Jakopičev nagrajenec Črtomir Frelih za STA: Tehnični eksperiment je moral biti vedno likovno osmišljen (intervju)

Letošnji prejemnik nagrade Riharda Jakopiča za izjemne dosežke na področju likovne in vizualne umetnosti Črtomir Frelih je slovenski prostor zaznamoval ne le kot izvrsten grafik in risar, ampak tudi pedagog. V dopisnem intervjuju za STA je med drugim spregovoril o tehniki kolagrafije in svojih lisicah, ki “komentirajo bolj zvito od ljudi”.

Frelih se je rodil leta 1960 v vasi Nomenj v Bohinju. Diplomiral je na oddelku za grafiko na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je nato zaključil grafično specialko in pridobil magisterij znanosti s področja likovne didaktike.

Raziskovanje kolagrafije

Frelih že od svojih študijskih let kontinuirano raziskuje tehniko kolagrafije. Na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost je spoznaval klasične grafične tehnike. Zanimalo ga je delo z različnimi materiali, ki spreminjajo karakter likovnih sledi. “Umislil sem si, da moram poiskati tehnični način, ki bo moje risarske ideje bolj neposredno prevedel v grafično matrico. Z eksperimentiranjem in tudi z nekaj srečnimi naključji sem prišel do pričakovanih rezultatov. Število postopkov se je množilo in sčasoma pripeljalo do velikega nabora, s katerim sedaj res lahko dobro realiziram svoje likovne zamisli,” je pojasnil.

Tehnika je po njegovih besedah zanimiva tudi za študente, saj bodočim likovnim pedagogom omogoča uvajanje globokega tiska v osnovnošolsko okolje. Postopki so zdravju prijazni in okolju manj škodljivi. Nudijo veliko likovne zabave, odkrivanja izvirnih načinov izražanja. Opomnil je, da je bil v času korone pouk grafike na daljavo kar zahtevna naloga ter da je bil v tem času prisiljen v “izumljanje” načinov, kako narediti grafiko iz negrafičnih materialov, dostopnih v tehničnih trgovinah. Tako so npr. odkrili stiropor, na prvi pogled popolnoma neprimeren material za tisk, in z njim povezane grafične tehnike poimenovali stirografija.

Potem so tu še drugi tehnično miselni obrati, kot npr. “valjček kot matrica”, ko so risali s spajkalnikom v valjčke iz penaste gume ter jih uporabili za odtiskovanje vzorcev neposredno na neravne površine oz. predmete. “Tehnični eksperiment pa je moral biti vedno likovno osmišljen. To je pač stalna zahteva umetniške grafike, da učinkovito prepleta svet likovnih idej s svetom izrazil in materialov. Brez dobrega likovnega razloga bi bila taka raziskovanja odveč,” je poudaril.

Lisice kot komentatorke

V utemeljitvi Jakopičeve nagrade so izpostavljene tudi Frelihove stilizirane lisice, ki jih sopostavlja z besednimi zapisi kot enakovredno likovno komponento, kot pretkane komentatorke družbenopolitične klime v naši državi.

Frelih je pojasnil, da so se lisice pojavile pred par leti kot samostojna, prostočasna humoristična zabava. “Lisičji par si ogleduje ta svet in ga po svoje komentira. Potem to objavita na Facebooku pod imenom Lisjak Fox,” je zapisal. Zbirka risbic je bila nato leta 2020 objavljena v obliki knjige umetnika Lisice pri Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov.

Lisice lahko sicer po Frelihovih besedah komentirajo bolj zvito od ljudi, pa še talentirane so za iskanje dodatnih izhodov iz težav. Teorija humorja ga je že od nekdaj zanimala in ob izdaji knjige se je temu še malo bolj posvetil. “Humor je neulovljiv. Mi je pa kljub temu všeč ena od najdenih definicij, da ‘humor sklepa in razdira nedovoljene poroke med pojmi’. Odlično za današnji čas, ko so besede postale tako izmuzljive,” je zapisal. Lisice se sicer pojavijo tudi na nekaterih grafikah, opremljene s kakšno besedo, ki spomnijo na zgodovinski agitacijski potencial grafike.

Pedagoško delo

Frelih, ki poučuje grafiko na oddelku za likovno pedagogiko ljubljanske Pedagoške fakultete, deluje tudi kot pisec učbenikov za likovno umetnost, poleg tega objavlja recenzije in članke s področja likovne umetnosti, likovne teorije in likovne pedagogike.

Kot je pojasnil, je delo s študenti spodbudno. Rad ga opravlja in ima občutek, da se s študenti dobro razumejo. “Z izmenjavo mnenj včasih uspem zaznati razlike med svetovi, v katerih živimo in jih gotovo različno doživljamo.”

O svoji vlogi pri pisanju učbenikov pa je pojasnil, da sta zasnova in jedro učbenikov za likovno vzgojo in likovno snovanje delo Tonke Tacol, drugi so pomagali s svojimi specialnimi področji, kakšno ilustracijo ali iskanjem primernih reprodukcij. “Res pa smo celoto na koncu skupaj prediskutirali in obdelali tako, da se je zdelo, da bo vsebina prava. Moja ideja so bile celostranske reprodukcije kakovostnih likovnih del, kjer se učenec lahko poda na raziskovanje, likovno branje, opazovanje podrobnosti,” je dodal ter spomnil, da je izšlo že veliko ponatisov.

K visokošolskemu delu po Frelihovih besedah pač spada tudi to, da je treba včasih kaj napisati. “Ne bom rekel, da mi časa za tipkovnico ni včasih malo škoda, da bi bil raje več v ateljeju, a pretvorba likovne in pedagoške prakse v pisano besedo je včasih kar koristna, saj nas pisanje prisili k natančnejšemu mišljenju,” meni Frelih.

Z Jakopičevo nagrado tokrat izpostavljeno področje grafike in risbe

Frelih je za svoje delo prejel že več nagrad. O nagradi Riharda Jakopiča je povedal, da višje nagrade doma še ni dobil. “Vesel sem, ko pogledam, kdo vse je od leta 1969 že prejel to nagrado. Vmes najdem veliko svojih vzornikov, avtorjev, ki jih občudujem. Hkrati pa vem, da je ta hip pri nas vrsta odličnih avtorjev, ki jih še ni na tem seznamu,” je zapisal.

Nagrade ni pričakoval, zato jo je toliko bolj vesel. Še posebej ga veseli, da je s to nagrado izpostavljeno področje grafike in risbe, saj meni, da je posebej risba temeljna in v resnici pomeni mnogo več, kakor estetski objekt za opazovanje. “Pomeni pripomoček za gledanje in videnje. Brez risanja otroci ne bi mogli razumeti prostorskih razsežnosti sveta, v katerem bivajo, risanje jih uči gledati, zato je njihova biološka potreba. Zato tudi brez posebne prisile kar naprej rišejo,” je zapisal.

Dodal je, da je kultiviranje prostorske zavesti “splošno koristno početje”, kar je vedela že cesarica Marija Terezija, ko je risanje postavila za obvezni učni predmet v prve slovenske osnovne šole. “Tudi danes so umetniške risbe namenjene temu, da odpirajo oči za stvari, ki se nahajajo za površino videza in dajejo obliko ‘svetu, ki sveti, a nima oprijemljive podobe’.”