Izgorelost in sodoben način življenja

Izgorelost se v sodobnem načinu življenja pogosto ne začne z velikim zlomom, ampak s tiho normalizacijo preobremenjenosti. Ko se visoke zahteve, stalna dosegljivost in občutek, da nikoli ne naredimo dovolj, nalagajo iz tedna v teden, se tveganje poveča ne zato, ker bi bili ljudje šibkejši, ampak ker sistem redko pusti prostor za okrevanje. Izgorelost zato ni “slab dan” ali navadna utrujenost, temveč prepoznaven vzorec dolgotrajnega pritiska brez učinkovitega razbremenjevanja. Svetovna zdravstvena organizacija jo v ICD-11 opredeli kot pojav, povezan s kroničnim stresom na delovnem mestu, ki ga ni uspelo obvladati.

Zakaj je sodobno okolje tako plodno za izgorelost?

Ena najglasnejših sprememb zadnjega desetletja ni nova tehnologija sama, ampak nova meja ki je ni več. Ko delo “živi” v telefonu, se lahko preseli v večer, vikend, dopust. Znanstveni novinar David Robson v pogovoru z dr. Anno Katharino Schaffner (kulturna zgodovinarka in trenerka vodij, ki se ukvarja z izgorelostjo) opisuje, da so bile meje med delom in prostim časom nekoč jasnejše, danes pa nas tehnologija drži povezane skoraj ves čas in brez discipline hitro postane normalno, da misli ostajajo pri delu tudi, ko bi telo želelo počitek.

K temu se doda še nekaj bolj tihega: pričakovanje, da nam mora delo dati pomen. Schaffner opozarja, da od dela ne pričakujemo le plače in statusa, temveč legitimizacijo, občutek smisla in samouresničitve in ko tega ni, ali ko je pot do tega tlakovana s stalnim pritiskom, razočaranje zlahka postane kronično. Ni naključje, da se izraz “burnout” pojavlja vse pogosteje. Rodney Luster (PhD) v prispevku za Psychology Today navaja tudi podatek ankete Future Forum: med 10.243 delavci po svetu jih je 42 % poročalo o burnout-u (v njihovem izrazu), kar je bil takrat najvišji delež po letu 2021.

Foto: Utrujenost Vir: Freepik

Kdaj tempo še ne vodi v izgorelost in kdaj jo skoraj zagotovi?

Visok tempo sam po sebi še ni obsodba. Problem nastane, ko se zložijo “klasične” karte: veliko zahtev, malo vpliva, malo priznanja, malo časa za obnovo. Schaffner povzame šest pogostih sprožilcev, ki jih raziskave redno ponavljajo: preveč delovnih obveznosti, premalo avtonomije, neustrezne nagrade (tudi simbolne), razpad občutka skupnosti, neskladje vrednot in občutek nepravičnosti. Posebej izpostavi, da je prav nepravičnost med najmočnejšimi razlogi, ki jih srečuje pri ljudeh v praksi.

To je tudi točka, kjer sodobni način življenja postane nevarno učinkovit: ne pritiska le z delom, ampak z občutkom, da je človek zamenljiv. Ne gre samo za utrujenost, temveč za kombinacijo izčrpanosti, cinizma in upada občutka učinkovitosti ravno to trojico pogosto omenjajo tudi klasične definicije.

Ali drži, da je izgorelost samo “preveč dela”?

To je eden najtrdovratnejših mitov. Resnica je bolj neprijetna: izgorelost pogosto ni posledica enega samega obdobja napornega dela, ampak dolgotrajne situacije brez občutka nadzora, brez pravičnosti ali brez jasnega “dovolj”.

Drug mit: “Če si dovolj discipliniran, se to ne zgodi.” Schaffner opozarja na povezavo med perfekcionizmom in izgorelostjo ter na pojav “notranjega kritika” vztrajnega negativnega glasu, ki izčrpava energijo, ker človeku nikoli ne dovoli občutka, da je opravil dovolj dobro.

Tretji mit: “To je isto kot depresija.” Prekrivanja obstajajo, a avtor Psychology Today poudarja, da raziskave izgorelost pogosto obravnavajo kot različen pojav, čeprav lahko navzven deluje podobno in se včasih preplete tudi z depresivnimi simptomi.

Kaj se v telesu in glavi dogaja, ko se utrujenost ne konča?

Pri kroničnem stresu telo dlje časa ostaja v stanju pripravljenosti: slabši spanec, napetost, razdražljivost, megla v glavi. V popularnih razlagah (kot je pregled na MindBodyBalance) se pogosto omenja vpliv dolgotrajnega stresa na hormonsko ravnovesje in okrevanje – po domače: ko regeneracija postane prekratka in preveč razbita, se kopičenje začne poznati tudi telesno.

Luster v Psychology Today opiše še en pomemben psihološki mehanizem: “ciklično enakost” občutek, da se dnevi vrtijo v isti, izčrpavajoči zanki. Predlaga, da lahko že majhen vnos novosti (nekaj, kar prekine rutino) včasih pomaga pri občutku vračanja notranjega prostora.

Foto: Stres Vir: Freepik

Kaj če počitek ne pomaga več?

Takrat je koristno biti pošten: če je človek izčrpan do točke, ko telo “ne sodeluje”, težava pogosto ni rešena z enim vikendom brez elektronske pošte. Schaffner opisuje, da so lahko nekateri ljudje v tej fazi praktično onesposobljeni in da okrevanje včasih traja dolgo.

V tem delu je pomemben tudi strokovni glas z delovnega okolja. Dr. Kimberly Underwood (raziskovalka in vodja Centra za raziskave raznolikosti in vključevanja na delovnem mestu na University of Phoenix) konkretno predlaga zelo praktičen ukrep: v koledarju si je smiselno blokirati čas zase “tisti mali siv blok”, ki omogoča ponovno osredotočenje in “reset”. Njen poudarek je pomemben zato, ker kaže, da rešitve niso nujno herojske, ampak pogosto organizacijske.

Hkrati pa psihologinja Julieta Fiorentino (privatna praksa, sodobna psihoanalitična usmeritev) opozori na pojav “prekomernega prilagajanja”: človek začne dajati preveč, da bi zadostil sistemu, pri tem pa užitek in obnovo potiska na rob dokler se “prelom” ne zgodi.

Kaj to pomeni v slovenskem in evropskem kontekstu?

V slovenskem prostoru se o psihosocialnih obremenitvah pri delu danes govori bolj odkrito kot pred desetletjem, a to še ne pomeni, da so razmere manj zahtevne. Nasprotno številni zaposleni pritisk opisujejo kot nekaj, kar je postalo del vsakdanjika: preveč nalog, premalo časa, nejasna pričakovanja in stalna skrb, ali bo delo jutri sploh še tam. V gradivih Nacionalnega inštituta za javno zdravje je že več let jasno zapisano, da takšne razmere niso izjema, temveč pogost okvir sodobnega dela, in da imajo lahko dolgoročne posledice za duševno zdravje zaposlenih.

Podobno sliko kažejo tudi evropski podatki. Analize delovnih razmer v EU razkrivajo, da se z dejavniki tveganja za duševno zdravje pri delu srečuje velik delež zaposlenih ne le v posameznih panogah, temveč čez celoten trg dela. Med najpogosteje omenjenimi težavami se ponavljata preobremenjenost in negotovost, občutek, da se zahteve povečujejo hitreje kot možnosti, da bi jih bilo mogoče obvladovati. To ni obrobni pojav, temveč vzorec, ki se pojavlja v različnih državah in delovnih okoljih.

V takšnih razmerah postane jasno, zakaj izgorelost ni vprašanje osebne vzdržljivosti. Ko so meje med delom in počitkom zabrisane, ko je stalna dosegljivost razumljena kot normalna in ko občutek pravičnosti izgine, posameznik težko sam “uravnoteži” sistem. Tudi visoka motivacija ne zadošča, če okolje ne dopušča realnega okrevanja. Prav tu se razlika med utrujenostjo in izgorelostjo pokaže najostreje.

Foto: Izgorelost Vir: Freepik

Kaj si je vredno zapomniti?

Sodoben način življenja lahko spodbuja izgorelost, ker je sestavljen iz kombinacije: hitrost + stalna povezanost + visoka pričakovanja + premalo obnovitvenih prostorov. Dobro izhodišče je, da jo ne razumemo kot osebni poraz, ampak kot signal neravnovesja med zahtevami in viri takšnega, ki ga je pogosto treba popravljati tudi na ravni dela, odnosov in pravil igre.

Pripravil: L. H.
Viri: WHO, Psychology Today, NIJZ, Frontiers in Public Health, It’s Complicated, Vijesti (BBC povzetek), MindBodyBalance

The post Izgorelost in sodoben način življenja first appeared on NaDlani.si.