Intervju: »Vse vojne, ki nastajajo, so generirane od zunaj in interes je samo en: da se ustvari umeten konflikt.« – Mare Lakovič, sociolog, zgodovinar, antropolog in fotograf

Na svetu je trenutno več oboroženih konfliktov hkrati, kot jih je bilo kadarkoli prej. V Evropi poslušamo predvsem o dveh, v zadnjem času pa celo samo o eni fronti. Na kakšen način so družbenopolitični interesi med seboj prepleteni, smo povprašali antropologa, zgodovinarja in fotografa Mareta Lakoviča, ki je v svojem raziskovanju prvinskih ljudstev in tradicionalnih kultur prepotoval skoraj celotno Azijo in Afriko ter veliko konfliktov videl in izkusil zelo od blizu. V intervjuju skuša odstirati vzroke in posledice teh konfliktov, ki posegajo v samo jedro smisla, bivanja in preživetja človeške civilizacije ter s tem seveda tudi usodo našega planeta nasploh. 

Srž vašega raziskovanja je iskanje ljudstev, ki živijo na prvinski način. Koliko je do danes v njihovo življenje že posegla globalizacija in z njo zahodni način življenja?

Ta arhaični svet izginja hitreje kot kadarkoli v človeški zgodovini in čez 10 do največ 15 let bo te reliktne kulture globalizacija povsem posrkala. Tu ni romantike, to so procesi človeške evolucije, ki se jih ne da ustaviti. Je pa tu seveda prisotna nostalgija, da izgubljamo svet zadnjih tradicionalnih kultur, še preden smo ga sploh utegnili spoznati. S tem izgubljamo ključ do odkrivanja skrivnosti naše evolucije. Na svojih odpravah vedno težje najdemo te nedotaknjene prvinske kulture, ki izginjajo tudi v najbolj odročnih kotičkih sveta. Dolina reke Omo v južni Etiopiji oziroma širše območje jezera Turkana je tipičen primer takšnih sprememb. Divjina, ki je še do nedavnega dajala zavetje najbolj prvobitnim kulturam Afrike, izginja ob prodoru številnih korporacij, ki dobivajo koncesije za plenjenje strateških surovin in izkoriščanje naravnih bogastev, brez vsakega posluha in ozira za okolje in ljudstva, ki jim je ta prostor nudil eksistenco in jih stoletja varoval pred zunanjim svetom. 

Kaj se zgodi, ko takšna ljudstva doseže civilizacija? 

Po ocenah antropologov in drugih strokovnjakov v najbolj odročnih kotičkih planeta še vedno obstaja vsaj okoli 40 majhnih plemenskih skupin ali ljudstev, ki še niso bila v stiku z zunanjim svetom in večina jih živi v Amazonskem pragozdu. Seveda se zavedajo, da zunanji svet obstaja, saj jih preletavajo letala, soočajo se z drvarsko industrijo in brezobzirnim krčenjem pragozda za kmetijske namene, zaznajo pa tudi, kako kruto so končala nekatera njihova sosednja ljudstva, zato se zavestno umikajo čedalje globlje v odročne pragozdove in ohranjajo svoj prvinski način bivanja. Iz satelitskih posnetkov je moč zaznati takšne majhne naselbine globoko v amazonskem pragozdu, kjer je še zmeraj veliko nedotaknjenih območij zahodno od Manausa in tudi v perujskem delu Amazonije. 

Dolino reke Omo obiskujete že tako dolgo, da ste imeli priložnost spremljati, kako se je situacija skozi čas spreminjala. Kaj se je zgodilo? So ljudje opustili kmetijstvo in poskušali najti službo? Je narasla revščina? 

Dolina reke Omo v južni Etiopiji je tipičen in poučen primer, kako neenakopraven je takšen kulturni stik. Še pred 20 ali 30 leti je v njenem porečju v skoraj popolni osami živelo vsaj 25 ljudstev različnih skupin (nilotskih, kušitskih itd.) na območju velikosti treh Slovenij. Pred kakšnimi 20 leti so kitajski koncesionarji zgradili prvo cesto in z njo se je začel proces razgradnje in degradacija teh tradicionalnih kultur juga Etiopije. V Afriki obstajajo takšna območja še v Kamerunu, Zairu, južnem Sudanu, Nigru, Čadu, vendar je zgodba konca tega krhkega arhaičnega sveta tam podobna in hkrati tudi dokončna. Ta stik civilizacij je preveč neenakopraven, z njim sprožimo občutek revščine in pomanjkanja, ki je relativna, saj se človek začne smatrati za prikrajšanega šele, ko se sooči z drugačnostjo in občutkom, da vsega tega, kar prihaja iz razvitih svetov, nima. Globalizacija ne pozna meja in najpogosteje ta prvobitna ljudstva ob izgubi lastne identitete in jezika končajo kot najcenejša delovna sila, kot reveži in berači v slumih afriških velemest. Njihova kultura in svet se sesujeta, novemu okolju pa niso kos. Indija doživlja podobne procese urbanizacije in izginjanja tradicionalnega sveta v številnih barakarskih naseljih velemest, kjer dejansko postanejo ljudje še revnejši in oropani vsakega dostojanstva. Etiopska vlada je nedavno dodelila koncesijo turški korporaciji na ozemlju ljudstva Kara, kjer je v samo treh vaseh že stoletja živelo okoli 1.200 članov tega ljudstva. Turški koncesionarji so prišli na njihovo ozemlje z ogromnimi buldožerji in vojsko in zgroženi Kari so lahko samo nemočno gledali, kako so v nekoč deviško savano zarezali 20 krat 20 kilometrov veliko območje in naredili plantažo bombaža. Savanska zemlja se izčrpa v slabih 5 letih in nato lahko postopek krčenja gozda samo nadaljujejo ter za seboj puščajo nerodovitno puščavo. Glede na to, da se to dogaja v porečju reke Omo in da je bil v zgornjem toku s kitajskim kapitalom zgrajen megalomanski jez Gibe III, bo pretok reke Omo, ki predstavlja edino pitno vodo za ljudstva v dolini te reke, zmanjšan za skoraj 80 odstotkov. S tem pa bo jezero Turkana verjetno doživelo usodo Aralskega jezera. 

Po eni strani v svetu govorimo o multikulturnosti, pomembnosti ohranjanja kultur, po drugi o globalizaciji, ki se zajeda v vse pore našega bivanja. Je globalizacija uspešna zaradi promocije enotnega načina življenja in potrebe po nebrzdanem potrošništvu in kopičenju materialnih dobrin?  Zakaj želi zahod svoj način življenja in razmišljanja vsiliti celemu svetu?

To se zgodi ali se bo zgodilo z vsakim ljudstvom in nemogoče je to preprečiti. Reliktni ostanki prvega vala homo sapiensa, ki je pred cca 60.000 leti zapustil Afriko in prek Saudove Arabije in jemenskega preliva ob iranski obali prodrl v Azijo proti Indoneziji in Avstraliji, so bili avstralski in tasmanski domorodci. Zanimiv reliktni ostanek tega prvega vala izhoda iz Afrike so tudi Negridi, ki živijo na andamanskih otokih med Burmo in Indijo, kjer je še do 17. ali 18. stoletja živelo približno 5.000 do 7.000 Negridov. Ob stiku z osvajalci in prihodom britanskih oblasti na Andamane so jih zdesetkale bolezni in spopadi z bolje oboroženimi oblastmi. Danes se je na Andamanskih otokih ohranilo samo še nekaj manjših skupin Negridov, kakšnih 1.500 pripadnikov treh skupin (Jarawa, Ongi in Sentinelci). Skromne ostanke arhaičnih Negridov najdemo še v pragozdovih Filipinov in Malezije. Andamanske Negride, Sentinelce, ki živijo samo na samotnem otoku Sentinel, se danes smatra kot edino prvobitno azijsko ljudstvo, ki še praktično ni bilo v stiku z zunanjim svetom in jih je danes indijska vlada kot nekakšen antropološki eksperiment popolnoma izolirala od zunanjega sveta. 

Moj prijatelj Arne Hodalič se je skušal pred dvema desetletjema z neko francosko pomorsko odpravo prebiti na otok Sentinel, vendar jim je to preprečila indijska vojska. Otok ima okoli 20 kilometrov obsega in na njem živi okoli 250 Sentinelcev. Uporabljajo lesene deblake, ki niso primerni za dolgo plovbo in praktično živijo izolirani kot v kameni dobi, brez kovin, imajo samo loke in puščice ter kopja. Včasih jih preletijo s helikopterjem in jim mečejo mačete in posode, oni pa vztrajno zavračajo vsak kontakt in odgovarjajo z agresijo. Po svoje je neetično, da ljudi izoliraš, jim odrekaš neko prihodnost, drugačnost, čeprav v želji, da bi jih obvaroval. Ostaja vprašanje, kako etično je sploh to, ker vse skupaj deluje kot neke vrste človeški živalski vrt in v vsakem primeru bo v bližnji prihodnosti potrebno vzpostaviti stik, za katerega je pa je zelo pomembno, kako bo potekal. Če je to narejeno s spoštovanjem, z željo po ohranitvi njihove identitete, kulture, jezik, je to drugače. Dokaj dober zgled daje brazilski urad za Indijance, ki na njihova območja ne pušča turistov. Delno uspešno se upira tudi drvarskim korporacijam, da ne posegajo ilegalno v pragozd ali v njihove rezervate. Ohranjati poizkušajo tudi njihove jezike. Danes se na svetu govori še okrog 6.000 jezikov, od tega samo na Novi Gvineji in Indiji skoraj polovico tega števila. Samo na Novi Gvineji, kjer najdemo etnolingvistično najbolj zapleten sistem na svetu, govorijo približno 1.000 jezikov in nekateri od njih nimajo več kot 100 do 200 govorcev. Kakšen od teh jezikov je lahko popolnoma drugačen od jezika sosednjega plemena, ki je oddaljeno samo 10 kilometrov. V Indiji govorijo približno 1.500 različnih jezikov in samo 18 od njih ima status državnega jezika in jim je zagotovljena uporaba v šolstvu. Še dodatnih 120 ima zaščiten status, večini ostalim, ki jim v Indiji pravijo Adivasi (plemenski jeziki), ali vsaj polovici od njih, prav gotovo grozi lingvistično izumrtje, saj ne presegajo nekaj sto govorcev.

Do katere mere je smiselno nekaj ohranjati? Kje je etična ali razumska meja ohranjanja nečesa za vsako ceno? 

Človeštvo se spreminja in to so naravni procesi. Nekatere običaje, jezike teh manjših tradicionalnih kultur se skuša ohranjati ali preprečiti njihovo izginotje. Tudi Evropa se bo v prihodnjih 50 letih spremenila. V Franciji so še v 15. stoletju na primer govorili vsaj 50 različnih jezikov, od katerih so danes žive samo še bretonščina, okcitanščina, jezik Baskov in še nekaj arhaičnih dialektov. Italijanski jezik se je iz množice italskih dialektov in jezikov formiral šele v 19. stoletju. Evropa se zaradi migracij demografsko in lingvistično spreminja in ko bo v Evropo v obdobju 50 let prišlo, po ocenah demografov, kakšnih sto milijonov migrantov, bo narodna in kulturna struktura Evrope zelo drugačna. Teh procesov se ne da zaustaviti, tudi če zgradimo dvajsetmetrski zid. Spremembe so se vedno dogajale in te stvari so neizogibne. To je enostavno posledica demografije in padanja natalitete v zahodnem svetu. To je dejstvo in tako kot sta danes rasno heterogena kozmopolitska Pariz ali London, bo v bližnji prihodnosti podobno izgledala vsaka švicarska ali avstrijska vasica. 

Zakaj se potem temu tako upiramo, konkretno migracijam? Zahod je ravno ta, ki je kriv za večino konfliktov po svetu, tudi za največji delež pospešenih podnebnih sprememb, ki ljudi v želji po preživetju še dodatno silijo v Evropo.

Nagon po preživetju je človeku avtonomen in tudi posledično ksenofobijo je potrebno razumeti kompleksno in jo ne gre obsojati kar na splošno. To je povezano s strahom pred nečim drugačnim, zunanjim in to je povezano z bojaznijo pred nečim, kar ti je tuje, tistim drugačnim, tako kulturno, ideološko, versko ali civilizacijsko. 

Zakaj pa »civilizirani« Zahod tega ne more sprejeti, če gre za logičen potek dogodkov?

To ni tako lahko razumeti. Včasih se čudim, ko poslušam razne aktiviste za človekove pravice, ki še nikoli niso bili v sahelskem pasu, podsaharskem delu Afrike od Mavretanije, Malija, Nigra, Čada, Sudana, Eritreje, Somalije in Etiopije in bi evropske meje brezpogojno odpirali. Pa tudi tistim na drugi strani, ki želijo da stvari ostanejo večne in bi Evropo hermetično zapirali, kar bi zaradi nizke natalitete in pomanjkanja delovne sile povzročilo njeno demografsko izumrtje. Sahara zaradi klimatskih sprememb napreduje po 20 kilometrov na leto proti jugu in potiska ljudi tja, kjer zemlja še nudi preživetje, vendar so to ozemlja, ki so že etnično in politično razdeljena, kar povzroča konflikte. Samo v sahelskem pasu živi 350 milijonov ljudi, ki bodo dolgoročno morali svojo eksistenco zaradi klimatskih sprememb iskati drugje. Lep primer je Bangladeš s svojimi skoraj 170 milijoni prebivalcev in povprečno nadmorsko višino svojega kopnega na 12 metrih nad morjem. Zaradi klimatskih sprememb in dviga morske gladine za najmanj meter ali več bo polovica prebivalstva Bangladeša obsojena na eksodus. Hkrati Indija na meji z njim gradi 20-metrski zid, ki naj bi preprečil migracije proti severu in ogrozil preživetje teh nesrečnikov, ampak to jih v nagonu po preživetju ne bo ustavilo. Zanimivo, da ta zid gradi država, ki je na svojem ozemlju že zdavnaj presegla razumen prag demografske rasti svojega prebivalstva. Po drugi strani v Evropi živijo narodi s tisočletno kulturo, tradicijo in državnostjo in se upravičeno počutijo ogroženo. Ksenofobija je vsekakor negativen družbeni fenomen, ne moremo pa rešiti vsega samo z odprtjem meja. Zahodni svet s svojo dediščino kolonializma in industrializacijo vsekakor nosi največji del krivde za globalne družbene neenakosti, kot tudi za klimatske spremembe. Za vzroke teh pa je sedaj nepomembno iskati krivca, saj bomo žrtve vsi in razviti Zahod bo moral mimo svojih gospodarskih interesov tem ljudem pomagati iskati eksistenco v deželah tretjega sveta, da tam v skladu s svojim okoljem in uravnoteženo demografijo najdejo svoj življenjski prostor. To bi bilo bistveno ceneje, kot pa da 350 milijonov ali več ljudi demografsko preplavi Evropo, Avstralijo ali ZDA. Bo pa to težko, ker kapital v deželah tretjega sveta išče samo svojo surovinsko in tržno bazo. 

Za rešitelje se predstavljajo tudi korporacije, ki pravijo, da v »tretji svet« prinašajo službe, čeprav se v prvi vrsti polaščajo njihovih surovin. Ali vseeno obstaja kakšen pozitiven primer delovanja korporacij ali so te le dodaten razlog za več notranjih konfliktov?

Korporacije zanima samo cenena delovna sila in potrošniki, ki kupujejo v njihovih trgovinah, enako je povsod drugod. Dobički se vedno bolj koncentrirajo v rokah vse manjše elite, ki odloča o vsem. Najbolj žalostno pri tem je, da je korporacija v bistvu neoprijemljiva fikcija, to smo lahko kot delničarji tudi vsi mi sami.

Če se osredotočiva na Afriko, kjer vladajo korporacije, ki se polaščajo naravnih virov, in podnebne spremembe, ki ljudem zato še toliko bolj grozijo: so neorganske državne meje danes sploh še relevantne in faktor sporov?

Te meje so bile z ravnilom narisane v 19. stoletju, ko so si jih povsem neživljenjsko razdelile največje kolonialne sile Francija, Velika Britanija, Portugalska, za časa Bismarcka tudi Nemčija, še kasneje Italija. Te meje so že internacionalizirane v smislu gospodarskega neokolonializma in obvladujejo jih korporacije, ki vstopajo v katerokoli državo po principu agresivnosti. 

Kje pa so tu humanitarne organizacije? So res samo leglo korupcije? Obliž na rano? Poskusi prikrivanja slabe vesti zahoda? Imajo kakršenkoli vpliv?

Vsa pomoč, ki gre prek Združenih narodov, je v glavnem podvržena korupciji. To je aparat, ki zaposluje na deset tisoče ljudi, ki od tega dobro živijo. Po Etiopiji se humanitarci vozijo s po 100.000 evrov vrednimi land cruiserji. Večino zbranega denarja se potroši za njihovo delovanje, velik del si vzame lokalna skorumpirana birokracija, do ljudi, potrebnih pomoči, pa ne pride več kot 10 odstotkov zbranih sredstev. Najbolj učinkovita je direktna pomoč. Še legendarni Zdravniki brez meja so zelo dobro plačani. Res hodijo na vojna območja in občasno tvegajo svoja življenja, a razen izjem to delajo zaradi dobrega plačila. V dolini reke Omo obstaja ljudstvo Arbore, ki šteje samo 6.000 ljudi. Področje je zelo puščavsko in ženske hodijo po dve uri na dan po vodo s posodami na glavi. Talna voda je 20 metrov pod njimi, a jim je nedosegljiva. Z eno samo vrtino in eno Boschevo črpalko za 500 evrov omogočiš celotni vasi in njenemu prebivalstvu, da preživi tam, kjer so in jim svoje eksistence ni potrebno iskati kje v razvitem svetu.

Med svojimi potovanji in raziskovanji ste gotovo opazili, kam se premika svet, recimo Afganistan ste obiskali že pred 11. septembrom 2001. V zadnjih letih se je tam posebej poslabšal predvsem položaj žensk.

Stvari se nedvomno slabšajo. Vse vojne, ki nastajajo, so generirane od zunaj in interes je samo en: da se ustvari umeten konflikt. Vzemiva za primer Etiopijo. Med leti 2021 do 2023 je tam divjala državljanska vojna. V provincah Tigraj in Amhara je umrlo milijon ljudi. O tem se je govorilo zelo malo, čeprav gre za pokole, ki so prišli od zunaj. Velesile, kot so ZDA, Ruska federacija, Kitajska, so v zasledovanju svojih interesov sposobne ustvarjati konflikte globalnih razsežnosti. To lahko spremljamo od obdobja dekolonizacije naprej. Francoska Indokina, Vietnam, Čile, Kuba, Falklandski otoki, Irak, Iran, Jemen, Sirija, Libija so samo nekateri eklatantni primeri boja za geostrateške interese velesil in kapitala. Konflikti, kaos in destrukcija so njihov osnovni moto, zaradi katerega se prodaja orožje in uničuje infrastruktura, da potem te devastirane države tuje korporacije lažje zasedejo in plenijo. Ko je bil Irak uničen, se je zahodno zavezništvo lotilo Libije, ki je imela tedaj sedem milijonov prebivalcev, brezplačna bivališča, šolstvo, zdravstvo, itd. Moamer Gadafi je bil nedvomno samodržec, a je bilo za državljane Libije poskrbljeno. Danes je v Libiji kaos, tuji plačanci, lokalne tolpe in klani, medtem ko tuje korporacije nemoteno izkoriščajo in si prisvajajo nafto in druge surovine. Tik preden so Gadafija ubili in so ga še lovili po Libiji, so evropske ribiške flote že ropale po libijski obali in v dveh mesecih povzročile ogromno ekološko škodo. Vse je povezano z ekonomijo in korporacije so danes sposobne demonizirati vsako državo tretjega sveta in jo politično, vojaško in gospodarsko obvladati.

Bi si upali enako razmišljati o Evropi? Hoče ZDA zdaj isto narediti z Evropo? Velik del BDP ZDA je orožarska industrija. Če vojnih konfliktov po svetu ne bi bilo, ne bi mogli nikomur prodajati orožja. Naenkrat v EU vlada močna potreba po več orožja. Težko je govoriti o miru in ga dosegati, če bo imel vsak vse več orožja.

ZDA to počnejo, da bi oslabile evropsko enotnost in s tem gospodarstvo. Sedaj po ukrajinski vojni plačujemo trikrat dražje energente, katerih velik del prihaja iz ZDA. Zahodnoevropska politika je oportuna in nihče si tega ne upa reči na glas. EU bi bila sposobna sama poskrbeti za svojo varnost, ne pa da nas vpletajo v neke umetne spopade. Kaj imamo mi z vojno v Afganistanu ali v Iraku pod krinko širjenja demokracije in naših vrednot v islamskem svetu? Najbolj paradoksalno pa je, da je glavni sogovornik in mediator Zahoda na Bližnjem vzhodu Saudova Arabija. Novi ameriški predsednik je Ukrajini najprej izstavil račun za vojaško pomoč v smislu dolgoročnega izkoriščanja njenih naravnih bogastev, kar je bil njihov osnovni interes. Evropska politika pri vsem tem deluje zelo naivno in neenotno ter troši ogromna sredstva za vojno, ki je bila davno dogovorjena s strani velesil. Najbolj groteskno bi bilo, da bi sedaj tudi EU zahtevala svoj kos pogače v smislu kompenzacije za pomoč. Tako pri nas kot v tujini se je še do nedavnega večina intelektualcev, profesorjev in razumnikov bala govoriti o pravih vzrokih vojne v Ukrajini. Slika nikoli ni črno-bela in interesa ZDA ter Rusije sta bila v tem konfliktu vidna že od začetka, mladi Rusi in Ukrajinci pa umirajo in trohnijo v blatnih strelskih jarkih. Za koga? Za interese korporacij. Obstoječa frontna črta se ne bo spremenila in vsaj pol milijona ljudi je umrlo zaman. Bogati Rusi in Ukrajinci so že davno odšli na Ciper, v London ali v druge zahodnoevropske metropole.

Mogoče niso umrli povsem za nič … orožarska industrija lažje prodaja orožje, ki je bilo preizkušeno na terenu.

Glavni orožarski posli se bodo sedaj začeli dogajati Evropi, ki se bo v tem absurdnem vsiljenem strahu začela oboroževati. Že kavkaške vojne so bile podoben primer, Abhazija, Gorski Karabah, obe čečenski vojni in konflikt v Osetiji. Vse skupaj se lahko ponovi v Moldaviji ali v Baltskih državah. Veliki si bodo, tako kot vedno, začrtali meje in interese in to na račun revežev, ki bodo za to umirali.

Ali kje na svetu obstajajo tudi dobri primeri vzpostavljanja miru, kot je bila sprava v Namibiji? Ali obstajajo države in politični sistemi, ki dajejo upanje naši prihodnosti?

Obstaja nekaj držav, ki skrbijo, da ljudje živijo dostojno. Nova Zelandija na primer ali skandinavske države, Danska, Kanada … dajejo zgled, da neoliberalizmu navkljub lahko deluje socialna država, kjer je poskrbljeno za vsakega posameznika in njegov dostop do zdravstva, sociale, šolstva, tako da to ni samo privilegij elit ali bogatejšega sloja. Vsa severnomorska nafta, ki jo načrpa Norveška, gre v norveški pokojninski sklad in 10 milijonov prebivalcev te države ve, da bo zato imelo dostojne pokojnine. Po Afganistanu so se še v 70. letih skozi Kabul do Indije svobodno vozili hipiji. Tudi v Iranu je bilo za časa šaha Pahlavija še povsem drugače, nato pa so jih prišli od zunaj »učiti demokracije« in to svobodomiselne ljudi dedičev tisoč