Johny Pitts: Pretečeni film kaže minevanje časa

1 hour ago 17

Ko je leta 2019 pri založbi Penguin izšla knjiga Afropean [Afropejec] Johnyja Pittsa, so bili njegovi »zapiski iz črne Evrope«, kot jo je podnaslovil, deležni spoštljive oziroma zmerne pozornosti. Sam termin Afropean – oziroma Afropea – je sicer leta 1993 skovala belgijska glasbenica kongovskega rodu Marie Daulne oziroma Zap Mama za album z naslovom Adventures in Afropea, vendar pa je bil Pitts med svojimi potovanji res »tisto izjemno redko bitje: črni nahrbtnikar«. Leto dni kasneje je knjiga zaradi političnih in družbenih okoliščin postala izjemno odmevna ter dobila vrsto nagrad, vključno z nagrado mesta Leipzig za evropsko razumevanje (ki so jo pred njim med drugimi prejeli Claudio Magris, Slavenka Drakulić in Åsne Seierstad). Sporočilo knjige je zelo natančno: »Rasizem in predsodki so kletke – so zaporna kazen, ki ljudi, ki so v njih prepričani, odtujuje od čudovite raznolikosti sveta.« Pet let kasneje je pri založbi MÖREL izšlo še delo Afropean: a Journal [Afropejec: Dnevnik], spektakularna mešanica fotografij s potovanj ter sprotnih dnevniških zapiskov, ki so bili podlaga za Afropean. Vmes je, leta 2022,izšla še knjiga Home is Not A Place [Dom ni kraj], trpko, izjemno sodelovanje s pesnikom Rogerjem Robinsonom o črnskih izkušnjah v Britaniji.

Pitts je vsestranski esejist in fotograf, ki piše o modernistični arhitekturi – na Instagramu je @johnymodern -, postmodernizmu, glasbi in Japonski, kjer bo prihodnje leto z družino devetnajst mesecev preživel kot štipendist fundacije Daiwa, da bo znanje o Japonski – ter japonščino – še poglobil. In: Ameriška akademija za umetnost in književnost mu je podelila nagrado E. M. Forsterja za mlade britanske in irske avtorje.

Tako kot je njegova kariera izjemno pestra – poleg fotografije in pisanja še vsaj vodenje radijskih in televizijskih oddaj, gostujoča profesura na univerzi v Bernu ter kuriranje – je njegovo znanje enciklopedično.

Kot se spodobi, morava pogovor začeti pri prihodnosti. Omenili ste, da ste »starejši milenijec«, ki je očitno razočaran nad tem, kar je doslej prineselo enaindvajseto stoletje … Za kaj gre?

Biti starejši milenijec pomeni, da smo odraščali čisto na koncu obdobja, ko smo dejansko lahko govorili o napredku, torej povojni ideji o napredku. Če ste rojeni sredi ali konec osemdesetih let, potem so še precej opazne sledi teh idej, čeprav so se počasi že iztekale. V bistvu smo res generacija, ki so ji obljubljali prihodnost, kot so si jo predstavljali v dvajsetem stoletju, podedovali pa smo realnost enaindvajsetega stoletja. In prav zato se ne morem čisto otresti teh idej o napredku, tudi če se to lahko zdi zapleteno ali problematično, če že sicer vladata inercija in apatija.

Vaš oče Richie je bil ameriški črnski pevec, ki se je preselil v Anglijo. Repertoar njegove skupine so v Britaniji uvrstili v northern soul, ki je bil – in je – še posebej priljubljen na severu Anglije, kjer je v Sheffieldu spoznal vašo mamo, Lindo. Po koncu glasbene kariere je postal igralec in dobil vlogo v muzikalu Starlight Express Andrewa Lloyda Webbra – igral je Poppa. Ta produkcija se je ustavila tudi na Japonskem: leta 1987 so nastopali v športni dvorani Jojogi Kenza Tangeja in to predstavo ste tudi sami videli.

Japonska v drugi polovici osemdesetih let se mi je res zdela kot načrt za vse razvite države, in seveda bo tudi moj rodni Sheffield čez dvajset let takšen kot Tokio. Teh iluzij je bilo konec leta 1992, ko je na Japonskem počil njihov kapitalski in nepremičninski balon; tako doma kot na Japonskem se je začela stagnacija. Res pa je, da me Japonska zanima tudi zato, ker se mi zdi, da gre za nekaj večjega kot samo za to, kar se je tam dogajalo. Pa še nekaj: ko sem Japonsko obiskal prvič po otroških letih, je bila natančno takšna, kakršne sem se je spominjal, kar seveda pomeni, da je bila v resnici popolnoma drugačna: vse stvari, ki so nekoč predstavljale prihodnost, so zdaj res predstavljale samo prihodnost, kot so si jo predstavljali v preteklosti.

Je pa bil ta prvi obisk na Japonskem ena od »razpok«, kot jim pravite, ki so izredno vplivale na vaše delo?

Res, o teh »razpokah« razmišljam zelo pogosto, ker sem odraščal z vrstniki, ki so bili prav takšni kot jaz, bilo je tudi zelo veliko ustvarjalnosti. V najstniških letih pa so se začele stvari spreminjati; eden od vrstnikov je končal v zaporu zaradi umora, drugi je bil umorjen, veliko je bilo preprodajanja mamil … Čeprav smo vsi trdili,da bomo ustvarjalni, pa sem bil sam tudi res prepričan, da bi to lahko počel. In razlog za to so bile te »razpoke«, skozi katere sem videl drug, drugačen svet: v njem so bili ljudje, ki živijo od svojega ustvarjalnega dela. Japonska pa mi je pri tem res zelo pomagala.

Na predstavitvi Afropean: A Journal lani novembra ste povedali nekaj popolnoma – se opravičujem – alarmantnega: da ste se raziskovalnega dela za knjigo Afropean lotili šele potem, ko ste se vrnili s potovanj po Evropi…

(Smeh) Drži … (Smeh) Ampak res: zajeti sem hotel neposrednost mojih izkušenj. Šlo je za potovanja in srečanja z ljudmi, ne pa za moje določanje tega, kaj naj bi bila zgodovina. To pa pomeni, da so bila vrata odprta tudi za srečanja, ki jih nisem pričakoval. In zanimivo: to ni bilo zavestno, je pa res, da so to spet tiste »razpoke«, ki omogočajo improvizacijo … Pripovedovanje je popolnoma organsko, kasneje pa moraš iz vsega, kar si slišal, izluščiti jedro zgodbe ter pripoved uskladiti z dejstvi.

(Odpre kovček, iz katerega vzame zvezek z gosto, na roko popisanimi listi.)

Tole je izvirni Afropean. Skoraj brez odstavkov.

Saj je kot tok zavesti …

(Smeh) Drži. Izkazalo pa se je nekaj drugega: bil sem na podzemni železnici s tem zvezkom v rokah, in sem razmišljal, da sem že pripravil prvi osnutek knjige, vendar se je izkazalo, da to ni res: to so bili samo zapiski s potovanj. Iz teh zapiskov sem potem napisal prvi osnutek, temu pa je sledilo še nadaljnje delo. Najbolj noro je, da sem potoval od zime 2010 do pomladi 2011, nadaljnjih sedem let pa sem prebil v Britanski knjižnici in poskušal osmisliti svoja potovanja.

Že naslovi poglavij v knjigi sicer kažejo na kompleksnost vašega pristopa: Afopejski flâneur; Germaica; Tujci v Moskvi; Toulon Frantza Fanona; Nočni vlak v Lizbono.

Zdi se mi, da Afropean bolj sodi v tradicijo psihogeografije, ki je danes sicer manj priljubljena, kot je bila včasih: glavni impulz zanjo so bila dejansko dela, kot je Night Haunts [Nočna shajališča] Sukhdeva Sandhuja o nočnem življenju v Londonu, in pa Roissy Express Françoisa Masperoja o pariških predmestjih. Res pa je, da je bila knjiga posebej velike pozornosti deležna po umoru Georga Floyda leta 2020 ter množičnih demonstracijah po vsem svetu, ki so sledile, in občutnem razmahu gibanja Black Lives Matter [Črnska življenja so pomembna], ki se je sicer začelo nekaj let prej. Seveda upam, da lahko knjiga pove kaj tudi ljudjem, ki so jo brali kasneje, vendar pa sem jo napisal, preden se je vse to zgodilo, in impulz ni bila reakcija na te dogodke, ampak je šlo za bolj neoprijemljivo, morda bolj poetično predstavitev stvari.

B-stran Afropeana, A Journal, je izšla pet let po izidu prve knjige, in to pri založbi MÖREL. Je čudovit izdelek, zaradi izbora papirja izjemno taktilen, in tudi diši boljše kot velika večina drugih knjig. Skoraj neverjetno pa je, kako zelo se je spremenil svet, ki ste ga opazovali oziroma ga še opazujete.

To zelo drži. Recimo pri ulični fotografiji: danes je skoraj nemogoče narediti posnetek, ne da bi videli koga, ki fotografira s svojim mobilnim telefonom; ko sem potoval, se je Twitter šele uveljavljal, Instagram pa se je ravno pojavil [oktobra 2010]. Svet, ki ga poznamo danes, je bil torej v povojih: to je bilo prehodno obdobje med starim in novim svetom, v katerem se je sprostila ta nova energija. Ampak to me v resnici ne moti: na tem projektu potihoma delam že dvajset let – A Journal se začne leta 2004. Pravzaprav so vsi moji projekti zelo dolgi, recimo knjiga o Japonski, o postmodernistični arhitekturi, še knjiga o telefonskih govorilnicah … vse to so projekti, ki trajajo že petnajst, dvajset let. Takšno delo mi zelo odgovarja. In zdi se mi, da je knjiga, potem ko izide, drugače tehtna, da je v njej vkodiranega veliko časa. Ampak … A Journal je bil urejen hitro: založnik Aron Mörel si je v mojem studiu ogledal nekaj mojih albumov z nalepljenimi časopisnimi izrezki in fotografijami in rekel, da bi z njimi rad kaj naredil. V enem samem poletju sem naredil vse kolaže in poskeniral vse, kar smo potrebovali.

Ali se je vaša fotografija zelo spremenila?

Zelo. Seveda upam, da se je izboljšala. In hvala za vaše prijazne pripombe o knjigi: tudi če o vonju razmišljamo figurativno, mi je zelo všeč misel, da lahko fotografije zaznamo z vohom. Poglejte, ko sem leta 2010 potoval, sem hotel še vedno biti ulični fotograf; ko pa sem začel urejati knjigo se je izkazalo, da so fotografije, ki so se mi zdele zanimive takrat, v bistvu precej predvidljive, tiste, za katere se mi je zdelo, da se mi niso posrečile ali pa da je v njih preveč napak, pa so naenkrat postale zelo zanimive.

In sem spada tudi vaša ljubezen do filmov za analogne fotoaparate, ki jim je rok trajanja potekel pred dva tisoč leti? Torej do pretečenih filmov?

(Smeh. Odpre hladilnik, v katerem so na vseh policah zloženi pretečeni filmi.)

To je moj hladilnik za filme. No, glavna zbirka. Vse skupaj se je res začelo na Japonskem, ko sem se vrnil prvič po otroštvu: vse fotografije, ki sem jih takrat posnel, so bile »mrtve«. Ujeti sem namreč poskušal občutke ob gledanju družinskih albumov. Po očetovi smrti sem našel njegov fotoaparat, v katerem je bil film s še nekaj posnetki. Teh nekaj posnetkov sem potem naredil kar doma … v kot pa sem jim vtisnil napačen časovni žig. To, kako pretečeni film kaže minevanje časa, se mi je zdelo zelo zanimivo. In še nekaj: s temi filmi ne poskušaš odpravljati napak, ampak jih v resnici poudariš.

V knjigi Home is Not A Place je objavljena tudi fotografija mladega fanta s košarkaško žogo [na strani 41], ki jo je Blood Orange – torej Dev Heynes – uporabil za ovitek svojega albuma Essex Honey.

To je bilo res nekaj zelo posebnega. Bil sem na nočnem vlaku iz Basla v Prago, kjer sem imel predavanje. In na vlaku sem dobil Devovo sporočilo, da bi za novo ploščo rad uporabil eno od mojih fotografij. Ko mi je potem poslal posnetek, mi je bilo takoj jasno, da to ne bo čisto preprosto in da to ne bo fotografija, za katero ne bi bilo treba nobenega dodatnega dovoljenja, saj se je odločil drugače. In tako sem moral poiskati tega fanta s košarkaško žogo. Če gre za delo, razstavljeno v galeriji, so stvari drugačne, če pa gre za prodajanje določene stvari, recimo albuma, pa seveda potrebuješ dovoljenje posameznikov, ki so na fotografijah. Takoj, ko sem se vrnil domov, sem se lotil iskanja – fanta sem iskal po šolski kravati, ki jo ima zavezano okoli vratu in plapola v vetru … Ko sem prišel v njegovo šolo, mi seveda niso smeli dati nobeni podatkov, je bila pa njegova fotografija na naslovnici šolskega prospekta …

(Iz predala potegne šolski prospekt.)

… na kateri je fant videti popolnoma drugače, čeprav je bila fotografija posneta isto leto kot moja. Takoj sem zaklical: »Poglejte, to je on!« In potem je bilo seveda jasno, za koga gre. Pustil sem svoje podatke in po dobrem tednu se mi je oglasil njegov starejši brat. In smo se dogovorili: sam sem prispeval del honorarja, del ga je pristavila glasbena založba – in fant je dobil dovolj za šolnino za prvi letnik univerze. Res nikoli ne vemo, kako se bodo stvari iztekle, ampak bil je zelo zadovoljen. In čudovito je, da je album res izjemen. Seveda lahko opazimo, kako Dev, čisto psihogeografsko, raziskuje zaledja, pokrajino, posebna mesta in postaje v pokrajini Essex. V bistvu ima res veliko skupnega s Home is Not a Place.