Kako pandemija spremeni naš odnos do zdravja?

Pandemija skoraj vedno pusti sled, ki je ne izbriše niti takrat, ko maske izginejo in se življenje navidezno vrne v stare tirnice. Naš odnos do zdravja po pandemiji postane bolj zavesten in bolj vsakodneven: od “zdravnik bo uredil” se premakne k vprašanju, kaj lahko naredim sam in kako moje odločitve vplivajo na druge. Pri nekaterih to okrepi preventivo in zaupanje v stroko, pri drugih pa sproži izogibanje sistemu, tesnobo ali odpor. Zdravje se po pandemiji ne spremeni v eno smer postane pa bolj prisotno, bolj osebno in tudi bolj družbeno vprašanje.

Zakaj pandemija zdravje premakne iz zasebne sobe v skupni prostor?

Pred pandemijo je zdravje za večino ljudi tiha rutina: pregled, recept, občasna skrb. Pandemija pa zdravje postavi na oder. Naenkrat šteje, kako kašljamo, koga srečamo, ali ostanemo doma, kako razumemo tveganje. WHO-jev evropski direktor dr. Hans Henri P. Kluge je že jeseni 2020 opozoril, da so številke “budnica” in da posledice niso le medicinske, ampak segajo v duševno zdravje, ekonomijo in družbo.

Ta premik ima dve posledici. Prva je pozitivna: več ljudi začne razmišljati preventivno (higiena, cepljenja, prezračevanje, bolniška odsotnost brez slabe vesti). Druga je naporna: zdravje postane stalna tema, stalna presoja, stalna utrujenost.

Foto: Pandemija Vir: Shutterstock

Kdaj pandemija okrepi skrb za zdravje in kdaj rodi izogibanje?

Po pandemiji se del ljudi bolj redno odziva na preglede, hitreje ostane doma ob simptomih, bolj resno jemlje ranljivost kroničnih bolnikov. A hkrati lahko nastane “tiha škoda”: strah pred okužbo, občutek, da so ambulante preobremenjene, ali prepričanje, da “bom že zdržal”, povzročijo odlašanje.

Na ravni EU so poročila po prvem letu COVID-19 opozarjala na upad presejanj v povprečju so stopnje presejanja raka dojk in materničnega vratu v letu 2020 padle za približno 6 %, kar lahko pomeni poznejše odkrivanje bolezni. To ni moralna zgodba o “neodgovornosti”, ampak učinek izrednih razmer: zapiranja, prestavitev terminov, zmede v prioritetah.

Kaj če je največja sprememba ravno duševno zdravje?

Če je pandemija kaj normalizirala, je to pogovor o duševnem zdravju in hkrati razgalila, kako krhek je sistem pomoči. Na NIJZ so v kontekstu epidemije opozarjali na porast stisk pri otrocih in mladostnikih. Dr. Marija Anderluh, specialistka otroške in mladostniške psihiatrije, je izpostavila, da je bilo leta 2020 na Pediatrični kliniki v Ljubljani zdravljenih skoraj 50 % več mladostnikov po poskusu samomora kot leto prej, in prav toliko več zaradi motenj hranjenja.

Ob tem je opozorila tudi na dolge čakalne dobe, ki so bile problem že pred epidemijo. Pandemije torej ne “ustvarijo” stisk iz nič, jih pa pospešijo, izostrijo in naredijo vidne. In ko se enkrat o tem javno govori, se težko vrnemo v staro tišino.

Foto: Virus Vir: Freepik

Ali drži, da pandemija pospeši digitalno medicino?

Drži in to precej. OECD ugotavlja, da je bila telemedicina pred COVID-19 v številnih državah omejena zaradi pravil in zadržkov, med pandemijo pa je uporaba poskočila, ker je bilo treba ohraniti dostop do oskrbe, ko so bili osebni obiski moteni. A tu velja “kdaj DA / kdaj NE”:

• DA, ko gre za kontrole stabilnih kroničnih bolnikov, pogovor o izvidih, urejanje terapije, psihološko svetovanje ali triažo, kjer je ključna hitrost in dostopnost.
• NE, ko gre za prvi pregled resnega simptoma, klinični pregled, diagnostiko, ali situacije, kjer se kakovost odnosa in varnost odločanja opirata na fizično prisotnost.

Pandemija je ljudi naučila, da zdravstvo ni nujno vedno “stavba”, ampak storitev. Hkrati pa nas je spomnila, da ekran ne nadomesti vsega.

Ali drži, da pandemije zmanjšajo precepljenost ali je to mit?

Ni mit, je pa slika neenakomerna. WHO je za evropsko regijo poročal o rahlem padcu rutinske precepljenosti: pri kazalniku DTP3 z 95 % (2019) na 94 % (2020), kar se zdi malo, a pri velikih populacijah pomeni veliko otrok, ki zamudijo zaščito. Razlogi niso samo “nasprotovanje”, pogosto so banalni: odpovedani termini, logistika, preobremenjen sistem, premik pozornosti iz rednih programov v urgentno krizno upravljanje.

Mit pa je ideja, da pandemija ljudi avtomatsko spremeni v “bolj racionalne” ali “bolj neracionalne”. Resnica je bolj človeška: pod stresom se nekateri oprimejo strokovnih navodil, drugi se oprimejo razlag, ki jim dajo občutek nadzora.

Foto: Cepljenje Vir: Freepik

Kaj se je v Sloveniji dejansko premaknilo?

V Sloveniji imamo redko prednost: nekaj sprememb je bilo merjenih. Raziskava SI-PANDA, ki jo vodi NIJZ, je bila zasnovana prav zato, da bi spremljali vedenje, življenjski slog ter fizično in duševno zdravje v času pandemije in po njej. Že sama odločitev za takšno spremljanje je znak premika: javno zdravje ni več samo “statistika”, ampak poskus razumevanja, kako ljudje res živijo.

Na ravni preventive je pomembna tudi izkušnja presejalnih programov. Programi ZORA, DORA in SVIT so bili v prvem valu začasno zaustavljeni, nato pa so po ponovnem zagonu večino zaostankov uspeli nadoknaditi; po podatkih programa DORA je bilo število pregledov in odkritih rakov ob koncu leta 2020 že na ravni pred pandemijo. To je dober primer, kako se lahko sistem pobere če ima jasen načrt in zaupanje prebivalcev.

Kaj si je smiselno zapomniti pred naslednjo krizo?

Pandemije nas naučijo, da zdravje ni le osebna disciplina, ampak tudi infrastruktura: dostopnost pregledov, jasna komunikacija, zaupanje, solidarnost, duševna odpornost. In naučijo nas še nekaj neprijetnega: krize povečajo tako najboljše kot najslabše navade. Če po pandemiji ostanejo le utrujenost, cinizem in odlašanje, bomo ob naslednji krizi bolj ranljivi. Če pa ostaneta občutek skupne odgovornosti in bolj realen odnos do preventive, bomo imeli vsaj nekaj, kar je vredno ohraniti.

Pripravil: L. H.
Viri: NIJZ, WHO Europe, OECD, Evropska komisija (State of Health / Health at a Glance), Program DORA (Onkološki inštitut)

The post Kako pandemija spremeni naš odnos do zdravja? first appeared on NaDlani.si.