Kaj v resnici prinaša pokojninska reforma?

Pokojninski sistem je verjetno že deset ali dvajset let na tnalu tudi v Sloveniji. Priporočila tujih institucij ter tudi domačih strokovnjakov razlagajo, kako se bo vsak čas sesul in da so korenite spremembe nujne. Delež izdatkov za pokojnine v Sloveniji in Evropski uniji je bil v zadnjih tridesetih letih med 10 in 11 odstotkov BDP, kar sploh ni malo. Slovenski izdatki pa so ob tem za vsaj dve odstotni točki nižji kot znaša povprečje v razvitih državah Unije.

Vlada se je končno lotila pokojninske reforme, ki so jo napovedovale vse vlade skozi vsa ta leta. Pričakovano so se delodajalske organizacije, kot to dobro znajo, vkopale v svoje jarke in z grožnjo blokade celotne reforme dosegle umik predloga za izenačitev prispevne stopnje delodajalcev in delojemalcev. Nekateri kritiki so imeli ta ukrep za skorajda edinega smiselnega iz reformnih izhodišč. Prispevna stopnja za pokojninsko in invalidsko zavarovanje bo tako ostala izrazito nepravična: delavci bodo za zavarovanje še naprej namenjali skoraj dvakrat višji odstotek osnove kot delodajalci. Zaposleni bodo še naprej za pokojninsko in invalidsko zavarovanje prispevali 15,5 odstotka svojih plač. Poskus, da bi poslej v pokojninsko blagajno enako prispevali tudi delodajalci, je propadel. Tako tudi delodajalci, ki so v pogajanjih bržkone tako dosegli največjo zmago, ohranjajo svoj prispevek pri 8,85 odstotka posamezne plače. 

Za polno pokojninsko dobo bo še vedno treba delati 40 let, a se bo postopno poviševala zahtevana upokojitvena starost. Danes ta za 40 let dela znaša 60 let, ob popolni uveljavitvi reforme leta 2035 bi se dvignila na 62 let za tiste s 40 leti dela in na 67 let za tiste, ki so skupaj zbrali vsaj 15 let delovne dobe. Najslabše jo bodo torej v prihodnje odnesli tisti, ki so se zaposlili pred 22. letom starosti, saj bodo morali za izpolnitev upokojitvenih pogojev delati več kot 40 let. S podaljševanjem referenčnega obdobja za izračun osnove za odmero pokojnine na 40 let brez petih najslabših let pa da želijo bolj smiselno uveljaviti princip, da kolikor prispevam v pokojninsko blagajno, toliko solidarnosti bom v višini pokojnine od nje dobil, s čimer da sistem postaja tudi bolj pravičen, kar pa je res le za tiste, ki danes delajo tako rekoč tradicionalno, za poln delovni čas zaposlene delavce. 

Vzporedno pa se bo podaljšalo obdobje zajetih plač za izračun pokojnine iz dosedanjih najboljših 24 let na 35 let (točneje: 40 let, zmanjšano za pet najslabših let). Ta usmeritev je legitimna, saj bo upoštevanje daljšega obdobja bolj ustrezen odraz vplačanih prispevkov. Nikjer pa niste mogli prebrati, da to podaljševanje obdobja pomembno zniža do sedaj izračunano osnovo. Poskusni izračuni kažejo, da bo ta osnova lahko tudi 10 in več odstotkov nižja, kot je bila po današnjem načinu izračuna (24 najboljših let). Objektivno lahko pričakujemo, da bo podaljšanje upoštevnega obdobja na 35 najboljših let prineslo nižjo začetno pokojnino. Pokojnina se potem letno usklajuje glede na inflacijo ter rast plač. Osnovni predlog določa, da bi se dosedanje upoštevanje 60 odstotkov rasti plač v desetih letih prevesilo v sistem usklajevanja samo z inflacijo. 

Upokojenci bi si želeli, da bi se pokojnine bolj usklajevale s plačami kot z inflacijo, saj po izkušnjah plače rastejo hitreje kot inflacija. Reformni dokumenti predlagajo, da bi se med letoma 2026 in 2030 pokojnine usklajevale pol-pol, polovično glede na rast povprečne bruto plače in polovično glede na rast cen življenjskih potrebščin. Od leta 2031 bi tako delež rasti plač upoštevali vse manj, delež rasti cen življenjskih potrebščin pa vse bolj, dokler leta 2040 deleža rasti plač ne bi upoštevali v 20 odstotkih, deleža rasti cen življenjskih potrebščin pa v 80 odstotkih. Skoraj 175.000 ljudi je letos prejemalo starostno pokojnino, nižjo od 900 evrov, tveganje za revščino za enočlansko družino pa je ocenjeno na 981 evrov.

Reforma bi uzakonila že uveljavljeni letni dodatek. V letu 2026 bi ga prejemniki pokojnine prejeli v višini od 160 do 710 evrov, odvisno od višine njihove pokojnine. V zadnjem hipu se je v reformi kot novost oziroma bombonček pojavil še zimski dodatek. Prvič bi bil izplačan že letos in bi znašal 150 evrov, nato pa bi se vsako naslednje leto nekoliko povišal. To je ena redkih sprememb pokojninske reforme, ki jo bodo občutili tudi že dosedanji prejemniki pokojnin.

Pokojninski sistem se vse težje vzdržuje sam, država bo letos iz osnovnega proračuna za pokojnine založila približno 1,4 milijarde evrov. Če sta leta 1991 za enega upokojenca delala dva zaposlena, je lani zanj delal le še en zaposleni in pol. Pokojninska reforma je zato nujno potrebna. Ta mora tudi vzpostaviti zaupanje mladih v sistem, da bodo pokojnino nekoč sploh dočakali. Predvsem za mlade delavke in delavce, pogosto ujete v prekarne oblike dela, ta reforma ne bo prinesla bistvenih sprememb na bolje.

Simon Smole