Kako naj komuniciram s svojim najstnikom, da me bo slišal in razumel?

Komunikacija med starši in najstniki je danes pogosto vir frustracij, nerazumevanja in tišine. Starši imajo občutek, da se z otrokom »ne morejo več pogovarjati«, najstniki pa, da jih odrasli ne razumejo in da živijo v nekem drugem svetu. Ta razkorak ni nastal čez noč – tesno je povezan z načinom, kako danes mladi komunicirajo med seboj in kakšna orodja pri tem uporabljajo.

Članek je nastal v sodelovanju z dr. Lidijo Bašič Jančar, zakonsko in družinsko terapevtko, s katero se tokrat dotikamo vprašanja: kako naj starši danes komunicirajo s svojimi najstniki, da bi ohranili odnos, bližino in zaupanje.

Kako danes komunicirajo najstniki?

Najstniki danes večino svoje komunikacije preselijo v digitalni prostor. Gre za hitro, kratko, pogosto vizualno komunikacijo, ki poteka ves dan – v drobnih stikih, sporočilih, odzivih in simbolih.

Najpogosteje uporabljajo naslednja komunikacijska orodja:

• Snapchat
  Temelji na kratkotrajnosti – sporočila in fotografije izginejo. To ustvarja občutek spontanosti in varnosti, saj »ni trajnega zapisa«. Zelo priljubljen je zaradi neformalnosti in občutka zasebnosti.
• Instagram
  Poleg deljenja vsebin je Instagram postal pomembno komunikacijsko orodje. Odziv na zgodbo je pogosto način vzpostavljanja stika brez neposrednega pogovora.
• WhatsApp
  Uporablja se predvsem za skupinske pogovore (razredi, interesne skupine) in za dogovarjanje. Je bolj funkcionalen in manj »igriv«.
• TikTok
  Vedno pogosteje tudi komunikacijski kanal – najstniki si pošiljajo videe, s katerimi izrazijo mnenje, humor ali čustva, brez da bi to morali ubesediti.
• Discord
  Posebej priljubljen med gamerji. Omogoča glasovno komunikacijo, občutek skupnosti in dolgotrajne pogovore med igranjem.

Za najstnike je značilno, da:

• se pogosteje izražajo s slikami, videi, emotikoni kot z dolgimi stavki,
• imajo več kratkih stikov čez dan namesto enega daljšega pogovora,
• zelo hitro zaznajo ton, pristnost in vsiljevanje.

Kaj to pomeni za starše?

Starši pogosto čutijo pritisk, da se morajo temu svetu prilagoditi, hkrati pa jih skrbi, ali s tem izgubljajo svojo vlogo. Prav tu se odpirajo pomembna vprašanja, o katerih smo se pogovarjali z dr. Bašič Jančar.

Ko se zdi, da govorimo različne jezike

Način komuniciranja v odnosu starš–otrok se je v zadnjih 25–30 letih močno spremenil – od več osebnega stika do digitalne prisotnosti. Ali opažate podobne spremembe tudi pri družinah, s katerimi delate v terapevtskem procesu?

Ne samo način komuniciranja, temveč pogled na vzgojo se je v zadnjih 30 letih močno spremenil. Starši prejšnje generacije in še prej želeli pridne, ubogljive, neproblematične otroke in najstnike ter odnose, od katerih so pričakovali malo (nekonfliktnost, zgolj, da se preživi). Danes želimo in pričakujemo od odnosov in vzgoje bistveno več (stik, povezanost, globino, pogovor, komunikacijo…). Stika ni le več, temveč je razlika tudi v  kakovosti – več pristnosti, prisotnosti, avtentičnosti…

Digitalna prisotnost je prinesla tudi nekaj negativnih posledic, kot na primer: razpršeno prisotnost in nepredvidljivost, trenutke stika (skupno kosilo, gledanje filma, kratki pogovori…). Danes digitalni mediji pogosto “zapolnijo”, kar pomeni manj priložnosti za pristen stik. Digitalni mediji omogočajo hiter umik iz neprijetnega stika. Pri nekaterih družinah se to kaže kot manj odprtih konfliktov, a več nepredelanih napetosti in občutka nepovezanosti. Terapevtski procesi danes pogosto vključujejo ponovno učenje prisotnosti: upočasnjevanje, zaznavanje, regulacijo v odnosu. To je za mnoge starše novo, ne zato, ker jim ne bi bilo mar, temveč ker tudi sami niso bili deležni povezanosti in pristnega stika, kot si ga želimo danes, brez motenj digitalizacije.

Se mora starš prilagoditi digitalnemu svetu najstnika?

Komunikacijska orodja so danes del vsakdanjega družinskega življenja, tudi med starši in otroki. Ali menite, da je na starših, da se tem orodjem prilagodijo – in ali jim lahko z uporabo teh kanalov postanemo bližje v odnosu ali celo bolj »kulski« v očeh najstnika?

Pomembno je, da starši razumejo, kako najstnik razmišlja, kakšen je njegov svet, kako v njegovih možganih potekajo procesi. Torej na ta način bodo starši razumeli, zakaj otrok odreagira na določen način. Še vedno pa so vzorci tisti, ki “odločajo” o tem, kako bo otrok komuniciral, kakšen je njegov model odnosov, koliko interakcij potrebuje in koliko ter katere obrambne mehanize uporablja. Družina in njen sistem je tisti, iz katerega otrok črpa vse – delovanje, odzivanje, reakcije, razmišljanje, komunikacija, itd. Če vidimo nekega otroka in se nam zdi, kako čudno se vede, se moramo vprašati, v kakšnem okolju ta otrok živi, da mu je tako vedenje normalno, običajno ter se v tem vedenju počuti, kot da je to popolnoma sprejemljivo.

Torej, nujno je, da starši poznamo orodja in digitalizacijo, ki jih njihovi otroci uporabljajo, da bodo razumeli, zakaj in kaj to povzroča otroku. Staršem pa se ni potrebno prilagajati tem orodjem, da bi jim pomagalo priti bližje otroku. To ne bo pomagalo, obratno, le škoduje lahko… pomembno je, kako starši regulirajo otrokov čustveni svet (da se jeza, strah, sram umiri, uravna) ter tudi vedenjski svet (če se vede neprimerno, je otroka pomembno umiriti, ga razumeti in ga usmeriti tako, da je sprejemljivo; če se bo najstnica oblekla nespoštljivo do sebe in taka želela iti ven, je naloga staršev, da jo ustavijo in se pogovorijo z njo na miren ali odločen način ter jo pripravijo do tega, da bo razumela pomen neprimernega oblačenja. Po drugi strani pa je pomembno tudi, da starši razumejo, kaj se dogaja v dekletovem notranjem doživljanju, da se je odločila tako obleči.

Med bližino in izgubo starševske vloge

Pogosto slišimo strah, da se starši z uporabo sodobnih načinov komunikacije preveč približujejo prijateljski vlogi. Ali gre res za nevarnost zabrisanih mej ali pa je to lahko most, preko katerega se starš otroku varno približa?

To starši počnejo iz strahu, ker mislijo, da otroku drugače ne bodo mogli priti blizu ali da bo otrok izbral določeno tehnologijo namesto njega. Moj predlog je, naj se starši ne bojijo svojih otrok. To otroci čutijo in bodo delali še več tega in bo starše še bolj strah. Suvereni starš bo zaupal sebi, da zmore vzpostaviti stik s svojim otrokom in ta stik bo tako močan, da ga otrok nikakor ne bo zamenjal za telefon. Predstavljajte si, da otrok sicer je na telefonu, vendar bo na povabilo starša, češ: “Danes bomo pa skupaj gledali en dober motivacijski film”, zagotovo pustil telefon. Starši naj vedno izberejo pristni stik, ki vodi družinske odnose, vse ostalo je le pripomoček, ko na primer ne morejo biti skupaj (imajo skupino, preko katere komunicirajo, si pošiljajo slike…).

Ali srčki in smeški zmorejo nadomestiti bližino?

Najstniki veliko čustev izražajo z emotikoni, reakcijami in kratkimi sporočili. Ali lahko takšna simbolna komunikacija nadomesti bližino in zaupanje ali pa sta to temelja, ki ju lahko zgradimo le skozi neposreden, živ stik – pogovor iz oči v oči?

Simbolna digitalna komunikacija lahko podpira bližino in zaupanje, ne more pa ju v celoti nadomestiti. Temelja varne povezanosti se oblikujeta izključno skozi živ odnos, stik (prisotnost, iz oči v oči, v bližini). Emotikoni, reakcije in kratka sporočila za najstnike pomenijo “čustveno bližnjico” (“nisem sam”, “viden sem”, “opažen sem” –živ sem!), način ohranjanja stika brez prevelike izpostavljenosti. Jasno pa je, da je to le bližnjica, ne nadomesti pa pristnega stika. To je tako, kot da se s prijateljico dopisujemo in si čustva in pozornost izkazujemo tudi preko emotikonov, v mislih pa seveda imamo, da jo bomo čim prej videli, se z njo dobili, naklepetali… Je le bližnjica do tega, kar nam resnično pomeni.

Vprašanje torej ni ali najstnik uporablja digitalno komunikacijo (seveda jo), temveč v kolikšni meri uporablja živi stik, koliko tega potrebuje in koliko je tak stik predvidljiv; ali se najstnik v tem živem stiku počuti vidnega, željenega, ali ta stik potrebuje? In na koncu tudi: ali starš zmore biti prisoten brez stalnega moraliziranja, popravljanja, poučevanja, temveč le preprosto sprejme sodobne oblike komuniciranja, ob tem pa se zaveda pomena pristnega, predvidljivega stika in ga kot takega z najstnikom tudi živi.

Bližina se ne začne pri komunikacijskih orodjih, temveč v odnosu

Komunikacija z najstnikom danes od staršev zahteva več kot le prave besede. Zahteva potrpežljivost, pripravljenost na poslušanje in pogum, da stopimo v svet, ki nam je včasih tuj in nerazumljiv. Digitalna orodja sama po sebi niso ne sovražnik ne rešitev – so zgolj mostovi. Od staršev pa je odvisno, ali jih bodo uporabili za nadzor in pritisk ali za stik, zanimanje in bližino.

Najstniki ne potrebujejo popolnih staršev, temveč čuteče odrasle, ki zmorejo ostati prisotni tudi takrat, ko se zdi, da jih odrivajo. Čeprav se včasih zaprejo vase ali komunicirajo le še z enim smeškom, še vedno iščejo občutek varnosti, sprejetosti in razumevanja. In prav odnos, zgrajen skozi iskren pogovor – bodisi v živo bodisi prek kratkega sporočila – ostaja tisti prostor, kjer se lahko zaupanje počasi znova vzpostavi.

Morda se zato ključno vprašanje ne glasi, ali znamo govoriti jezik najstnikov, temveč ali smo jih pripravljeni slišati tam, kjer so – in jim ob tem še vedno stati ob strani kot starši.

Vabljeni k spremljanju poglobljenih intervjujev, ki jih objavljamo vsak torek ob 17.30 na spletnem portalu domžalec.si. Z njimi poskušamo obogatiti vaše partnersko in družinsko življenje!

Avtor: S. O.; Foto: canva.com

Od partnerstva do starševstva: nova sezona intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar

The post Kako naj komuniciram s svojim najstnikom, da me bo slišal in razumel? appeared first on domžalec.si.