Izgubljeni v Nashevem ravnovesju

Nedavno je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen preživela nezaupnico. Pa je ne bi smela, če bi bila skupnost narodov količkaj normalna tvorba, ki bi ji bilo mar za običajne ljudi. Ne gre samo za mahinacije med pandemijo kitajskega virusa, vmešavanja v volitve v državah članicah, netransparentno financiranje nevladnih organizacij in v nebo vpijajoče sume korupcije, za suverenost nacionalnih držav sta nevarna moč in vpliv, ki si ju ta birokratka, drugače popolnoma nesposobna ženska, počasi grabi. Ampak to je vladajočemu bruseljskemu kartelu očitno pogodu.

V svoji brezmejni nadutosti von der Leynova ni zmogla niti malo samokritike, niti kančka ponižnosti, samo zavračanja in protinapade. Vsak, ki je dvomil (ali še dvomi) o njenem koristnem delu in si ne želi, da bi bil podrejen neizvoljenim uradnikom, je ožigosan za sovražnika demokracije, teoretika zarote, lažnivca in skrajneža. Kljub temu je 175 glasov za njeno razrešitev velika številka, ki je ni nihče pričakoval in nad katero se bo morala plenilka s 13. nadstropja palače Berlaymont zamisliti. Vsi vemo, kako so končali nekateri komunistični diktatorji, na katere je s svojim nastopom spominjala, ko je s svojo pojavo širila hlad po dvorani v Strasbourgu.

Nashevo ravnovesje, ki je bilo vsaj na videz vzpostavljeno med pooblastili Bruslja in suverenostjo držav članic (ko nobena stran ni želela narediti poteze, saj se položaj ne bi izboljšal), je porušila prav ona. Njena sla po absolutni oblasti je dobesedno raztreščila vzajemne koristi sodelovanja in možnosti, da nacionalna država ne sprejme direktive, ki je v nasprotju z njeno ustavo ali normami. In prav tovrstno popuščanje, zaradi katerega bo marsikoga še bolela glava, je privedlo do tega, da jo je vladajoča evropska koalicija pri glasovanju o nezaupnici ustoličila za nekakšno kneginjo. In upati, da bo zdaj delovala v interesu podložnikov, je prazno in spominja na načrtovan samomor.

Spodbujena s podporo Evropska komisija zdaj načrtuje za nacionalna gospodarstva uničujoče davke. Podjetja, ki so davčni rezidenti v državah EU in imajo letni promet več kot 50 milijonov evrov, bodo obdavčena. In naprej. Ker želi zase še večji proračun, bo obdavčila elektronske odpadke, povečala dajatve na plastiko in trošarine na tobak. Te dajatve bodo sicer pobirale države članice, toda del bodo morale nakazovati v Bruselj. Ta pohlepna pošast namerava proračun EU povečati na 2000 milijard evrov. In hvala bogu, da so v EU članice, ki so že napovedale upor. Tako je švedska vlada sporočila, da ne bo povečala davkov (na tobak), še manj pa, da bo pobrani denar nakazala na bruseljske račune. Tudi predsednik Evropskega združenja davkoplačevalcev Michael Jäger se je oglasil in dejal, da je zgrožen nad načrtom, da se od (neto) davkoplačevalcev iztisne še več denarja. Lahko si mislite, kako bo ravnala Golobova vlada. Ah, bo rekla, če ljudem pustimo denar, ga bodo zapravljali za neumnosti.

Opogumljeni po glasovanju imajo evropski birokrati očitno še večjo vnemo, da od ljudi brez sramu iztisnejo še več cekinov in da se državam, ki jih vodijo od ljudstva izvoljeni, kar najhitreje odpravijo institucionalne določbe, ki jim za zdaj še omogočajo obrambo vitalnih nacionalnih interesov. Evropska komisija že danes deluje kot “evropski izvršilni organ”, čeprav pravno formalno to ni. A vse gre v smeri, da se to dejansko zgodi; in imenovanje evropskih komisarjev ne bo več v pristojnosti držav članic, temveč jih bo izbral imenovan (ne izvoljen) predsednik. Da bi preprečili morebitne “motnje”, bo za odločitve Sveta Evropske unije potrebno minimalno soglasje. In potem – zbogom, nacionalna suverenost.

Ne pozabite! Kar je za človeka osebna svoboda, je za narod suverenost lastne države. Nesvoboden človek brez možnosti lastnih odločitev postane suženj. Enako velja za narode EU.

Jože Biščak