»Izola je moje mesto« – Blaž Vončina, nekdanji rokometaš

Izola je v svoji zgodovini izstrelila kar nekaj športnih zvezdnikov, ki so doma in po svetu pustili močan pečat. Enega takih je zagotovo prispeval tudi nekdanji rokometni vratar Blaž Vončina, ki se je po 6 letih službovanja v tujini poleti dokončno vrnil domov. Kot vedno me je sprejel nasmejan v enem od izolskih lokalov, kjer ga pogosto srečujemo, zlasti ob dopoldnevih, ko rad »kofetka«. Za izolsko hobotnico, kot vratarje radi poimenujejo športni novinarji, je uspešna kariera. Svojo rokometno pot je denimo koval tudi v Španiji in Franciji, pa na Hrvaškem in Norveškem, nazadnje pa je dolga leta deloval v Nemčiji. Rokometno se je upokojil lansko poletje, a je v zadnji sezoni v Potsdamu opravljal vlogo trenerja vratarjev. Blaž je že od malih nog velik športni navdušenec. Sam zase pravi, da je bil hiperaktiven otrok, saj je s prijatelji cele dneve »brcal« po ulicah. Treniral je tudi namizni tenis, odbojko in nogomet, ob koncu osnovne šole pa se je dokončno odločil za rokomet, kar se je izkazalo za pravo potezo. V času odraščanja so ga zanimale tudi računalniške igrice, obiskoval pa je elektro smer na srednji pomorski šoli v Portorožu, a je strast do elektronike do konca šolanja že zamrla. »V Izoli je bil rokomet poleg nogometa in odbojke najbolj priljubljen šport. Da bo šport prerasel v posel, sem ugotovil, ko sem prestopil v koprski klub, kjer sem dobil tudi prvo štipendijo,« se je svojega začetka v članski karieri spomnil vratar, ki se je za ta igralni položaj odločil brez posebnega razloga. Čuvaj mreže je bil namreč tudi pri nogometu, čeprav je soigralcem na treningih »za hec« večkrat dokazal, da ima žilico tudi za igralca v polju. Kar zadeva rokometne vzornike, je Izolan občudoval Dejana Perića in Tomasa Svenssona, sicer pa je kot simpatizer Chicago Bullsov vselej rad spremljal legendarnega košarkarja Michaela Jordana. V svoji karieri je deloval s številnimi trenerji, najbolj pa si je zapomnil dolgoletnega trenerja mlajših selekcij Fredija Radojkovića ter Matjaža Tominca, ki ga je največ naučil, ko se je kot rokometaš razvijal. V tistem obdobju je takrat 24-letnik tudi debitiral za slovensko reprezentanco pod vodstvom Kasima Kamenice, zbral pa je šest nastopov. »Odigral sem nekaj prijateljskih in kvalifikacijskih tekem. Tisto sezono sem bil najbolje ocenjen igralec lige, a vseeno nisem pričakoval vpoklica. Bil sem vesel. Tisti, ki se tega ne veseli, ni športnik,« je reprezentančno izkušnjo opisal sogovornik, ki je nekoč v 2. nemški ligi na eni tekmi zaustavil kar 7 zaporednih sedemmetrovk. S Koprom je nekoč osvojil tudi superpokalni in pokalni naslov, trenutno stanje primorskega športa pa ga ne navdaja z optimizmom: »Mislim, da še nikdar ni bilo tako slabo, zato tudi v prihodnje želim pomagati klubom. Tudi slovenski rokomet pada, predvsem zaradi financ, saj talenta in dobrih trenerjev ne manjka. Kot država pa zaostajamo v organizacijskem, marketinškem in medijskem smislu. Upam, da se to spremeni, a mislim, da se v kratkem ne bo.« Iz igralskih časov so mu v spominu ostali predvsem obalni derbiji, a je bilo zanimivih trenutkov precej več. Spomni se nizkih temperatur na Norveškem, ko je bilo tudi 25 stopinj Celzija pod ničlo, prihoda na tekmo v Velenju s kamperjem, ločeno od ekipe, pa tudi moderne rokometne taktike, ki mu ni več prijala. »Včasih smo bili vratarji bolj samouki. Nekaterih stvari se sploh ne trenira več, veliko več pa je videoanaliz in drugih tehnik branjenja. Ko sem igral za Lübeck-Schwartau, smo celo tekmo igrali brez vratarja, zato sem moral po vsakem nasprotnikovem napadu steči na klop. Po 20 minutah sem bil »gotov«,« je v smehu dejal Vončina, ki se je v tujini naučil tudi nemščine in španščine. Prav v Španiji mu je bilo najlepše, saj je tam življenje zares na visokem nivoju, pa tudi v samem rokometu taktično precej izstopajo. Kljub temu se je Primorec vedno rad vračal v Izolo, ki jo je pogrešal, saj tu pozna vse kotičke, predvsem pa ljudi. Kot sam pravi, ga zdaj lahko redno srečujete na pomolu, kjer popoldne lovi ribe. V šali je dejal, da ulovi bolj malo, a zadnje čase lepo primejo sipe, iz katerih rad naredi tudi golaž, saj se je med kariero naučil marsikaterega recepta. Čeprav zdaj zaplava zgolj dvakrat do trikrat letno, mu je bila bližina morja vedno usojena, saj je že kot otrok poletne popoldneve redno preživljal na plaži Svetilnik ter v Simonovem zalivu, kjer je igral odbojko na mivki. Obožuje tudi hojo v hribe in smučanje, doma pa redno spremlja vse športne dogodke. V zadnjem obdobju se je navdušil nad kolesarstvom, navija pa za vse slovenske športnike. Zdaj, ko se je znova vrnil v Slovenijo in za nekaj časa zaključil z rokometom, načrtuje tudi obisk kakšnega koncerta: »Po duši sem rocker, poslušam pa vse, od AC/DC do Vasca Rossija in Ligabueja. Prav na njegov koncert si želim iti poleti.« Čeprav ti življenje profesionalnega športnika velikokrat vzame veliko energije in časa, pa ga je imel Blaž dovolj, da je prebral številne avtobiografije znanih in uspešnih oseb, pogledal pa je tudi nekaj serij, dokumentarnih filmov in filmov na sploh. Najljubši mu je po vseh letih še naprej Forrest Gump. Tokratno lokalno legendo so v življenju zaznamovali vzponi in padci, iz katerih se je vselej znal izvleči. Doživel je ogromno lepih trenutkov, zato se njegov življenjski moto glasi: »Zajemi življenje z veliko žlico.«

Andraž Velkavrh