Izlet na Grgur in Goli otok – zloglasni jugoslovanski zapor

Za Goli otok je verjetno vsak vsaj že slišal. V osnovi je to otok na Hrvaškem, v bližini Raba, ki – kot že ime nakazuje – je popolnoma gol, skalnat. V času Jugoslavije je bil na Golem otoku zloglasni zapor za politične zapornike. Pri nas doma je imel Goli otok še malo drugačen prizvok. Če je recimo nekdo rekel, da se počuti kot na Golem otoku, je to pomenilo, da gara brez smisla. Namreč očetov (daljni) sorodnik je preživel 2 leti na Golem otoku kot politični zapornik in oče je v svojem otroštvu slišal marsikatero zgodbo o življenju tam. Recimo o tem, da so delali pri žgočem soncu in nosili skale iz ene strani otoka na drugega, naslednji dan pa nazaj. Od tu torej ta povezava o brezveznem garanju.

Goli otok

Kakorkoli, že nekaj let me je mikalo, da bi šla pogledat ta Goli otok. Saj vendarle ni tako daleč in sedaj, ko je odprt za turizem, bi si lahko pogledala, kje je ta sorodnik preživel svojo zaporno kazen. Letos se je končno ponudila priložnost. Na portalu GetYourGuide sem našla organiziran izlet iz Krka na Goli otok ter Grgur (tudi zaporniški otok). Povabila sem še svoja starša in tako smo šli: na enodnevni izlet, najprej na Krk, od tam pa z ladjo dalje. V nadaljevanju vam predstavim naš izlet in malo zgodovine Golega otoka.

Izlet z ladjo iz Krka na Goli otok, Grgur, Rab in nazaj na Krk

Goli otok in Grgur – jugoslovanski politični zapor na hrvaških otokih

Goli otok – politični zapor

Goli otok je velja za enega najstrožjih zaporov nekdanje Jugoslavije. Ustanovljen je bil leta 1949, po razhodu med Jugoslavijo in Informbirojem (Ko se je Tito sprl, uprl določenim Stalinovim idejam). Goli otok je bil sprva politični zapor za nasprotnike Titove nove politike – torej za tiste, ki so jih oblasti obtožile simpatiziranja s Sovjetsko zvezo. Na otok so prihajali moški zaporniki, ki so bili prisiljeni v težko fizično delo pod strogim nadzorom. Kar je mene presenetilo, je dejstvo, da so bili večinoma tu zaprti ljudje, ki so bili sicer del Komunistične partije, a so preveč hvalili Stalina po tem, ko se je Tito z njim sprl. To ni bil zapor za recimo nasprotnike komunizma! Hkrati pa velja omeniti, da tu ni bil namen pobijanje zapornikov (kot je bilo to recimo v nacističnih koncentracijskih taboriščih), pač pa samo kaznovanje. Je sicer res, da nekateri niso preživeli, a načeloma številka ni zelo visoka. Večina smrtnih primerov se je zgodila takoj po prihodu, ko so bili novi zaporniki tepeni s strani že obstoječih zapornikov.

Strma, gola obala otoka in vmesni opazovalni stolpi

Goli otok – delovni zapor

Po smrti Stalina (leta 1953) se je namembnost zapora spremenila v zapor za “navadne” kriminalce. Ti so lahko na otoku opravljali plačano delo, kar je na otoku ustvarilo presenetljivo živahno in uspešno industrijo. Obratovali so kamnolomi, delavnice za obdelavo kamna (npr. terazzo ploščice) in kovin, mizarske in tekstilne delavnice, celo proizvodnja pohištva. V času Jugoslavije so imele praktično vse šole pohištvo, narejeno na Golem otoku, prav tako pa je imela marsikatera stavba terazzo ploščice, ki so jih tudi izdelovali tukaj. Tudi najino prvo stanovanje jih je imelo (živela sva v hiši, zgrajeni v 60-tih letih prejšnjega stoletja). Omeniti velja, da so otok tudi malo ozelenili v tem času. Tako dandanes ni več popolnoma gol, pač pa se že najde kar nekaj prijetne sence pod borovci.

Zaporniške delavnice na Golem otoku

Otok (sveti) Grgur

Le nekaj kilometrov stran leži otok Sveti Grgur, ki je imel podobno, a nekoliko manj znano vlogo. Od leta 1950 do sredine šestdesetih je bil tja poslan ženski del političnih zapornikov. Pogoji so bili primerljivi z Golem otokom – izolacija, težko delo, stroga disciplina – a s specifičnim poudarkom na obrtniških delih, kmetovanju in osnovnih storitvah za preživetje skupnosti.

Ruševine zaporniških stavb na Grgurju

Izlet na Goli otok, Grgur in postanek za kopanje na Rabu ter Krku

Sedaj pa še nekaj besed o samem izletu. Kot omenjeno, smo ga rezervirali preko portala GetYourGuide (povezava do izleta je tukaj). Odhod ladje je bil ob 9h zjutraj, tako da smo se malo čez 6h odpeljali iz Ljubljane proti Krku. V Punatu smo našli parkirišče v bližini pristanišča, ki seveda ni poceni. Na ladji se splača biti dovolj zgodaj, saj se prosta mesta hitro zapolnijo in potem se moraš stiskat k drugim potnikom. Mi smo uspeli dobiti svojo mizo v spodnjem delu ladje (bila je super izbira, ker ni preveč pihalo, vseeno je bilo pa zračno, razglede smo imeli tudi).

Najprej smo imeli okoli 1,5h vožnje iz Krka do Grgurja. V vmesnem času nam je vodič povedal nekaj osnovnih stvari o Kvarnerju in potem o otokih, ki si jih bomo pogledali. Ko smo mu povedali, da nas najbolj zanima Goli otok, je prinesel eno debelo knjigo, da smo si lahko prebrali še kaj več.

Prvi postanek: Grgur

Najprej smo se ustavili na Grgurju, torej otoku, kjer je bil ženski zapor. Hkrati pa je dandanes otok znan po praktično že udomačeni jelenjadi. Tako da je glavna turistična atrakcija pravzaprav hranjenje jelenov. Koliko je to pravilno oz. sporno, težko ocenim. Sama sicer nisem navdušena nad hranjenjem divjih živali. Tako da smo jelene pogledali le od daleč, pustili ostalim turistom zabavo s poskusi božanja (jeleni se definitivno ne pustijo božati!). Mi pa smo šli peš malo po otoku. Hodili smo v senci velikih borovcev in v zvoku škržatov in v takem si kar težko predstavljaš, da je bil tu nekoč političen zapor. Malo stran od obale se pokažejo ruševine zaporniških stavb, a ni nobenih napisov ali informacij, tako da si moraš sam že prej kaj prebrati, da veš, kaj gledaš. Ko smo se odpeljali z ladjo dalje, smo lahko iz morda videli tudi še številne opazovalne stolpe, razpršene po otoku. Ni zapisov, da bi sicer sploh kdo poskušal pobegniti; ne z Grgurja, ne z Golega otoka. Ljudje so bili preveč izmučeni od dela in borne prehrane, da bi poskusili še plavati na prostost.

Drugi postanek: Goli otok

Na Golem otoku je imel vodič malo daljši uvod. V angleščini je povedal samo par stavkov, v hrvaščini pa se je malo bolj razgovoril. Tako da se splača ostati in poslušati še hrvaško verzijo. Mi smo šli najprej v “kino”, kjer vrtijo še kratek film o Golem otoku, njegovem nastanku in malo o življenju zapornikov tu. Potem smo šli pa spet na sprehod med ruševinami tovarn. Dejansko tam ležijo še ostanki terazzo ploščic, kosi lesa in kovine (odvisno, katero tovarno si pogledaš). Vse je v stanju propadanja, menda ni nobenih načrtov za vzdrževanje ali obnovo otoka – vsaj zaenkrat. Zato bi rekla, da tudi previdno vstopajte v te zapuščene stavbe, saj nikoli ne veš, kje se kaj podre. Otok je kar velik in v 1,5h, kolikor smo imeli časa, ne moreš videti veliko. Ampak za občutek pa je. Seveda, kogar zgodovina otoka ne zanima, gre lahko na plažo in tam preživi čas na Golem otoku.

Kosilo na ladji

V ceno izleta je vključeno tudi kosilo, ki smo ga dobili na ladji, ko smo zaključili z ogledi na Golem otoku. Na izbiro je bila mesna, riba in veganska opcija, pij