, se odpeljati v Škofjo Loko ali Kranj, vendar nihče ni jamčil, da vožnja ne bo zaman. Uradniki so bili strašno počasni, da ne rečem še kaj hujšega. Pogosto se niso dali motiti, ko so klepetali, pili kavo ali poslušali radio. Do vselitve smo imeli s papirnato vojno mir, potem pa je bilo treba napisati prošnjo za komisijski ogled hiše, čemur je sledilo vselitveno dovoljenje, ki ga je izdal Občinski ljudski odbor Žiri. Nama z ženo je načrt za hišo narisal kar zidar Gabrijel. Možak se je znašel, saj je stavbo skiciral kar na pergamentnem papirju. Po potrebi sem skice posodil še drugim graditeljem. Pomembno je bilo, da jih je skico znal brati zidar!

Od temeljev do prve plošče

 

Tudi temelje sta zakonca kopala sama. Na pomoč so priskočili bližnji, morda sodelavci iz fabrike. Edino pri betoniranju prve plošče se jih je, že tradicionalno in solidarno, zbralo več, ki so prišli udarniško pomagat.

Denarja ni bilo in delavci v petdesetih letih prejšnjega stoletja še niso bili vajeni, da bi med delom pili alkohol. Ženske so vsak dan skuhale velik lonec lipovega čaja, vsi so se radi odžejali z njim.

Parcele niso bile opremljene z vodo in elektriko kot danes. Večina zemljišč, kjer se je gradilo, je bila močvirnata. Prej, preden so graditelji sploh zasadili prvo lopato, je bilo treba svet izsušiti in nasuti cesto. Bližnji sosedje so graditeljem dovolili šverc priklop le proti plačilu. Leta l952 je ta znašal šest tisoč dinarjev. Za ta denar je bilo treba delati v fabriki več kot mesec dni. Elektrika je bila še na štangah.

Zemljišča so bila draga. Leta 1949 je tisoč metrov velika parcela stala petdeset tisoč dinarjev. Plača pa je bila okoli tri tisoč dinarjev. Če je bila parcela večja od tisoč kvadratnih metrov, so lastniki izgubili pravico do otroških dokladov, kar se je vsem zdelo krivično, saj jih je še dodatno udarilo po že tako plitkem žepu.