Kako bo izgledala prenovljena Bela hiša? Zgodovina prenov je pestra

5 hours ago 23

ARTICLE AD

Ameriški predsednik Donald Trump je napovedal novo poglavje v zgodovini znamenite Bele hiše: zgradba bo dobila novo gala dvorano. Prenova bo obsegala gradnjo približno 90.000 kvadratnih čevljev (okrog 8.300 m²) na mestu sedanjega Vzhodnega krila (West wing), pri čemer naj bi bila sredstva zagotovljena iz zasebnih donacij, brez uporabe javnega denarja, kar je edinstveno v ameriški zgodovini. Projekt naj bi se začel septembra 2025 in bil končan še pred koncem Trumpovega mandata. Trump se tako pridružuje velikanom, ki so z dozidavami gradili zgodovino te znamenite stavbe. Spodaj je kratek pregled zgodovine gradnje osnovnih gabaritov in številnih prenov.

Na začetku novembra leta 1800 je John Adams, drugi predsednik Združenih držav Amerike, svoji ženi Abigail napisal kratko pismo. Sporočil ji je, da je prispel v novo glavno mesto in da je njihova še nedokončana rezidenca – kot jo je preprosto imenoval “predsednikova hiša” – vendarle “primerna za bivanje”. Pismo je sklenil s prošnjo, ki se danes bere kot molitev in svarilo hkrati: “Prosim nebo, naj podeli najboljše blagoslove tej hiši in vsem, ki bodo kdaj prebivali v njej. Naj pod to streho vladajo le pošteni in modri možje.”

Preberite še: Trump: FBI opravlja izjemno delo

Njegove besede so bile bolj želja kot napoved. V dveh stoletjih, ki so sledila, je ta hiša videla predsednike vseh vrst – poštene in nepoštene, modre in nepremišljene. In skoraj nihče od njih ni živel pod isto streho kot Adams.

Bele hiše, kakršno poznamo danes, namreč takrat še ni bilo. Stavba je bila večkrat požgana, prenovljena, razstavljena in ponovno zgrajena. Edini del, ki neposredno povezuje Adamsovo skromno bivališče z današnjo predsedniško palačo, so nekateri od prvotnih zunanjih kamnitih zidov iz peščenjaka.

Od skromne rezidence do simbola naroda

Prvotni arhitekt Bele hiše, James Hoban, je leta 1793 zmagal na natečaju za njen načrt. Toda njegovo delo je postalo le izhodišče za nešteto sprememb. Današnja stavba na naslovu 1600 Pennsylvania Avenue je bila v resnici skoraj v celoti rekonstruirana pred komaj tri četrt stoletja – pod predsednikom Harryjem Trumanom.

Vsaka večja prenova Bele hiše je sprožila polemike. In skoraj vsaka novost, ki jo danes Američani štejejo za neizbrisni del tradicije, je bila ob svojem nastanku deležna ostrih kritik.

Jeffersonove kolonade: Prvi pečat esteta

Ko je Thomas Jefferson nasledil Adamsa, je Bela hiša še vedno delovala bolj kot gradbišče kot predsedniška rezidenca. Vendar je bil Jefferson znan po izostrenem občutku za arhitekturo in umetnost. Kot navdušen pristaš palladijanskega sloga, ki je v tistem času prevladoval v Evropi, je angažiral arhitekta Benjamina Henryja Latrobeja, da zasnuje dve kolonadi na vzhodni in zahodni strani stavbe. Pokrite prehode so povezovali s servisnimi prizidki, ki so kasneje postali temelji današnjih kril Bele hiše.

Toda Jeffersonova umetniška vizija ni navdušila vseh. Kritiki v kongresu in v časopisih so mu očitali razkošje, neprimerno za mlado republiko, ki je še vedno štela vsak dolar. “Ali misli, da je kralj?” so se spraševali njegovi nasprotniki. “Ali je preveč časa preživel v razkošnih dvoranah Versaillesa?”

Kljub burnim odzivom so kolonade preživele skoraj stoletje – odstranili so jih šele leta 1866, nato pa jih ponovno postavili leta 1902. Danes veljajo za enega od temeljnih elementov arhitekturne zasnove Bele hiše – nekakšen spomenik Jeffersonovi demokraciji v kamnu.

Ko je Belo hišo pogoltnil ogenj

Jeffersonove kolonade so komaj preživele naslednjo katastrofo. 24. avgusta 1814 je britanska vojska med vojno z ZDA zavzela Washington in požgala Belo hišo.

Preden je zbežala, je prva dama Dolley Madison poskrbela, da je bila iz stavbe rešena znamenita Stuartova slika Georgea Washingtona, da ne bi padla v roke sovražnikov. Požar je bil tako silovit, da so ga ustavili šele močni nalivi, ki so zajeli mesto. Od predsednikove hiše je ostala le zoglenela lupina – nekaj kamnitih sten in kolonad.

Ko se je prah polegel, je bil James Hoban poklican nazaj, da jo znova postavi na noge. Delo je bilo zahtevno in dolgotrajno; dokončal ga ni James Madison, ampak njegov naslednik James Monroe, ki je dodal še južni portik – danes eno najbolj prepoznavnih podob Bele hiše.

Od Jacksonovega kaosa do Rooseveltove “družinske džungle”

Ko se je Andrew Jackson leta 1829 vselil v Belo hišo, je imel za sabo sloves ljudskega heroja in neusmiljenega borca za “pravice malega človeka”. Toda tisti, ki so tistega dne spremljali njegov prihod, so kmalu spoznali, da se bo predsedniško dostojanstvo moralo umakniti ljudski evforiji.

Ljudska zabava, ki je šla predaleč

Jacksonov inavguracijski sprejem se je začel kot praznik – in končal kot pogrom. Tisoče njegovih privržencev se je zgrnilo v Belo hišo, kjer so se z veseljem lotili hrane, pijače in pohištva. Ko je gneča postala neobvladljiva, so uslužbenci odprli okna, da bi ljudje lahko zbežali ven – mnogi pa so se ravno skozi ta okna prerivali noter. “To je bil dan, ko se je republika spremenila v krčmo,” je zapisal eden izmed šokiranih senatorjev.

Jackson se je moral umakniti v bližnji hotel, dokler se prah ni polegel. Vendar je dogodek utrdil njegov sloves „predsednika ljudstva“ – čeprav je za hišo pomenil začetni udarec.

Prva velika prenova

Do sredine 19. stoletja je Bela hiša že začela kazati znake staranja. Ko je James Buchanan leta 1857 prevzel oblast, so se tla pogrezala, stene razpokale, a denarja za obnovo ni bilo. Šele s prihodom Abrahama Lincolna se je začelo razmišljati o večjih spremembah – a je vojna vse prekinila.

Po koncu državljanske vojne je predsednik Ulysses S. Grant v Belo hišo prinesel nekaj glamurja: nove lestence, tapete in prve notranje kopalnice. Vendar je resna prenova prišla šele s Chesterjem A. Arthurom, ki je leta 1881 na novo opremil vse notranje prostore – in odstranil večino starinskih pohištvenih kosov, ki bi danes imeli neprecenljivo vrednost.

“Bela hiša je bila videti kot muzej brez reda,” je dejal Arthurjev svetovalec. “Zdaj je končno videti kot dom sodobnega predsednika.”

Teddy Roosevelt – mož, ki je Belo hišo spremenil v džunglo

Ko se je Theodore Roosevelt leta 1901 preselil v predsedniško rezidenco, je imel šest otrok, nekaj hišnih ljubljenčkov in neskončno energije. Družina se je hitro razrasla – poleg otrok so v hiši živeli še poniji, papige, kače, celo jazbec. “Vsak hodnik je bil poln življenja,” je kasneje zapisal eden od služabnikov. “In če nisi stopil na igračo, si stopil na psa.”

Toda Roosevelt ni bil le navihan oče, temveč tudi odločen reformator. Po njegovem mnenju je bila stara zasnova Bele hiše „neprimerna za moderno državo“. Zato je naročil arhitektom McKimu, Meadu in Whitu, da stavbo razširijo in prenovijo od temeljev do strehe.

Nastanek Zahodnega krila

Leta 1902 je Roosevelt dal zgraditi Zahodno krilo, kjer so prvič dobile prostor predsedniške pisarne in administracija. Tako je Bela hiša postala tudi delovno središče države – ne več le dom. Glavna rezidenca je bila spremenjena v družinski prostor, medtem ko je politično življenje prešlo v novo prizidano krilo.

Zanimivo je, da so bile številne spremembe sprva tarča kritik. Časopisi so pisali, da “Roosevelt ruši tradicijo in gradi palačo”, a zgodovina mu je dala prav – današnja podoba Bele hiše je skoraj v celoti plod njegovega načrta.

Od Trumanove ruševine do Kennedyjeve elegance

Ko je Harry S. Truman leta 1945 postal predsednik, je Bela hiša izgledala trdno in veličastno – a to je bila le zunanja podoba. V resnici je bila stavba v katastrofalnem stanju.

Nekega večera, med sprejemom, se je Trumanova hči Margaret na klavirju trudila zaigrati Chopina, ko se je izpod instrumenta zaslišalo čudno pokanje. Tla so se vdrla za skoraj deset centimetrov. Truman se je zavedel: hiša, ki je preživela dve stoletji, se zdaj dobesedno sesuva sama vase.

Reševanje hiše iz notranjosti

Leta 1948 so inženirji ugotovili, da je notranja konstrukcija Bele hiše tako nestabilna, da ji grozi popoln kolaps. Truman se je moral izseliti; z ženo Bess in hčerko je odšel čez cesto v t. i. Blair House, kjer je prebival naslednja štiri leta.

Medtem so delavci Belo hišo razstavili skoraj do golega oklepa – pustili so le zunanje kamnite zidove in zgradili povsem novo notranjo jekleno konstrukcijo. Ko se je Truman leta 1952 vanjo vrnil, je bila hiša tehnično nova, a duhovno enaka – “kot človek, ki mu zamenjajo vse organe, a duša ostane ista,” je zapisal predsednik v svojem dnevniku.

Kennedyjeva vizija: Bela hiša kot umetniško delo

Desetletje pozneje je mlada prva dama Jacqueline Kennedy vstopila v prenovljeno, a brezosebno rezidenco in bila razočarana. Po njenem mnenju je bila „prazna kot hotelska avla“. Odločila se je, da ji vrne zgodovino, dušo in lepoto.

Jacqueline je ustanovila odbor za obnovo Bele hiše, ki je začel zbirati avtentične umetnine, pohištvo iz 18. in 19. stoletja ter zgodovinske predmete iz prejšnjih obdobij. S pomočjo strokovnjakov, kot je bil Henry Francis du Pont, je vsaka soba dobila svoj značaj in časovni okvir – od neoklasicistične Modre sobe do Empire sloga v Zeleni sobi.

Vrhunec njenega projekta je bil znameniti televizijski ogled Bele hiše leta 1962, ki ga je vodila sama. Milijoni Američanov so prvič videli, kako njihova predsedniška rezidenca ni le središče oblasti, temveč tudi živi muzej narodne dediščine.

“Ta hiša pripada vsem Američanom,” je dejala. “Naša dolžnost je, da jo ohranimo za tiste, ki pridejo za nami.”

Sodobna Bela hiša: simbol moči in krhkosti

Od Kennedyjeve dobe se Bela hiša nenehno posodablja – dodani so bili komunikacijski centri, protokolarni prostori, vrtovi in varnostne cone. Toda za zidovi, ki jih vidimo na televiziji, se skriva kompleks s skoraj 130 sobami, več kot 30 kopalnicami in lastnim kinematografom.