Jana Hartman Krajnc: Vnuki

Piše: Marica Škorjanec
Jana Hartman Krajnc: Vnuki – Kulturni center Maribor, 2026

Vsaka življenjska zgodba je vredna knjige, je nekoč zapisala pisateljica Jana Krajnc-Hartman, ki s svojim bogatim literarnim delom izpolnjuje to poslanstvo.

Od leta 2000 je izšlo kar devetindvajset njenih knjižnih izdaj, poezije in proze.

Najnovejši roman, Vnuki, predstavlja njeno novo življenjsko vlogo , ko postane skrbna in ljubeča babica svojemu prvemu vnuku Daniju, kasneje še njegovi sestrici Karini in najmlajši, njuni sestrični Nikici.

Pripoved poteka skoraj kot kronika vsakdanjih pa tudi prazničnih dni, kot dnevnik v sedeminpetdesetih kratkih pripovednih enotah, od Danijevega rojstva leta 2012 do njegovega sedmega razreda v času po epidemiji covida in preizkušnjah, ki prizadenejo babico in vso družino.

Daniju je odmerjena največja pozornost. Spremljamo ga od rojstva dalje, babica , upokojena učiteljica in pisateljica , mu prepeva pesmi, pripoveduje pravljice, ga neguje ,hrani in skrbi, da je njegovo otroštvo srečno, skoraj idilično , njuni dnevi so polni iger in zanimivih doživetij. Dani je ljubeč in zelo bister otrok, S svojo mamo potuje v njeno rodno deželo , Ukrajino, z dedkom na Pohorje, Ogleda si zlato Prago, in Trst

Že pri dveh letih pozna vse črke in številke, v svoji govorici nauči cele Aškerčeve balade na pamet:

Po nebu

scip pava

sumi, sumi Dava…

Dosledno je posnet razvoj otroškega govorjenja z zamudo pri izreki črke R.

Posebej pomembni so v družini prazniki in praznovanja rojstnih dni, svetega Miklavža, Božička in dedka Mraza, ki otrokom prinašajo veselje, svetlobo in darila..

Dani včasih babici nagaja, vendar ni nikdar kaznovan, saj je dojemljiv za dobre nasvete in prijazno besedo. Z babico sta resnično najboljša prijatelja. Rad ji pripoveduje o svojih potovanjih z mamo v Ukrajino, o znamenitostih zlate Prage in obisku Trsta.

Tudi on hoče napisati knjigo, babici narekuje pravljico o Jaku in Maji v čudežni deželi. »Ustvarja« jo skoraj tri mesece in spozna ,da pisati knjige ni lahko delo.

Pisateljica se enako pozorno posveča zgodnjemu otroštvu Danijeve mlajše sestrice Karine, ki prav tako najde svoj drugi dom v njenem varstvu . Kljub manjšim težavam ostajajo odnosi med starimi starši in mladima družinama topli in polni razumevanja.

Prijazna srečanja in selitve k babici in dedku zavre a ne prekine pandemija covida leta 2020, z uvedbo strogih protikoronskih ukrepov, kar vpliva tudi na omejitev medsebojnih stikov. Zaprla so se šolska vrata, pouk je potekal na daljavo.

Večerne pravljice je babica otrokom pripovedovala po telefonu.

Kronistka podrobno opisuje vse ovire, s katerimi smo se spopadali v času epidemije.

V življenje družine boleče poseže vojna v Ukrajini, saj stisko in ogroženost neposredno zadene starše in otroke.

Vsem težavam se pridruži še nova preizkušnja, ko babica zboli za nevarno boleznijo in se mora spopasti z vsemi, za bolnika napornimi postopki, ki jih uporablja sodobna medicina v boju proti raku -operacijo, obsevanjem in kemoterapija . Po enoletnem zdravljenju se njeno stanje vendarle izboljša.

Epilog je iskrena izpoved o novem življenjskem razočaranju na najranljivejšem področju , izgubi stikov s svojima vnukoma. Snaha ,ji očita , da je s svojimi vzgojnimi metodami škodljivo vplivala na otroke . Z lažnimi obtožbami jo je ovadila celo socialni službi o domnevnem nasilnem ravnanju z otrokoma .

Vse to je za babico ,vzorno učiteljico, brezobzirno povračilo za vso njeno nesebično ljubezen in skrb za vnuka..

Osebna prizadetost se iz realistične proze preseli v verze, v pesmih opisuje boleče odtujevanje in spomine na dolga leta druženja z vnukom.

Urednik Gregor Lozej je o knjigi zapisal :

»Z drobnimi zgodbicami, pesmicami in spomini ujame vsakdanje trenutke, ki se pod njenim peresom spreminjajo v dragocene bisere ljubezni in družinske povezanosti. Avtorica z občutkom za detajl in življenjsko modrostjo izrisuje most med generacijami, kjer se prepletata babičina skrb in otroška igrivost. Vnuki je ganljiva in svetla pripoved o družini, nežnosti, času in radosti, ki jo prinašajo najmlajši.«

Kronistka drobnih dogodkov v časovnem okviru , ki prinaša težke preizkušnje svetu, družinam in posameznikom , prikazuje neznatne dogodke iz vsakdanjih pa tudi prazničnih dni , ki so pomembni za babico in vnuka, prazniki in praznovanja. Pripoved poteka prvoosebno in v sedanjiku. Realistična raven vsakdanje govorice prehaja v čustveni svet verzov. V pesmicah izpoveduje svojo bolečino , ker se je najljubši vnuk Dani po ločitvi staršev povsem odtujil in pozabil nanjo.

Slikovno gradivo je iz arhiva Jane Hartman Krajnc, Njeno delo je tudi naslovnica z lastno upodobitvijo babice in vseh treh vnukov.