Kaj ostaja od EPK GO!2025?

Ljudi od nikoder. Trg med Gorico in Novo Gorico je 23. decembra, malo po 14. uri, nem in prazen. Dežuje. To ni silovit naliv, niti nevihta, ki bi prišla s temnimi oblaki in zmanjšala vidljivost. Vidi se Sabotin, vidi se Sveta Gora. Prši pa dovolj intenzivno, da je jeklena plošča, ki označuje mejo med Italijo in Slovenijo, spolzka in prekrita z debelimi kapljami.

Kako je že bilo pred skoraj enajstimi meseci, točneje 30. januarja? Hladni zrak je bodel, a sončni žarki in sinjina neba so intonirali pomlad. Drugačni so bili tudi pogovori. Takrat si jih ujel že na trgu. Zdaj, če se želiš pogovoriti s kom, moraš na peron bližnje železniške postaje ali v podhod, ki vodi proti središču Nove Gorice.

Januarja se je na trgu sprehajalo več upokojencev. Prišli so pogledat ploščad, kjer so se ravno tisti dan uradno zaključila obnovitvena dela. Cesta, ki povezuje železniško postajo z najbližjim mejnim prehodom, je bila še razkopana, a prazen raven prostor pred stavbo je bil čedno pripravljen na veliko fešto z visokimi predstavniki Italije in Slovenije.

Takrat, 30. januarja, je bil na trgu slučajno tudi Franc Vecchiet. Opravil je intervju za televizijo in še malo stopical na čezmejnem mozaiku, ki je nastal po njegovi zamisli. »Bojim se, da od tega ne bo ostalo nič,« je komentiral. Ni mislil na svoje umetniško delo. Nanašal se je na to, kar se je moralo šele začeti.

Gorica in Nova Gorica še nista uradno prevzeli naziva evropske prestolnice kulture (EPK), umetnik je že izražal pomisleke, da je program šibek. Takrat je manjkalo devet dni do slovesnega odprtja.

Beseda »nič« se 23. decembra ponovi. Od zaključne slovesnosti je minilo osemnajst dni. V podhodu, za zdaj še čistem kot redki železniški objekti, glasno korakajo trije dijaki. Jakob, Grega in Tilen so za ta dan opravili s poukom. Še jutrišnji dan in začele se bodo novoletne počitnice. Vsi trije so dijaki drugega letnika, eden obiskuje strojno-prometno, ostala dva elektrotehniško in računalniško šolo. Natresejo imena vasi, od koder so doma, nato pa povzamejo: »Vsi smo iz Baške grape.« V Novo Gorico se vsako jutro pripeljejo z vlakom. Opažajo spremembe, odkar je Nova Gorica skupaj s sosednjim mestom EPK? So o tem kaj govorili v šoli? So se udeležili kakšnega dogodka? Najbolj zgovoren je najvišji med njimi – Grega, plavolasec, bodoči računalničar. »Ma nič,« odgovori na skoraj vsako vprašanje.

Več v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.