IPv6 tri desetletja pozneje

O pomanjkanju IP-naslovov pišemo že leta, čeprav je rešitev stara dobesedno desetletja. Specifikacije za IPv6 v obliki RFC1883 so postavili pred 30 leti, a je njegov razmah še vedno omejen. Za razliko od IPv4 njegov naslednik uporablja 128-bitno naslavljanje, zato lahko namesto 4,3 milijarde naslovov ustvari 10³⁹, kar bo zadoščalo za vse večne čase. Tudi z različnimi pametnimi napravami, ki so danes dostopne na vsakem koraku, si je težko predstavljati, da bi izčrpali ta bazen naslovov. Ne moremo reči, da se IPv6 ne uporablja, saj po Googlovih in Cloudflarovih ocenah približno polovica uporabnikov že brska po internetu na IPv6. Medtem ko je bil IPv6 postavljen tako, da se od IPv4 razlikuje čim manj, z njim vseeno ni združljiv. Razvoj IPv4 se v vmesnem času ni ustavil in danes ima številne funkcionalnosti, ki jih pred 30 leti ni imel, zato je prehod še počasnejši. Komur res ni treba, se na IPv6 pač ne prestavi. Pomanjkanje naslovov IPv4 pa boli ali manj elegantno rešuje prevajanje naslovov (NAT). IPv6 je torej prevzel del bremena novih naprav, medtem ko za obstoječe nadgradnja ni bila smiselna. Na koncu bo glavni argument pragmatičen - ko bo cena uporabe IPv4 previsoka, se bo zgodila množična migracija na IPv6. Dotlej pa bomo živeli v paralelnem svetu, kjer protokola soobstajata.[st.slika 76064]