John Neumeier in impresivno presunljiv vpogled v dušo Nižinskega!

1 hour ago 27

Recenzent Damijan Vinter si je 30. oktobra na Dunaju ogledal slovito predstavo Johna Neumeierja Nijinsky (Nižinski) v izvedbi Dunajskega državnega baleta.

Priznani ameriški koreograf John Neumeier, ki se je uveljavil v Nemčiji in ključno zaznamuje mednarodno plesno sceno že od sedemdesetih let dalje, je bil že od nekdaj fasciniran z Vaclavom Nižinskim, enim največjih plesalcev 20. stoletja. Kot tudi z ustvarjalno dilemo, kako v gib preliti portret zgodovinske osebe. Katere dejstva upoštevati, katerim virom zaupati in kako jo presojati z današnje perspektive? Se osredotočiti bolj na njeno umetniško zapuščino ali se potopiti v njeno osebnost? S celovečerno predstavo Nižinski, premierno uprizorjeno poleti 2000 s hamburškim baletom in tokrat obnovljeno z dunajskim baletnim ansamblom na odru Dunajske državne opere, mu je uspelo duh legendarnega ruskega plesalca in koreografa poljskih korenin oživiti v vsej njegovi veličini. In ranljivosti. Dasiravno je drugi del občutno intenzivnejši, gibalno bolj dovršen in glasbeno spojen v brezhibno organsko celoto, predstava kot celota deluje fascinirajoče, saj v dveh urah pričara duh Nižinskega v razponu od baletne briljantnosti do osebne krhkosti. Tudi tistim gledalcem, ki se s tem imenom srečajo prvič.

Neumeier je bolj kot ne po naključju za gala koncert ob zaključku pete edicije Dnevov hamburškega baleta, posvečenim Nižinskemu, leta 1979 s plesalcem Patrickom Dupondom ustvaril kratek balet z naslovom Vaclav. Dvajset let je trajalo, da je v njem dozorela ideja o razširjeni zgodbi, ki je izrazito dvodelna. Čeprav je kot celota uokvirjena v zadnji javni nastop Nižinskega v hotelu Suvretta House v švicarskem St. Mortizu, preden se je vsled psihičnih težav in stopnjujoče slutnje vojnih grozot umaknil z evropskih odrov, nosi prvi del bolj biografski poudarek, saj je v njem orisal zlato dobo njegovega ustvarjanja z ruskim baletom ter vanj vključil njegove najznamenitejše vloge (in razmerje z Dagilevim in Romolo); drugi pa ponuja vpogled v njegovo čustveno doživljanje ob napredujoči bolezni ter v družinske relacije z bratom in sestro, mamo in očetom; natančneje njegov mentalni zlom.

Na prostorni, belo sterilni sceni, ki predstavlja koncertno dvorano, pianist preigrava partituro. Prve plesalce spoznamo kot goste, ki prihajajo na koncert in z gostobesednim žlubodranjem v italijanščini ustvarjajo lahkotno atmosfero. Vaclav tiho vstopi odet v razkošno belo ogrinjalo, ki ga kmalu odvrže in se predstavi kot nekdo, ki se zaveda lastne veličine, a kleca pod bremenom minljivosti. Tokom predstave ostaja oblečen več ali manj v črno, z delno razkritim zgornjim delom telesa. Svoj lucidno ekspresivni solo z elementi samovšečnega, mestoma klovnovskega poigravanja zaključi na portalu z rokami, razširjenimi proti orkestru oziroma občinstvu.

Uvodnemu Chopinovemu Preludiju v c-molu, op. 28, sledijo izvlečki iz klavirske suite Karneval Roberta Schumanna, Berliozova orkestracija Povabila na ples Carla Marie von Webra ter simfonična suita Šeherezada Nikolaja Rimski-Korsakova. Ob njihovih zvokih so s soplesalci v izstopajoče stiliziranih interpretacijah kostumov tistega časa poustvarjene njegove najznamenitejše vloge v poskusu stika s preteklostjo. Na odru oživijo Harlekin, Duh vrtnice, Zlati suženj in Favn, vsak izražajoč svoj karakter, a v stalni interakciji z Vaclavom bodisi v zrcalnih gibih, poudarjeni dvojnosti ali kot živ spomin (v primeru Pesnika v dueto s Silfido). Vselej kot nekakšen kontrast in hkrati sožitje med preciznostjo klasičnih gibov, ki poudarjajo dimenzijo umetniške superiornosti, ter sodobnim plesnim izrazom, ki z naravnejšimi gibi izraža tako osebno krhkost kot neizmerno predanost poklicnemu poslanstvu. Prisotnost družinskih članov in nakazane vezi z njimi se umaknejo retrospekciji njegove baletne zapuščine, čeprav občasno še vedno posegajo vanjo.

Ob tem se na stolu v ozadju pojavi Djagilev, ki sprva samo nemo opazuje, v nadaljevanju pa vedno bolj posega v dogajanje. Prav z njim se ustvari nova dramaturška linija, ki orisuje Vaclavovo zasebno življenje. Mentorsko-ljubezenski odnos je mojstrsko prikazan kot niz prelomnih življenjskih epizod, ki se na posameznih mestih simbolično stikajo z oživljenimi odrskimi liki. Dueti, ki izražajo medsebojno naklonjenost in občudovanje (ljubkovanje telesa, pripadnost, podrejenost ter občasno kljubovanje), se prelivajo s čutnimi fragmenti poetične intime, občasni pas de trois ali pas de quatre, ki vključujejo dodatne osebe iz njunega zasebnega življenja, pa dodajajo kronološki kontekst. Tu je novi Djagilevov ljubimec kot mladenič s teniškim loparjem, ki odlično nakaže prvo razpoko v odnosu Nižinski-Djagilev (zaključek dueta z razhodom ‘roka mimo roke’). Tu je privlačna Romola, ki ji je koreograf namenil tudi pomenljiv duet z Djagilevim kot nekakšno izhodišče kasnejšega trikotnika, ki ga zaznamuje večni boj za prevlado oziroma ‘lastenje’ Nižinskega. Le-ta se sprva konča v korist Djagileva (zmagoslavni odhod z Vaclavom v naročju), kasneje pa v korist Romole (poroka). Njun odnos spremljamo od zaljubljenosti (erotičen tercet Romola, Vaclav in Favn) preko srečnih let do počasnega odtujevanja. Vzrok za takšen razplet je subtilno nakazan z Vaclavovo večno razdvojenostjo zaradi naklonjenosti do moških oziroma razhoda z dolgoletnim ljubimcem/zaščitnikom, ter njegovim psihičnim stanjem, zaznamovanim s shizofrenijo, bratovo boleznijo in družbeno zgodovinskimi dogodki, natančneje prihajajočo vojno. Slednja je precizno zlovešče nakazana že z vojakom, ki se na koncu zgrudi Vaclavu v naročje.

Drugo dejanje je osredotočeno na Vaclavov notranji razkroj. Scena je minimalistična, opremljena z dvema (predvsem vertikalno) premikajočima se krogoma. Silovitost podob in intenzivnost giba ter njihova skladnost z veličastno grozečo Simfonijo št. 11 v g-molu, op. 103, Dmitrija Šostakoviča gledalca enostavno pretresejo in brezpogojno posrkajo v tragičen vrtinec občutkov, blodenj in spominov. Težko je opredeliti, kateri segment je močnejši, saj je njihova neprenehna kulminacija zares fascinantna. Pa najsi gre za stopnjevano Vaclavo izgubljanje v shizofrenih prebliskih (poudarjeno z impresivno karikirajočim, napol poblaznelim poplesavanjem Petruške); njegovo apatično odsotnost in umik v tišino; ekstatične bolezenske izpade brata Stanislava, njun ljubeč objem ali objokovanje njegovega trupla; Romolino ljubečo skrb in negovanje (simbolična vožnja s sanmi); lucidni privid Harlekinovega dvojnika; zlovešče uniformirano gibanje vojakov, njihovo agresivno kričanje ali ‘predsmrtno padanje’; nakazan kaos in vojne grozote ter sklepno zlitje vseh likov na uvodnem prizorišču, tokrat obarvanim s krvavo rdečo svetlobo. Celotno doživetje se ob zvokih Šostakovičevega tretjega stavka Sonate za violo in klavir, op. 147, zaključi v pomenljivi tišini in Nižinskim, odetim v simbolne barve smrti (črna) in krvi (rdeča).

Neumeierjev gib je jedrnat in neposreden, jasno izražajoč notranja čustvena stanja in medsebojne relacije. Če privzamemo interpretacije klasičnega giba kot hommage zapuščini Nižinskega, sloni njegova moč ne le v gibalni izvirnosti, temveč v preudarno domišljeni dinamiki posameznih prizorov in prehajanju med njimi. Soli in interakcija med dvema, tremi (in redkeje štirimi) plesalci so uravnoteženi s številčnejšimi formacijami. Navidezna neurejenost gibov vedno nosi pritajen smisel, poudarjajoč namensko skladnost. Tehnična zahtevnost je vedno v funkciji kompleksne izraznosti lika. Nežna liričnost in mehkoba stopata z roko v roki z odrezavo mehaničnostjo in že skoraj nekontrolirano kontrakcijo gibov. Preplet teles je organski in izjemno mehak kljub posameznim zahtevnim, že skoraj akrobatskim elementom. Izstopajo recimo poudarek uporabe nog (ljubeči stik glave in stopal soplesalca, ‘sprehajanje’ z nogami po drugih ob fiksiranem zgornjem delu, ‘kotaljenje’ telesa soplesalke z nogami), skok v objem, padec iz njega ali izhod iz objema v stilu premeta, ali pozicija prelomljenega telesa z glavo navzdol.

Prispevki solistov – ogled predstave 30. oktobra 2026 – so bili v vseh pogledih odlični. Alessandro Frola je bil s svojo pojavnostjo, tehniko in izraznostjo idealno poosebljenje Nižinskega. Vsak njegov gib je bil ponotranjen (izredno ekspresivna sola ob koncu drugega dejanja), njegovo sodelovanje s soplesalci izjemno predano.

Ketevan Papava je kot Vaclavova soproga Romola izžarevala potrebno trdnost in samozavest. V njenih gibih je bila vedno prisotna ljubeča skrb in razumevanje kljub zaznanemu razočaranju oziroma bremenu brezpogojne odgovornosti do človeka, ki pred njenimi očmi izgublja lastno identiteto in življenjsko moč. Eno Peci je Sergeja Djagileva poustvaril s pravo mero avtoritativnosti in oblastnosti, skladno dopolnjeno z nežnostjo in čutnostjo. Njegov doprinos v duetih in tercetih je bil zanesljiv.

Če so Ioanna Avraam kot Vaclavova sestra ter Masayu Kimoto ter Olga Esina v dvojni vlogi Vaclavovih staršev/zdravnikov ustrezno dopolnjevali ‘družinsko ogrodje’ v manjših vlogah, pa je izrazito izstopal António Casalinho kot Stanislav. Njegova interpretacija Vaclavovega brata, življenja prekipevajočega mladeniča, ki se na vse pretega upira težki bolezni, je bila nepozabna, saj je svojo mladostno energijo in tehniko odlično prelil v navdušujoče gibanje, zaznamovano z nevrotično repetativnimi kretnjami in spastičnimi krči. Mladi plesalec, ki se je dokazal že z vrhunsko tehniko v klasičnih vlogah, je potrdil, da lahko blesti tudi v kompleksnih vlogah z modernim plesnim izrazom.

Med plesalci v epizodnih vlogah je Victor Caixeta izstopal z otipljivo senzualnostjo (erotičnost in orientalska mehkoba rok kot Zlati suženj, mistična čutnost kot Favn), Davide Dato se je predvsem z brezhibno klasično tehniko izkazal kot Harlekin in Duh vrtnice, Rinaldo Venuti pa z izjemno mimiko in gibalnostjo kot Petruška.

Orkester pod vodstvom Nathana Brocka je skupaj s pianistoma ustvaril močno glasbeno atmosfero. Predvsem Šostakovičeva enajsta Simfonija je zazvenela v vsej svoji grozljivi mogočnosti, kot da bi bila napisana prav za (po)doživljanje razkrajajoče se notranjosti naslovnega junaka. Edina pripomba se nanaša na rahlo moteč (in nepotre

Read Entire Article