Janša ostro, Golob statistično, Prebilič umirjeno, Logar zmerno: kaj razkriva analiza govora kandidatov

Predvolilna soočenja običajno spremljamo predvsem zaradi političnih stališč, redkeje pa razmišljamo o tem, kako politiki pravzaprav govorijo. Prav na to se osredotoča analiza magnetograma uvodnega predvolilnega soočenja 24 ur v Kopru, ki je bila pripravljena v okviru Press clippinga. Analitiki so pregledali izrečene besede, njihov pomen in način govora ter poskušali ugotoviti, kakšne komunikacijske strategije uporabljajo kandidati.

Ena prvih ugotovitev je presenetljiva: količina govora med levim in desnim političnim polom je bila skoraj povsem izenačena. Levi blok je izrekel 50,3 odstotka vseh besed, desni pa 49,7 odstotka. Takšna razlika je zelo majhna in kaže, da je bil čas govora precej uravnotežen. Posamezno je sicer največ besed izrekel Janez Janša, vendar to ni bistveno spremenilo skupnega razmerja.

Ko analitiki pogledajo, katere besede politiki uporabljajo, se pokažejo precej različni slogi govora. Anže Logar na primer pogosto uporablja samostalnike in govori o pojmih, projektih ali idejah. Njegova najpogosteje uporabljena beseda je bila »sodelovanje«. Tak način govora deluje bolj umirjeno in poudarja iskanje skupnih rešitev.

Robert Golob se v razpravi pogosto sklicuje na številke in gospodarske kazalnike, kot so BDP ali milijarde. S tem želi pokazati rezultate vlade in razpravo predstaviti bolj skozi podatke in statistiko.

Janez Janša uporablja več glagolov in pridevnikov, kar njegovemu govoru daje več dinamike. Pogosto primerja razmere v Sloveniji z drugimi državami in na ta način poudarja razlike med političnimi pristopi.

Posebno zanimiva je tudi razlika pri uporabi osebnih zaimkov. Nekateri politiki pogosteje govorijo v prvi osebi ednine, torej uporabljajo besedo »jaz«. Anže Logar jo je uporabil 18-krat, Zoran Stevanović pa 22-krat. Tak način govora poudarja posameznika in osebno odgovornost.

Na drugi strani politiki vladne koalicije pogosteje uporabljajo besedo »mi«. Robert Golob in Luka Mesec tako večkrat govorita o skupnem delovanju vlade ali države. Tak način nagovarjanja poudarja kolektiv in institucije, vendar lahko deluje tudi bolj uradno ali birokratsko.

Pri Luki Mescu in Matjažu Hanu se pogosto pojavljajo tudi izrazi, povezani s socialno politiko, kot sta »ljudje« in »blaginja«. To kaže na poudarjanje socialnih tem in vprašanj življenjskega standarda.

Analiza je pokazala tudi različne retorične pristope, ki jih kandidati uporabljajo pri prepričevanju volivcev. Nekateri večkrat govorijo o konfliktih ali delitvah v družbi, drugi uporabljajo bolj splošne in abstraktne izraze, tretji pa poskušajo zapletene teme predstaviti na zelo poenostavljen način.

Zoran Stevanović je na primer pogosto uporabljal retoriko delitve na »mi« in »oni« ter govoril o širših idealih, kot so svoboda ali resnica. Janez Janša je v svojem govoru večkrat poudarjal občutek ogroženosti in političnih konfliktov.

Anže Logar se takšnim konfliktom večinoma izogiba in raje uporablja splošne izraze, kot so sodelovanje ali prihodnost. Luka Mesec poudarja predvsem razlike med delavci in kapitalom, medtem ko Vladimir Prebilič uporablja bolj umirjen, strokoven način govora.

Jernej Vrtovec pogosto zapletene gospodarske teme predstavi v kratkih, enostavnih sporočilih. Robert Golob pa politične dileme pogosto razlaga skozi številke in statistiko.

Matjaž Han med kandidati izstopa po precej uravnoteženem načinu govora. Ne uporablja veliko konfliktnih izrazov, pogosto pa govori o »normalnosti« in zmernih rešitvah.

Analiza tako pokaže, da se kandidati med seboj ne razlikujejo le po političnih programih, temveč tudi po načinu, kako govorijo in nagovarjajo volivce. Nekateri poudarjajo vlogo posameznika, drugi skupnost ali institucije, tretji pa poskušajo zapletene teme predstaviti čim bolj preprosto.

Čeprav volivci na koncu odločajo predvsem na podlagi političnih stališč, analiza kaže, da ima tudi način govora pomembno vlogo pri tem, kako prepričljivo delujejo politiki v javnih razpravah.