16 hours ago
25
Mikro-država Gvajana je eden od večjih profiterjev vojne v Iranu. A za prebivalce razmere kljub temu niso rožnate: medtem ko Gvajana služi milijarde z izvozom surove nafte, je hkrati popolnoma odvisna od uvoza rafiniranih proizvodov, kot sta bencin in dizel – na črpalkah pa celo primanjkuje goriva.
Gvajana je tropske države z manj kot milijonom prebivalcev na severovzhodni obali Južne Amerike. Zaradi naftnega razcveta, ki se je začel šele leta 2019, se je njeno gospodarstvo početverilo in doseglo najhitrejšo rast na svetu. Šele vojna v Iran in kaos v Hormuška ožina pa sta državo izstrelila v središče globalnega energetskega dogajanja – z ogromnim bogastvom, a tudi novimi izzivi, poroča The Economist.
Vojna v Iranu je svetu znova pokazala, da ima nafta še vedno ključno vlogo. Blokada Hormuške ožine, skozi katero potuje petina svetovne nafte, ter poškodbe energetske infrastrukture v Perzijskem zalivu so povzročile dolgotrajno nestabilnost. Cene so presegle 100 dolarjev na sod, uvozniki – zlasti v Evropi in ZDA – pa so začeli iskati zanesljivejše in geopolitično manj tvegane dobavitelje.
Gvajana – ogromno naftno polje Stabroek
To priložnost je izkoristil energetski trikotnik južnih Karibov, ki ga sestavljajo Gvajana, Surinam ter Trinidad in Tobago. Te demokratične in tržno usmerjene države so postale privlačna alternativa Bližnjemu vzhodu. Sprememba ameriške zunanje politike pod predsednikom Donald Trump je njihov položaj še okrepila.
Administracija, vodena z doktrino “Amerika na prvem mestu” (“America first”), vidi stabilne karibske partnerje kot ključne za energetsko in nacionalno varnost ZDA. V tem kontekstu je ameriška intervencija v Venezuela v začetku leta 2026, ki je privedla do aretacije predsednika Nicolás Maduro, odpravila največjo varnostno grožnjo Gvajani. Madurov režim je namreč uveljavljal zahteve po regiji Essequibo, ki predstavlja okoli 70 odstotkov gvajanskega ozemlja in skriva ogromno naftno polje Stabroek. Prav to je eden od razlogov, zakaj je hotela Madurova Venezuela pred časom celo izvesti invazijo na žepno državico.
Preobrazba Gvajane iz ene najrevnejših držav zahodne hemisfere v novo petrodžavo se je zgodila izjemno hitro. Konzorcij pod vodstvom ExxonMobil je nafto odkril leta 2015, prve količine pa so začele pritekati že konec leta 2019.
Do februarja 2026 je proizvodnja dosegla skoraj 930.000 sodov dnevno, s čimer je država postala drugi največji proizvajalec v Južni Ameriki, takoj za Brazilija. Konzorcij, v katerem sodelujejo tudi Chevron in kitajski CNOOC, je odkril več kot 30 nahajališč z ocenjenimi zalogami vsaj 11 milijard sodov.
Projekcije so še ambicioznejše: do konca desetletja naj bi proizvodnja dosegla 1,7 milijona sodov dnevno. Pomembna prednost je tudi geografska bližina ključnim trgom – transport do ameriške obale Mehiškega zaliva traja le tri do štiri dni, kar pomeni prihranek od dva do štiri dolarje na sod v primerjavi z dobavami z Bližnjega vzhoda.
Sklad po norveškem vzoru
Naftni razcvet pa ima tudi temno plat. Čeprav država služi milijarde z izvozom surove nafte, ostaja popolnoma odvisna od uvoza goriv. Globalna kriza je zato povzročila paradoks: kljub rekordnim prihodkom so v prestolnici Georgetown beležili pomanjkanje goriva in celo racionalizacijo.
Gvajanski predsednik Mohamed Irfaan Ali (Foto: EPA-EFE/ADAM GRAY)Cene goriva so narasle za približno 25 odstotkov, kar je močno prizadelo gospodinjstva in kmete. Vlada skuša ublažiti udarec z ničelno trošarino in subvencijami, vendar ostaja tveganje tako imenovanega “prekletstva virov” – gospodarske nestabilnosti, korupcije in zanemarjanja drugih sektorjev.
Zato je Gvajana ustanovila sklad za naravne vire po vzoru norveškega modela, namenjen transparentnemu upravljanju prihodkov in dolgoročnim naložbam v infrastrukturo, izobraževanje in zdravstvo.
Poplavljeni do leta 2030?
Dolgoročni uspeh države bo odvisen od sposobnosti, da bogastvo preoblikuje v trajnostni razvoj. Cilj je diverzifikacija gospodarstva – od kmetijstva do finančnih storitev in tehnologije – po vzoru držav Perzijskega zaliva.
Večini države grozi, da jo bo zalilo morje, foto: WikipedijaA nad vsem visi resna grožnja podnebnih sprememb. Po nekaterih projekcijah bi lahko Georgetown, ki leži pod morsko gladino, že do leta 2030 poplavilo morje. Gvajana se tako znajde v ironičnem položaju: fosilna goriva, ki poganjajo njen razcvet, hkrati ogrožajo njen obstoj.
Končni uspeh te majhne južnoameriške države ne bo odvisen le od količine načrpane nafte, temveč predvsem od modrosti pri upravljanju njenih posledic.
English (US)