Iz “Preteklosti”

Čudežna preproga pod mojimi stopali.
In zemljevid.
Včeraj sem bil vsega željan,
danes sem vsega sit.
Preštevam sence pod posteljo,
a jih nekako ni in ni
in vonj po margaritah
še vedno iz mene polzi.

Rabin je potrkal, potem pa odšel.
Napačna vrata.
Morda je bil kriv zvonek les,
morda pa moja kravata.
Učim se spet govoriti,
a to počnem pred preveč ljudmi
in vonj po margaritah
še vedno iz mene polzi.

Navadil sem se na čudaštvo in, hej,
pride mi prav.
Sploh se ne spomnim, kdaj sem zadnjič
samega sebe igral.
Prijel bi sonce, a njegova bližina
me spet precej čudno ščemi
in vonj po margaritah
še vedno iz mene polzi.

Čudežna preproga pod mojimi stopali
in sveti spis.
In nekaj duš, ki puščajo v betonu
svoj odtis.
 
Razmetal sem škatle, v katerih je vse,
ob kar se spotikam v temi
in vonj po margaritah
še vedno iz mene polzi.

Pokleknem pred rahlim plamenom
komaj živ.
Staram se in spet mlajšam,
a ostajam siv.
In sedem padlih angelov
se pobira brez kril in oči
in vonj po margaritah
še vedno iz mene polzi.

Čudežna preproga pod mojimi stopali.
Pot do neba,
ki se vzpenja do mrtve točke
in strmo spusti na tla.
Nikar se ne glej v ogledalo,
če prej ne spregledaš, kdo si.
Vonj po margaritah
še vedno iz mene polzi.

Rahlo dežuje
in živo mejo zebe –
še ena poznojesenska
kontemplacija smrti.
Advent se bliža
in na šipah je hlad,
oči so steklene
in objemi zaprti.

Čas, prekleti lovec,
kupuje krila
in hoče biti
Kupid za en dan.
A mrak mu vedno
zmeša štrene
in ga prežene
na severno stran.

In potem pride
Garda Lorca
in se neslišno
potuhne v srce
in Lyle Lovett
je še vedno brez čolna
in Judež že spet
spreminja ime.

Najbrž bom spet
obsedel na vrtu
in štel darila
za rojstni dan
 
in november bo umrl
v običajnem krču
in december bo, kot ponavadi,
brcnil vanj.

(2005)