Kaj se v resnici zgodi, ko država dvigne minimalno plačo?

Dvig minimalne plače je ena tistih političnih potez, ki na papirju delujejo plemenito, v praksi pa pogosto povzročijo ravno nasprotno od obljubljenega. Zveni kot darilo ljudem. V resnici je to ekonomski eksperiment, katerega račun vedno pride z zamikom – in ga skoraj nikoli ne plačajo tisti, ki so ukrep predlagali.

Ko politika napove višjo minimalno plačo, govori o dostojanstvu, pravičnosti in višjem standardu. Redkeje pa pove, kaj se zgodi dan po tem, ko se uredba začne izvajati. Podobno smo priča sedaj temu, kar počne Levica.

Višja plača, dražje življenje

Minimalne plače se ne zvišuje v vakuumu. Ko država administrativno poveča strošek dela, se ta strošek prelije v cene. Trgovine, storitve, najemnine – vse se začne premikati navzgor. Tistih nekaj dodatnih evrov na plačilni listi hitro izgubi vrednost, ker je življenje dražje. Rezultat? Ljudje imajo več denarja na računu, a si z njim lahko kupijo manj.

Inflacija kot tiha posledica

To je osnovna ekonomija, ne ideologija. Če plače rastejo hitreje kot produktivnost, se sproži inflacija. In inflacija ne prizadene vseh enako. Najbolj udari:

• tiste z nizkimi prihranki,

• tiste brez nepremičnin,

• tiste, ki živijo iz meseca v mesec.

Ironija je očitna: ukrep, ki naj bi ščitil najšibkejše, jih pogosto udari najprej.

Pritisk na podjetja in delovna mesta

Višji minimalec pomeni višje stroške za delodajalce. Veliki sistemi to še nekako prebavijo. Mali podjetniki in obrtniki precej težje. Njihove možnosti so omejene:

• dvigniti cene,

• zmanjšati obseg dela,

• avtomatizirati,

• ali zapreti dejavnost.

Vsaka od teh poti pomeni manj delovnih mest ali dražje storitve. Čudežev ni.

Višja plača, slabša prihodnost

Manj očiten, a zelo realen učinek je vpliv na kreditno sposobnost. Banke ne gledajo le plače, gledajo tveganje. Ko narastejo življenjski stroški in inflacija, se pogoji za kredite zaostrijo. Posameznik ima morda višjo plačo, a tudi višje izdatke – in posledično slabšo možnost, da pride do stanovanja. To je socialna politika, ki mlade še dlje zadržuje v najemu ali doma.

Enakost na papirju, realnost v denarnici

Zagovorniki višanja minimalne plače pogosto govorijo o večji enakosti. A če vsi dobijo več, hkrati pa vse stane več, to ni napredek. To je iluzija napredka. V takem sistemu nismo bogatejši. Smo samo dražji.

Ključno vprašanje, ki se mu trenutna politika izogiba

Vprašanje ni, ali si ljudje zaslužijo dostojno plačilo. Seveda si ga. Pravo vprašanje je: kdo plača razliko, ko država zviša minimalno plačo brez rasti produktivnosti?

Odgovor je vedno isti:

• potrošniki,

• srednji razred,

• gospodarstvo kot celota.

Dvig minimalne plače je politično priljubljen ukrep in medijsko hvaležna tema. A brez resnih reform – razbremenitve dela, spodbujanja produktivnosti in stabilnega poslovnega okolja – ostane predvsem drag PR-projekt, ki dolgoročno naredi več škode kot koristi.

Če v to razpravo vključimo še dvig nadomestila za brezposelnost, dobimo lep spodletel poskus ponovnega prevolilnega bombončka tistih, ki so najšibkejši. V resnici pa se za vsemi temi manevri skriva slabo poznavanje osnovnih ekonomskih zakonitosti.

Ekonomije ne zanima, kdo ima prav v razpravah. Zanima jo matematika. In ta je pri minimalni plači neusmiljena.

Portal Os