Ivan Sivec: »Pripadniki starega režima nas zavirajo veliko močneje, kot sem pričakoval.«

O Ivanu Sivcu, našemu najbolj plodovitemu pisatelju, ki pa je seveda še marsikaj drugega, je težko napisati kaj novega. Verjamem pa, da ko boste prebrali tokratni intervju v rubriki Pod kožo smo vsi…, boste o njem izvedeli še kaj, česar doslej niste vedeli. Intervju ni povezan le z njegovim ustvarjanjem, spregovoril je tudi o svojem dojemanju politike, o delovanju aktualne vlade, marsikaj zanimivega o tem, zakaj nas nekatere države prehitevajo, pa o tem, s čim se rad posladka, kaj zna sam pripraviti za pod zob in še marsikaj zanimivega.

Vsekakor je velikan našega slovenskega naroda. Preden se lotite prebiranja intervjuja pa še nekaj podatkov o njegovem šolanju, delu in družini. Takole pravi: »Najprej sem naredil Srednjo tehnično šolo – elektro smeri na Vegovi v Ljubljani, nato sem diplomiral na Filozofski fakulteti na Oddelku za slovenistiko, zatem sem opravil magisterij na Oddelku za etnografijo. Čeprav sem študiral ob delu, sem diplomiral med prvimi rednimi študenti. Deset let sem delal v tehnični službi na Radiu Ljubljana na odvijanju progama, nato vse do konca delovne dobe v Dokumentarno-feljtonskem uredništvu RTV Ljubljana oz. Slovenija, kot novinar in urednik (12 let), predvsem pa kot pisec reportaž. Pripravil sem več kot 1100 polurnih oz. enournih radijskih reportaž. Na terenu sem srečal oz. spoznal več kot 5000 ljudi.«

Od leta 1971 je poročen s Sonjo, s katero imata dva otroka – hči Vesno in sina Iztoka. Imata tudi tri vnuke: Marka, Lano in Mašo. Otroška leta je preživel v Mostah pri Komendi, od leta 1972 pa živi v Mengšu, v lastni hiši.

Vse od poroke naprej mu pri ustvarjanju trdno stoji ob strani žena Sonja. Vir slike: Osebni arhiv Ivan Sivec.

Katera je tvoja najlepša lastnost?

Verjetno vztrajnost. Kar si zamislim, speljem do konca. Temu se reče tudi trma.

Kaj je tvoja največja slabost?

Da se težko bojujem proti neumnosti – v vseh oblikah, ki se nam ponuja na vsakem koraku in v mnogih oblikah.

Kdo je tvoj vzornik / vzornica in zakaj?

Vsi dobri slovenski klasični pisatelji, ki so znali napisati dobre zgodbe o Slovencih. Vsi dobri domači in svetovni voditelji, ki so naredili kaj za preproste ljudi, za narod nasploh.

Kdaj si bil v življenju najsrečnejši?

Ob poroki, saj sem si izbral skromno, čutečo in razgledano ženo. Srečna sva bila tudi ob vselitvi v hišo, ki sva jo zgradila tako rekoč z lastnimi rokami. In ob rojstvu dveh čudovitih otrok, katerima sva skušala podariti obče človeške vrednote. Posebna sreča pa so seveda tudi vnuki, dobri sosedje, iskreni prijatelji. Po tej plati sem zelo bogat.

Njegova nekoliko razširjena družina na obisku na Finskem pri Božičku. Vir slike: Osebni arhiv Ivana Sivca

Kaj te je v življenju najbolj prizadelo ali razočaralo?

Osamosvojitev. Pričakoval sem, da bomo hitro stopili naprej in dohiteli razvite države, saj imamo vendar veliko človeškega in naravnega potenciala, pa nas pripadniki starega režima zavirajo veliko močneje, kot sem pričakoval. Verjamem v delovne in poštene ljudi, žal pa zajedavcem ne znamo stopiti na prste.

Kdaj in kje si izgubili nedolžnost (katerokoli)?

Vse ob svojem času. Ker prihajam s podeželja, je bilo to precej pozno. Moje dozorevanje je bilo povezano z delom na kmetiji, s šolanjem v Ljubljani, z vsakodnevno vožnjo z vlakom in redkimi urami prostega časa.

Najljubša knjiga, najljubša glasbena skupina ali glasbenik in naj film ali odrska predstava?

Blizu so mi vsi slovenski klasiki (Jurčič, Kersnik, Tavčar, Finžgar) ter knjige francoskega pisatelja Julesa Verneja in ameriškega Jacka Londona. Najboljši glasbeniki so seveda Avseniki, saj so nam podarili novo zvrst popularne glasbe. Všeč so mi dobri domači filmi (Cvetje v jeseni), med tujimi Duh, Čarovnik, družinske sage.

Katera jed in pijača sta ti najljubša in katero jed sam rad pripraviš?

Najraje imam orehove palačinke in kozarček refoška. Za kuho imam malo časa – pa tudi skoraj idealno ženo, ki to opravi zelo spretno – zato si občasno pripravim samo pečena jajca ali kaj drugega manjšega.

Tvoj najljubši praznik je?

Božič. Ko se zberemo prav vsi, obujamo spomine, prepevamo ob jaslicah, si pripravimo pregled minulega leta s filmom ali vsaj s fotografijami. Lepe spomine imam tudi na vaški praznik sv. Roka v Mostah pri Komendi. To je bil pri nas tudi praznik prvega kruha. Tik pred praznikom smo namreč zmlatili nekaj snopov komaj požete pšenice.

Električni paneli, drva in premog ali jedrska elektrarna in zakaj?

Zelo lepo mi dišijo drva. Žal pa v Mengšu nimam možnosti, da bi kuril z njimi, zato sva z ženo dolgo časa kurila s premogom, zdaj pa s kurilnim oljem.

Največja nevarnost, ki grozi našemu planetu in rešitev?

Vojna. Popolnoma nerazumljivo mi je, zakaj OZN ne more storiti nič glede miru. Le kakšna organizacija je to! Človeštvo je v razsulu, vlada kopica brezbrižnežev in nesposobnežev, diktatorjev ne zna nihče ustaviti. Sramota za našo generacijo! Nujno bi bilo treba najti karizmatično osebnost, ki bi ji zaupali vsi in ki bi trenutni kaos spravila v red.

Če bi lahko, kaj bi v Sloveniji / na svetu spremenil?

Vsekakor zdajšnjo vlado. Je nesposobna in škodljiva za Slovenijo. Da so prišli taki sebični kruhoborci na površje, so krivi mediji in sodstvo. Mediji, ki so ponižni hlapci vladajočim, sodstvo, ker v več primerih ne ukrepa, ko je kriminalcem dokazana krivda. Slovenijo in Evropo bi morali nujno zgraditi na krščanskih vrednotah. Zdi se mi, da je pri tem nekoliko kriva tudi Cerkev, ker premedlo opravlja svojo vlogo napram vladajočim strukturam. Nevladne organizacije podprejo vsako pasjo procesijo, Cerkev pa si ne upa jasno in glasno svetovati, komu je treba nameniti glas. Eden največjih ‘nategov’ komunistov je bila ločitev Cerkve od države. Kot da Cerkev ni del države. Povsem nerazumno!

Enkrat na mesec se s planinsko sekcijo Kumarce podajo na planinskih pohod. Vir slike: Osebni arhiv Ivana Sivca.

Ivan, oba piševa za tednik Domovina, ti si bil dolga leta tudi del javne RTV. Kako gledaš na razmere v slovenskih tiskanih in elektronskih medijih, kako na javno RTV?

Velika sreča je, da imamo vsaj nekaj nepristranskih medijev. Revija Domovina je zelo svetel žarek današnjega časa. Žal še ni posvetil do vseh ljudi. Sicer pa, kot že rečeno, mediji so veliko krivi za današnje stanje. Dobro poznam ustroj RTV-eja in vidim, da se nadaljuje nekdanje partijsko stanje. 90 % novinarjev očitno razmišlja in deluje enako kot pred demokratizacijo slovenske družbe. Med tehniki je veliko odličnih strokovnjakov, a ti nimajo veliko besede, med uredniki in novinarji pa mnogo priliznjencev nekdanjemu režimu oz. zdajšnjemu vodstvu države. Sicer skušam razumeti, da se borijo za ohranjanje svojih položajev, a pri mnogih o poštenih demokratičnih načelih ni ne duha ne sluha. Kje je tu morala novinarjev, kaj dela njihovo Društvo, kaj je nasploh z njihovo vestjo?

V mandatu te vlade, predvsem iz ust predsednika vlade Roberta Goloba, smo slišali veliko o »čiščenju Janšizma«. Med drugim je premier to javno povedal v Odmevih na RTV, ko je bil gost Tanje Starič, čiščenje je menda naročil tudi nekdanji notranji ministrici Tatjani Bobnar. Mene to spominja na neke čase, za katere sem menil, da so se z osamosvojitvijo in demokratizacijo Slovenije za vedno poslovili. Zdi se mi, da je v javni upravi, v podjetjih, kjer ima država večinski del lastništva, vse več tako imenovanega politično odlagalnega materiala. Kako to spremeniti?

Z volitvami. Vsi bi morali iti na volitve. Pravzaprav bi morale biti volitve – kot so ponekod – dolžnost ljudi, torej obvezne. Samo tako bi se izkazala prava volja ljudstva. Srečujem veliko ljudi in skoraj vsi – razen najbolj privilegiranih – kritizirajo Golobovo vlado. A se bojim, da mnogi volivci spet ne bodo šli na volitve ali pa bodo nasedli novemu obrazu, ki ga mediji že na veliko porivajo v ospredje. In lepo, lepo bi prosil tovariša Kučana, naj se več ne vmešava v politiko. Drugod so podobne predsednike odstranili – marsikje celo s silo – pri nas pa imajo še vedno glavno vlogo. Neverjetno!

Kaj pričakuješ od naslednjih volitev, kaj od referenduma o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja?

Bojim se, da spet ne bodo zmagale stranke, ki imajo v programu resničen napredek Slovenije. Seveda pa sem proti končanju življenja, saj je to med drugim hudo skregano s Hipokratovo zaprisego. Poznam več primerov, ko so na smrt bolni ozdraveli in se znova lepo vključili v življenje.

Koliko knjig si doslej napisal? Koliko časa dnevno nameniš pisanju pa tudi raziskovanju, nenazadnje si napisal biografije mnogih znanih Slovencev, predvsem tistih, na katere so drugi pozabili?

Doslej že 197.Tu je moja osnovna informacija:

„Slovenski pisatelj Ivan Sivec je najbolj plodovit in že dve desetletji vedno med prvimi najbolj branimi avtorji. Napisal je 197 knjig. Rojen je bil 23. maja 1949 v Mostah pri Komendi, od leta 1972 živi in ustvarja v Mengšu. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je diplomiral na Oddelku za slovenistiko, na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo si je pridobil naziv magister etnoloških znanosti. Član Društva slovenskih pisateljev je od leta 1987. Natisnjenih je bilo več kot 400.000 izvodov Sivčevih knjig. Veliko knjig je bilo ponatisnjenih, več del dramatiziranih, več kot sto knjig je izdanih v elektronski obliki, dobrih petdeset v slušni, nekaj tudi v brajlici. Vsako leto si bralci v slovenskih splošnih knjižnicah izposodijo več kot 40.000 Sivčevih knjig. Več njegovih knjig je prevedenih v nemščino, angleščino in italijanščino. Na željo bralcev je svoje knjige predstavil v več kot 1200 krajih po Sloveniji in po svetu.

Zaslužna profesorica dr. Helga Krisper Glušič je Sivčevo literarno ustvarjanje označila kot vitalistični realizem s primesmi dokumentaristike. Dr. med. Jožef Magdič, mednarodno priznani jungovski psihoanalitik, meni, da je Sivčeva literatura globinska in trajna, zato je Sivec zdravitelj slovenske, zgodovinsko izropane, duše. Ddr. Igor Grdina je zapisal, da je pisatelj Sivec slišan zato, ker ima kaj povedati. Tisti pa, ki ga zamolčujejo, pa so že zdaj pozabljeni. Praznina pač ne odmeva.

Po njegovih štirih romanih: Pozabljeni zaklad, Vlomilci delajo poleti, Zakleta bajta in Princ na belem konju so bili posneti celovečerni film in televizijske nadaljevanke.

Napisal je več kot 3000 besedil za popularno glasbo, več besedil za pevske zbore in klasični Sonetni venec z akrostihom V imenu ljubezni. Znanstveno je obdelal razvoj narodno-zabavne glasbe in napisal več monografij o slovenskih skladateljih.

Dobil je več vidnih nagrad. Leta 1986 mu je bila na pobudo Kulturne skupnosti Domžale podeljena zlata Kersnikova plaketa za književnost. Leta 1996 je dobil na priznanje za odstiranje tem zamolčane slovenske zgodovine. Za zakladnico glasbenih besedil je prejel na pobudo predsedstva Društva pesnikov slovenske glasbe leta 2002 Souvanovo nagrado za življenjsko delo. Leta 2023 je postal častni član Društva pesnikov slovenske glasbe. Po objavi knjige Ljubezen ob Kolpi je bil imenovan za častnega občana Občine Kostel. Po objavi knjige Vse generalove skrivnosti leta 2024 mu je Regijska čebelarska zveza podelila odlikovanje Petra Pavla Glavarja Prve stopnje. Najvišje državno odlikovanje mu je leta 2019 tedanji predsednik države Borut Pahor podelil odlikovanje: red za zasluge za narod. V obrazložitvi je zapisano, da ga je prejel za ‘izjemno obsežen, raznolik in odmeven avtorski opus, ki neguje narodno zavest’. Na svetovnem spletu Notable people je uvrščen med najbolj znane oziroma ugledne Slovence.“

Sicer pa pripravljam knjige in se nasploh ukvarjam s pisanjem navadno od 8 do10 ur na dan. Največ dela je z zgodovinskimi knjigami. Od tri do petkrat več kot s samim pisanjem romanov. Navadno pred pisanjem knjige preberem okoli 50 knjig in drugih virov, obiščem veliko strokovnjakov, več ur prebijem v knjižnicah in muzejih … Dela je res veliko in je zelo pestro!

Z bratoma Avsenik je bil osebni prijatelj, za njiju je napisal od vseh piscev tudi največ besedil. Vir slike: Osebni arhiv Ivana Sivca.

Knjige, filmi, mnoge tvoje pesmi prepevajo ali so jih tudi naši narodnozabavni ansambli, pevci in pevke, pišeš za medije, veliko potuješ, kako ti to uspeva?

Kot je zapisano v osnovni informaciji, so po moji delih posneli štiri filme oz. televizijske nadaljevanke. Lahko pa bi jih še več. Vsaj trije scenariji so še pripravljeni, a je na primer Romana Končarja leva opcija povsem onemogočila. Takšno je trenutno duhovno stanje pri nas. 

Moja besedila prepeva okoli 100 narodno-zabavnih ansamblov, pa tudi zbori in godbe na pihala. Na srečo glasba ne pozna politike, ne pozna meja, je na srečo do vseh ljudi sveta. Veseli me, da sem napisal veliko monografij o glasbenikih, da sem kot prvi na svetu pripravil magistrsko nalogo o Avsenikih, da so mnogi dobri avtorji krenili po moji ustvarjalni poti. Glede glasbe se ni bati prihodnosti, glede knjig pa vsekakor bojazen obstaja.

The post Ivan Sivec: »Pripadniki starega režima nas zavirajo veliko močneje, kot sem pričakoval.« appeared first on Slovenec.