JOŽE ŠTUCIN – BELA ČAPLJA

Recenzija knjige

Jože Štucin, slovenski pesnik, pisatelj, literarni in glasbeni kritik, umetniški fotograf ter avtor štirinajstih pesniških zbirk (nekatere od njih so izšle pod psevdonimom Regina Kralj), je pri Založbi knjig Kulturnega centra Maribor objavil svojo novo pesniško zbirko z naslovom Bela čaplja (2025). Spremno besedo je prispeval Samo Krušič, avtor grafične zasnove je Romeo Štrakl, oblikovanje in prelom je izvedla Tina Horvat, fotografijo na naslovnici je posnel sam pesnik.

Pesniška zbirka nosi naslov po pesmi Bela čaplja – avtor jo je uvrstil na konec. Verzi v njej govorijo o vožnji s kolesom, med katero se pesnik kot kolesar na hitro ozira okrog sebe, preden bi se mu lahko primerilo, da bi se naveličal biti družbeno bitje. Pogled usmeri tudi na plaz, ki je zdrknil na cesto, počuti se kot »v tla vkomponiran domačin«, toda ne gre samo za to, saj s kolesom pride sem, da bi preverjal bivanjske absurde. Na skali ždi bela čaplja. Ptica se ne meni za kolesarjeve marnje. »analitično gledano / še en poraz, / še ena bebava kolesarska tura, / če odmislim čapljo.«

Morda je prav v tej pesmi zgoščeno bistvo pesnikovega doživljanja, odzivanja na tisto, kar je zunaj njega, ter iskanja resnice in smisla življenja. V marsikaterem verzu pesnikuje kot filozof ter se miselno in čustveno odziva na dogajanje v svetu, družbi in tudi samem sebi. Načrtno podvoji svoj jaz: prvi je kot močan odmerek vbrizgan v telo in z leti lepo napreduje; pesnik ga pri tem prav nič ne ovira, drugi jaz pa ni njegov, temveč je »sebstvo iz gestalt terapije«, nekaj takega kot poezija brez besed, le vzgib in gon ali pa nekakšna duša zunaj telesa. Ta jaz pesnik razgalja s samoironijo ter se znajde med nekaj in nič. Čeprav hoče biti sam, se vedno znova vrača k drugim ljudem. Kar naravnost pove, da bo, potem ko se bo zgodilo prebujenje, kratko malo Štucin iz Tolmina, toda še vedno se ne preneha spraševati o tem, kdo pravzaprav je. O svojem bivanjskem položaju sicer marsikaj ve, a vprašanja se vrstijo drugo za drugim. Velikokrat ga preveva spoznanje, da se je začel starati, saj ga na to opozarjajo telo in težave, ki nastajajo z leti. »kaj bi, / dnevi švigajo, / telo se šibi, / um švohi.« Človeka primerja s členkom v verigi, sestavljeni iz šibkih členov. Kdaj pa kdaj se mu zazdi, da je vse prazno in nično, toda s posmehovanjem samemu sebi si dopoveduje, da je trpežen kot pes.

Jože Štucin – Bela čaplja, Založba knjig Kulturni center Maribor, zbirka Frontier 327, število strani 116, leto izida 2025

Predmet pesnikovega miselnega odsevanja je tudi povezanost pesniškega postopka in ustvarjalnega snovanja. Za hip se mu zazdi, da se kak dan pesmi pišejo kar same. Ni mu treba daleč, da jih vidi, saj leži ob vznožju besed. Čas se pretaka, med nizanjem pomenov se bo tako dogajalo tudi njemu samemu. Skušal bo prehitevati čas, ki mu je dan. Pisanje pesmi zanj ni zmeraj osrečujoče. Zahoče se mu, da bi jih pisal, toda v njem se razrašča plesen. Plesniva pesem, ki bo tako nastala, se bo bohotila kot invazivna goba na tipkovnici in v duši. Pesnik ima včasih občutek, da se je v njem nakopičilo veliko zgodb. Meni, da pesniki znajo biti tiho, čeprav se sicer petelinijo z gostobesednostjo in so pravzaprav ena sama sinusna jegulja, ki se pari v sladkem, živi pa v slanem.

V Štucinovo poezijo se prikrade simbolika ptic. Ko ljudje brez usmiljena sekajo drevesa, izgubijo svoje gnezdo tudi srake. »dve hiši sta na en mah / zgrmeli – / v smrt.« V pesmi Morilec pesnik izrazi ogorčenje nad človekom, ki v kosa zažene grablje. Prešine ga, da bi bil zaradi ptičje smrti tudi sam zmožen ubijati in pogubiti morilca ptic. V stihih se oglašajo vrabci, pesnik pleše kot črn kormoran, slišati je kanje, kavke in kose, le golobi pesniku niso ljubi. Zanj so namreč edina vrsta ptic, ki se mu gnusi, saj je kot mnogi drugi obremenjen s predsodkom, da so leteče podgane. Gnus občuti do njihove nravi, ki naj bi bila vse preveč podobna človekovemu značaju. Jata golobov se za hrano poteguje kot vojaški polk in prežene vse druge ptice.

Določilo avtorjevega življenja je tudi glasba. Štucin je vrsto let kot glasbeni pedagog poučeval na različnih stopnjah izobraževanja. Še jezik sliši kot glasbo iz vesolja, in ta jezik zanj nima mej. Prisluhne Bachovi glasbi, ljubi pa tudi mir in tišino; glasbo občuti kot opoj biti in ovoj smrti. Preseneča ga, da ljudje ne razumejo glasbe in ne vedo, da je na primer ves rokenrol zrasel iz Kristusa, bit (angl. beat) pa bi bilo mogoče razumeti kot božjo svobodo, hvalnico nebesom in dotik večnosti.

Čeprav se ima za zapriseženega ateista, se pogovarja z Bogom. Večkrat omeni Sveto pismo in se spomni, da je Jezus rekel: »Jaz sem, ki sem,« in potem zapustil svoj grob. Pesniku se dogaja podobno – groba sicer še nima, bi ga pa z veseljem zapustil, pravi, če bi ga imel. Boga ne priznava, a ga vseeno vika. »ali pač. / Bog sem jaz, /tisti hip, / ko se zavem, / da sem samemu sebi v napoto, / in tako na – / Vi.« V Boga ne veruje, a hudič, ta padli in uporniški angel, je v njegovi poeziji videti kar resničen. Nihče drug kot »frdamani hudič«, pravzaprav »satanski oksimoron«, je kriv, da ga je usekalo v križu. Hudič je zanj vse tisto, kar se vsiljuje kot ogrožajoče zlo.

Nekatere Štucinove pesmi so angažirane in družbenokritične. Poet pomisli na grozodejstva, ki se dogajajo v Gazi, begunce, kolonizacijo svetle dežele in moč ekonomskih zakonitosti. Ni mu vseeno, da človek ogroža naravo. V obsojanje zla se prikradeta tudi resigniranost in občutek nemoči. Dahne, da je vse skupaj ena sama trapasta risanka. Ljudje so tragične figure, nekakšna kolona in gosenica neštetih nog, ki se pomikata, kot bi bili en sam primerek, v resnici pa je vsak človek sam v svoji cizi, zaklenjen v snov in brez vize za nesmrtnost. Jože Štucin svoj položaj primerja s krofom, ki se vrti v vročem olju. Vzklikne, da ima vsega dovolj, toda že čez nekaj trenutkov prizna, da nima razloga za pesimizem. V eni od pesmi zagotavlja, da je veselje biti živ. Dvoumen pa je verz: »kar piše Jože Štucin, ni vedno stališče Jožeta Štucina.«

Ljubezenskih pesmi ni veliko. Razlog za to je najbrž v tem, da se je njegova pristna ljubezen uresničila že kot najstniku in traja še danes. Morda je zanj vse skupaj tako, kot je zapisal Tagore: »Ta ljubezen med teboj in menoj je prosta kakor pesem.«

Jože Štucin si jemlje jezikovno svobodo in uporablja izraze iz tujih jezikov, od hrvaščine, angleščine, nemščine in italijanščine pa vse do narečnih, slengovskih in zaznamovanih besed. Omeni, da je ponovil nekaj lekcij iz ruščine. Vsebino nekaterih pesmi tu in tam samo nakaže, tako da imamo bralke in bralci možnost in priložnost, da razvozlavamo njihovo sporočilo in soustvarjamo. Domiselne so Štucinove parafraze znanih verzov.

Pesnik je zelo močan v ustvarjanju besednih iger, na primer: »čas čaš je zadnje dejanje / resničnosti.« ali pa: »čas je itak začasen, / pred njim je čaša, / ki bo jutri čepinja.« Glede ničelne točke se mu porodijo stihi: »in o tem lahko / ničeviš, / ničiš, / ničkaš / ter ničnost / oblikuješ v ne-nič.« Spremeni se v palčka, ki kot »paličnjak / trd od mraza, / išče luno v zenitu.« Duhovito in z esprijem poveže izraze pohan, pohajkovanje, pohabljen in pohota. Pesnikova ustvarjalna moč je neustavljiva, njegova domišljija poleti na vse konce in kraje.

V postmodernistični maniri se sklicuje na Queneuaja in njegov roman Cica v Metroju, pesnika Rumija (doda rum), filozofa Wittgensteina in Nietzscheja (Bog mu je vzel voljo do moči), zapiše Lorcov verz »zeleno, ki te ljubim zeleno« (pustimo ob strani, da si prevajalci glede tega niso enotni, saj glagol querer pomeni tako hoteti in želeti kot tudi ljubiti in imeti rad ter celo stremeti), brez navedbe avtorstva navede verz Marka Pavčka »z vsako pesmijo me je manj« in omeni tudi psihiatra Gorazda V. Mrevljeta.

Samo Krušič v spremni besedi Presukani jaz pravi, da Jože Štucin v zbirki Bela čaplja vztraja v legi prvoosebnega glasu, vendar pa se dogaja, da jaz samemu sebi nenehno uhaja, tako da subjekt izjavljanja ni nikoli do konca ujet v subjekt izjave. Dobršen del zbirke, tako Krušič, je neizprosen, dosleden in včasih »neznosen« lov za lastnim jazom. Ena največjih odlik Štucinove pesniške zbirke je vzdrževanje niča »samosti« – vračanje od različnih pejsažev in motivov nazaj vanj in nenehno nakazovanje njegove neznosnosti, pa tudi »brezbesednosti«. V pesmih ni očitna le samoironija, meni Krušič, temveč veliko več, tako rekoč posebna lega »samouprizarjanja«, v kateri je v odmiku od sebe slišati glas, ki se razpira v prostor in čas pesnika samega sebe in njegovih pesmi.

Na naslovnici pesniške zbirke je avtorjeva fotografija čaplje v letu. Njen let je lep, kot je lepa, samosvoja in vznemirljivo skrivnostna tudi Štucinova pesniška zbirka.

Marija Švajncer