Iranec v Sloveniji: teokratski režim se postopoma bliža h koncu

Ta prispevek je povzetek razmišljanj anonimnega iranskega avtorja, živečega v Sloveniji in prinaša osebni ter analitični pogled na politične in družbene razmere na Bližnjem vzhodu, zlasti v Iranu. Avtor obravnava vprašanja prihodnosti iranskega teokratskega režima, regionalnih konfliktov, vloge islama v politiki ter hkrati kritično razmišlja o vlogi Evrope in Slovenije, stanju akademske razprave ter širših političnih in kulturnih izzivih sodobne družbe. Dodano vrednost besedila predstavlja predvsem del, ki obravnava trenutne družbene, politične in varnostne razmere v Iranu.

V uredništvo smo prejeli več člankov (tekstovnega gradiva) predstavnika iranske diaspore, ki živi v Sloveniji in želi ostati anonimen. Gre za razmišljanja o sodobnem Iranu, družbenih procesih, ki se odvijajo pred našimi očmi in domnevnem koncu teokratskega režima.

Slednjega zatirani narod nestrpno pričakuje. Avtor piše tudi o islamu ter vlogi Slovenije in Evrope v aktualnem dogajanju, zlasti pa o njuni neodzivnosti na dogodke, medtem ko je preostali svet veliko dejavneje vključen v dogajanje v Perzijskem zalivu in teokratski državi.

Avtor prispevkov in predstavnik iranske izseljenske skupnosti, združuje osebne izkušnje, dolgoletno spremljanje razmer na Bližnjem vzhodu ter akademsko raziskovanje zgodovine, religije in politike v islamskem svetu.

Po lastnih navedbah se že od mladosti intenzivno ukvarja s študijem zgodovine Irana, islama in političnih tokov v regiji, svoje akademsko delo pa je posvetil predvsem teologiji, pravu in islamskim študijam.

Ljudje se udeležijo shoda, ki ga je organizirala Miga-Lisboa v znak solidarnosti z protivladnimi protestniki v Iranu, po ostrem zatrtju vsedržavnih protestov, ki so izbruhnili konec decembra 2025, ter proti teokratskemu režimu, ki je prišel na oblast z revolucijo leta 1979, v Lizboni na Portugalskem, 14. februarja 2026 (Foto: epa)

V preteklosti je objavljal raziskave o boju proti terorizmu, o muslimanskih skupnostih v Evropi, odnosih med Iranom in Izraelom ter reformističnih tokovih v islamu.

Pomanjkanje kritičnih analiz o islamu ter o razmerah na Bližnjem vzhodu
V svojih razmišljanjih kritično ocenjuje slovensko akademsko in medijsko okolje, v katerem po njegovem mnenju primanjkuje poglobljenih in kritičnih analiz o islamu ter političnih razmerah na Bližnjem vzhodu.

Opozarja na težave pri objavljanju kritičnih znanstvenih besedil ter na pojav posameznikov brez ustreznega strokovnega znanja, ki se v javnosti predstavljajo kot poznavalci regije, kar po njegovem mnenju zavira razvoj resne strokovne razprave.

Avtor obravnava tudi aktualne geopolitične napetosti na Bližnjem vzhodu, zlasti odnose med Izraelom in Iranom. Meni, da bi morebitna izraelska strategija proti Iranu lahko potekala postopno: najprej z napadi na raketne proizvodne zmogljivosti, nato na ključne vojaške in ideološke voditelje, nazadnje pa tudi na jedrsko infrastrukturo. Napadi na energetske objekte bi po njegovem lahko povzročili širše gospodarske posledice.

V besedilih se posveča tudi razvoju dogodkov v Siriji po dolgotrajni vladavini Bašarja al Asada. Poudarja represivno naravo režima, njegovo povezanost z Iranom in Rusijo ter zapleteno strukturo uporniških skupin. Po njegovem mnenju so spremembe v Siriji vplivale na regionalno ravnotežje moči, pri čemer kot pomembna akterja izpostavlja Izrael in Turčijo.

V več prispevkih razpravlja tudi o političnih in družbenih izzivih Evrope ter Slovenije. Izraža zaskrbljenost zaradi demografskih sprememb, migracijskih tokov in po njegovem mnenju nezadostne pripravljenosti evropskih držav na morebitne krize, povezane z nestabilnostjo na Bližnjem vzhodu. Ob tem poudarja potrebo po bolj premišljeni politični strategiji ter učinkovitejšem upravljanju migracij.

Demonstracija iranske diaspore v podporo Izraelu in ZDA v Los Angelesu (Foto: epa)

Posebno pozornost namenja tudi vlogi Turčije v odnosu do Evrope. Po njegovem mnenju odnose zaznamujejo zgodovinske napetosti, politična nesoglasja ter razlike glede demokracije, človekovih pravic in sekularizma, kar otežuje tesnejše politično sodelovanje.

Režim v Iranu se postopoma približuje koncu
Osrednja teza več njegovih prispevkov je, da se islamski režim v Iranu postopoma približuje svojemu koncu. Kombinacija gospodarske krize, sistemske korupcije, politične represije ter nezmožnosti reševanja notranjih in zunanjih kriz po njegovem postopoma spodkopava legitimnost oblasti.

Vir opisuje razmere v Iranu na podlagi poročil, videoposnetkov in telefonskih pogovorov z ljudmi v državi. Kljub nevarnosti številni Iranci po njegovem nadaljujejo vsakdanje življenje in skušajo ohranjati upanje.

Navdih za takšno držo mnogi pripisujejo opozicijskemu predstavniku Rezi Pahlavi, ki ljudi spodbuja, naj ostanejo v svojih domovih, hkrati pa svoje razpoloženje izražajo z vzkliki, petjem in simbolnimi oblikami praznovanja.

Med prebivalci je veliko pozornosti pritegnila nedavna novica o napadih z brezpilotnimi letalniki na varnostne kontrolne točke. Mnogi to razumejo kot spodbuden znak in nekateri v tem vidijo morebitno sodelovanje med iransko opozicijo ter državami, kot sta Ukrajina in Izrael.

Hkrati je življenje v mestih močno zaznamovano z varnostnimi ukrepi: na ulicah so prisotne vojaške in varnostne sile, opaziti je mogoče težko vojaško mehanizacijo, svetovni splet pa je že približno dva tedna popolnoma izklopljen, univerze so zaprte, prihaja tudi do pomanjkanja goriva.

Oblasti po vzoru Hamasa: skrivanje po bolnišnicah in šolah
Med ljudmi krožijo tudi zaskrbljujoče govorice (pojavlja se strah), da bi zahodne države nenadoma prenehale z napadi na Islamsko republiko, hkrati pa jih je strah, da bi začelo primanjkovati hrane. Številni Iranci menijo, da bi morali sodniki, policisti in drugi predstavniki oblasti odgovarjati za represijo in nasilje v zadnjih 47 letih. Del prebivalstva zato napade, ki jih izvajata Izrael in Združene države Amerike, razume kot obliko odgovornosti za pretekla dejanja režima.

Informacijski prostor je zelo omejen, saj oblasti motijo radijske in satelitske signale. Med prebivalci obstaja tudi bojazen, da bi režim lahko izvedel napade na lastnem ozemlju z namenom manipulacije javnega mnenja. Omenja se tudi, da naj bi se nekateri predstavniki oblasti skrivali oziroma zadrževali v šolah in bolnišnicah, kar ljudje primerjajo z ravnanjem organizacije Hamas v preteklih konfliktih.

Kljub negotovosti ni opaziti množičnega paničnega nakupovanja hrane. Večjo skrb predstavlja dostopnost do zdravil, saj naj bi farmacevtski trg že dolgo nadzorovale mreže, povezane z ajatolami in njihovimi družinami, zaradi česar so bila zdravila pogosto draga ali dostopna le na črnem trgu. V trenutnih razmerah obstaja strah, da se bo položaj še poslabšal, vendar med prebivalci kljub temu ostaja določena stopnja upanja.

Iranci po svetu podpirajo spremembe režima v domovini. Protest ameriških Irancev v ZDA v Los Angelesu (Foto: epa)

V primeru zloma bi uradniki pobegnili v Rusijo ali na Kitajsko
Po mnenju nekaterih opazovalcev bi lahko režim doživel postopni razpad, če bi bili dodatno prizadeti še finančni in bančni sistemi, saj bi to razkrilo številne predstavnike oblasti in varnostnega aparata.

Pojavljajo se tudi razprave o morebitni mednarodni vlogi, na primer Nata ali doktrine oziroma globalnega Načela odgovornosti za zaščito prebivalstva pred grozodejstvi (R2P) (Responsibility to Protect), medtem ko drugi menijo, da bi lahko že nadaljnji napadi z droni povzročili hiter razpad lokalnih varnostnih struktur. V primeru resnejšega zloma oblasti naj bi nekateri uradniki poskušali pobegniti v države, kot sta Rusija ali Kitajska.

Kljub strahu mnogi Iranci ohranjajo upanje, zlasti ob bližajočem se perzijskem novem letu, Nowruz. Pred tem bo potekal tudi starodavni praznik Chaharshanbe Suri, ki že tisočletja simbolizira solidarnost, ogenj in pomladno obnovo ter pogosto predstavlja trenutek, ko se družbene napetosti v državi še posebej izrazito pokažejo. Mnogi Iranci verjamejo, da bodo kljub težkim razmeram na koncu uspeli, saj menijo, da sta pravica in legitimnost na strani ljudstva.

V zaključku poudarja, da bi morala Evropa pri morebitnih prihodnjih spremembah v Iranu igrati aktivnejšo politično vlogo, saj bi lahko pasivnost prinesla dolgoročne varnostne, politične in migracijske posledice prav za evropski prostor.

Domen Mezeg