Je »Pro« letošnja prava izbira?

Dilema med »običajnim« iPhonom in modelom Pro je vedno težka. Z modeli iPhone 16 morda še bolj, zaradi dveh razlogov. Obe šestnajstici s »profesionalno« oznako sta bili deležni večjih sprememb kot tisti brez, toda na tej strani sta v prodaji še lanska modela, ki utegneta biti za črni petek dodatno znižana, medtem ko je iPhone 15 Pro bolj ali manj zapustil prizorišče.

Razlika med spodnjim in zgornjim domom Applove telefonske ponudbe je že nekaj let zelo podobna. Pro in Pro Max sta zajetnejša telefona, nekoliko težja, toda odkar so lani zanju vendarle začeli uporabljati aluminijasto ogrodje namesto jeklenega, nista več pretežka. Za vse, ki jim čim lažji telefon ni največja prioriteta, s svojo konkretnostjo dajeta nekako bolj zadovoljiv občutek med uporabo. Razporeditev kamer zadaj je kozmetične narave, ne velja pa to povsem za sprednjo stran, kjer so letos robovi okrog zaslona tanjši in diagonali samih zaslonov za odtenek večji (6,3 in 6,9 palcev namesto 6,1 in 6,7). Še vedno sta se mi zaslona obeh manjših Pixlov kljub na papirju enakim diagonali kot pri iPhonu 16 Pro zdela bolj uporabna, pri slednjem vsebina kljub povečanju še vedno deluje malce stisnjena, glavni krivec pa je zgornji »otok« s selfijevsko kamero in podpornimi tipali za obrazno odklepanje. Ta se zajeda v vsebino povsem drugače kot luknjice na večini konkurenčnih telefonov. Pro Max seveda ne daje takih občutkov, toda po drugi strani je velikost manjšega iPhona ravno pravšnja, večji pa je enormen. Še ena letošnja sprememba, za zdaj na voljo zgolj pri Pro-jih, je stranska »tipka za upravljanje kamere,« ki je pravzaprav nekaj drugega, a je Apple še ni povsem dodelal.

Vsekakor je zaslon ena glavnih pridobitev odločitve za Pro. Ne le zaradi velikosti, tudi sama kakovost prikaza in predvsem zdaj že milijonkrat prežvečena razlika v osveževanju daje drugačno izkušnjo. Med testiranjem sem vedno podzavestno prijel v roke 16 Pro in sem se moral prisiliti, da sem brskal po družabnih omrežjih, igral igre ali gledale videe še na običajni šestnajstici, kajti bolj gladko pomikanje vsebine in prilagajanje osveževanja dejanskemu številu sličic na sekundo je povsem nekaj drugega kot če je zaslon konstantno na 60 Hz. Nekateri trdijo, da imajo »prestare« oči, da bi videli razliko, vendar to sploh ni stvar dobrega ali slabega vida, temveč je treba samo pogledati, kako se vsebina premika, ko jo s prstom vlečete po zaslonu. Pri 60 Hz je meglena, želejasta in zatikajoča se, pri višjem osveževanju pa teče gladko in jo je vmes mogoče brati. Tega so se do zdaj že navadili uporabniki praktično vseh drugih telefonov, toda Apple trmasto vztraja pri umetni delitvi, da lahko to lastnost pri (mnogo) dražjih modelih Pro izpostavlja kot edinstveno. Enako kot še naprej zaračuna po dvesto evrov za vsako nadgradnjo pomnilnika in diska v računalnikih Mac.

Naslednja večja razlika, mogoče pravzaprav druga od dveh, je v fotografskih in snemalnih zmožnostih, znova pretežno ustvarjena načrtno, ne zato, ker bi denimo cenejšemu telefonu manjkalo zmogljivosti. Morda pomnilnika, ki seveda nekaj stane, vendar ne tako zelo veliko za dodatna dva gigabajta. Teleobjektiv se da razumeti, kajti Pro je, kot sem dejal, zajetnejši in ima zato več prostora za objektive. Kajti tisti za optično povečavo ne zaseda prostora zgolj na površini, vidni od zunaj, ampak se razteza v notranjost, saj je periskopski, da lahko omogoča petkratno povečanje goriščnice. Ni dvoma, da je uporaben in da je mogoče brez večje izgube kakovosti fotografirati in tudi snemati najmanj do desetkratne povečave. V tem pogledu se lahko 16 Pro (Max) kosa z večino konkurenčnih telefonov. Tudi kakovost fotografij z glavnega objektiva je za odtenek nad tisto pri običajnem modelu, prav tako se rahlo razlikuje goriščnica, Pro ima širšo (24 mm v primerjavi s 26 mm), kar mi sicer ni najbolj povšeči, raje bi tudi tu nekoliko ožjo, ker se mi ta pogled zdi bližje naravnemu.