Intervju: Sledi Paula Valéryja

Letos obeležujemo 80. obletnico smrti pesnika, esejista in filozofa Paula Valéryja. Ob tej priložnosti je Pokrajinski muzej Koper v sodelovanju z Muzejem Paula Valéryja iz francoskega mesta Sète pripravil razstavo »Paul Valéry in prostor Mediterana«. Pesnik, ki je zaslovel kot eden najvplivnejših mislecev 20. stoletja, je spletel presenetljivo tesne vezi s slovenskim prostorom. O tem, kako je prišlo do tega, o pesnikovem življenju in o pripravi razstave smo se pogovarjali s kuratorko Meliho Fajić iz Pokrajinskega muzeja Koper.

Kako je prišlo do ideje za razstavo o Paulu Valéryju? 
Razstava je tretje dejanje vseh aktivnosti, povezanih z Valéryjem. Prvo se je zgodilo leta 2012, ko je Kulturno društvo Peter Martinc v muzeju organiziralo literarni večer, posvečen Valéryju. Na njem je sodeloval tudi Boris A. Novak, ki je prevajal njegovo poezijo. Prisotna pa je bila tudi Valéryjeva vnukinja. Kasneje je sledil izid knjige Salvatorja Žitka »Paul Valéry: njegov koprsko-tržaški rod in odnos do evropskega duha v času med svetovnima vojnama«. Sedaj pa je prišla na vrsto še razstava, ki je sklepno dejanje večletnega dela, entuziazma in želja ljudi, ki so se v Kopru ukvarjali s to osebnostjo.

Razstava je nastala v sodelovanju z Muzejem Paul Valéry iz Sèta. Kako je potekalo to sodelovanje in kaj prinaša obiskovalcem v Kopru? 
Njihov muzej ima poleg Valéryjeve dediščine, ki sta jo predali njegova žena in snaha, razstavljena tudi druga slikarska dela, vendar je v osnovi posvečen njemu. Z muzejem smo stopili v stik maja, odšli tja, se pogovorili s takratnim direktorjem in dobili pozitiven odziv, tudi po vmesni menjavi direktorja. Od njih smo si sposodili več kot petdeset eksponatov. Gre za gradivo v obliki pisem, fotografij, razglednic, njegovih osebnih kuvert, vizitk. Med njimi je deset njegovih likovnih del in dve litografiji Pabla Picassa. Ena od njih je nastala za naslovnico pesnitve La Jeune Parque. Razstavljeno imamo tudi delo njegove svakinje Paule Gobillard, ki ga je naslikala leta 1931, naslov pa je »Paul Valéry med predavanjem na Collège de France«. Med zanimivostmi sta še dve pismi, ki jih je pisal Mallarmé, in pismo, ki ga je Camillo Cavour napisal Valéryjevemu staremu očetu. Razstavljenega imamo nekaj fotografskega gradiva, njegove zvezke, ki so zelo dragoceno gradivo. Eksponati so prišli s posebnim prevozom iz Francije v Koper, naslednji dan je prispela še njihova kuratorka, ki je odgovorna za gradivo, in skupaj sva postavili predmete. Ob njegovi smrti so našli še okoli 261 zvezkov in več kot 25.000 neobjavljenih strani. Bojda je vstajal še pred zoro in vanje vpisoval svoje misli.  

Kdo je sploh bil Paul Valéry? Gre res za enega od zadnjih francoskih simbolistov?
Rojen je bil leta 1871 v manjšem pristaniškem mestu Sète v Franciji, kjer je tudi pokopan. Z družino so se kasneje preselili v Montpellier, da bi Paulu in njegovemu starejšemu bratu omogočili boljše pogoje študija. Oba sta bila vpisana na pravo. Starejši brat se je nato s pravom tudi ukvarjal, Valéry pa je kazal bolj zanimanje za pisano besedo in sliko. V njegovo življenje je tedaj vstopil Stéphane Mallarmé, ki je imel na umetnika velik vpliv. Njun odnos učitelj-učenec se je spreobrnil v odnos oče-sin. Mallarmé je izgubil lastnega sina, ko je imel ta osem let, in to praznino dopolnjeval z Valéryjem. Valéry pa je zgodaj izgubil očeta, ki je bil čustveno hladna oseba. Zato je bil Valéry zelo navezan na mamo, ki ji je napisal veliko pisem. Nekatera od njih so razstavljena na razstavi. Navezal se je tudi na Mallarméja. Ob njegovi smrti naj bi imel na pogrebu žalni govor, a je toliko jokal, da ni mogel spregovoriti niti besede. Dvajset let po njegovi smrti tudi ni pisal nobene poezije. 
Bil je večplastna oseba, včasih sva si s profesorjem Žitkom, ko sva pisala besedila za razstavo, postavljala vprašanja, kdo sploh je. V kriznih trenutkih prve polovice 20. stoletja je kot intelektualec in kasneje član francoske akademije in Collège de France večkrat kazal zadržano držo do tedanjih politik. Zakaj je bil dvakrat na avdienci pri Mussoliniju? Leta 1924 morda še ni vedel, kdo to je, ob drugem srečanju leta 1934 pa se je že vedelo, kakšen človek je Duce. Takrat je obiskal tudi veliko fašistično razstavo »Mostra della Rivoluzione fascista«. To so vprašanja, na katera nismo znali odgovoriti. 
Odločilni trenutek za njegov osebni razvoj je bila selitev v Pariz leta 1894, ko je sebe tudi naslikal. Sliko, ki je eno od njegovih najstarejših del, je poimenoval »Moi« (»Jaz« fr., op. a.). V Parizu se je vključil v La Belle Époque in se družil z najbolj imenitnimi imeni tega obdobja. Leta 1900 se je poročil z Jeanine Gobillard, ki je bila nečakinja slikarke Berthe Morisot. S to poroko je še bolj utrdil svojo pozicijo v Parizu. Kasneje je sodeloval v mnogih društvih, se udeleževal konferenc, imel predavateljske turneje po Evropi. Leta 1925 je bil izvoljen na prestižno akademsko mesto in postal član Académie Française, francoske akademije, leta 1927 pa je bil vanjo tudi sprejet. Predaval je na Collège de France. Častni doktorat je prejel v Oxfordu, predaval pa je teorijo poetike.

Za časa okupacije Francije leta 1940 in med drugo svetovno vojno je bila njegova drža zadržana, kasneje pa se je pridružil Résistance intellectuelle, torej intelektualnemu odporu proti Vichyjski Franciji. Zelo ga je cenil general de Gaulle, ki mu je ob smrti pripravil državni pogreb v Parizu, nato pa so krsto prenesli v njegov rodni kraj, kjer je pokopana tudi njegova družina. Grob je relativno skromen.

Paul Valéry je eno ključnih imen francoske književnosti, vendar ima tudi korenine v Kopru. Kako ta družinska povezava z istrskim prostorom zaznamuje njegovo zgodbo in razstavo? Njegova babica je bila Giovanna Anna Maria de Lugnani. Rodila se je 18. avgusta 1800 v Kopru. Njen najstarejši brat Giuseppe de Lugnani je na Collegio dei Nobili poučeval matematiko in fiziko, bil pa je tudi ravnatelj Mestne knjižnice v Trstu. Pisal je dramska dela, prevajal, se ukvarjal z astronomijo, geografijo, bil je zelo vsestranski. Giovanna se je v Trstu poročila z Giulijem Grassijem in rodila štiri hčerke. Najmlajša od njih je bila Fanny, Valéryjeva mama. Krstna botra njegovi mami je bila Koprčanka, grofica Maria Anna Grisoni Pola. Družina je iz Trsta odšla v Genovo in nato v Sète, kjer se je kot drugi otrok rodil Paul. Fanny je z otroci govorila v italijanščini. Na razstavi imamo njeno pismo, ki ga je napisala Valéryjevi hčerki Agathe.

Paul Valéry Kopra ni nikoli obiskal. Leta 1895 je z mamo in bratom obiskal le Trst. Od njihove družine je bila v Kopru njegova nevesta Judith Robinson-Valéry in vnukinja Martine Boivin Champeaux.

Zakaj pa ste se odločili za naslov »Paul Valéry in prostor Mediterana«? 
Ker je mu je Mediteran služil kot muza za njegove najlepše pesnitve. Med njimi je pesnitev »Morsko pokopališče«, ki jo je na začetku v rokopisu naslovil Mare Nostrum. Navezan je bil na morje, želel si je biti pokopan na pokopališču, ki je obrnjeno na morje. Večina njegovih likovnih del je povezanih z morjem, bodisi gre za motive pristanišč, jadrnic bodisi mesta Sète. Dve deli z mediteranskim motivom sta razstavljeni pri nas. Njegovo življenje je bilo že od njegovih prednikov vezano na morje in prostor Mediterana. Razstavo smo tako poimenovali tudi zato, ker na prostor gledamo kot na celoto, tako kot je morje samo brez zidov in meja. Tudi naše sodelovanje in otvoritev razstave, ki je potekalo v času tedna Evropske kulturne dediščine, dojemamo kot del skupne dediščine in identitete. Sodelovanje, ki je nastalo na podlagi te razstave, nas bo peljalo še v drug projekt, ko bomo naslednje leto sodelovali pri promociji istrske kulturne dediščine na festivalu Escale à Sète, ki ga organizirajo vsaki dve leti in ga v enem tednu obišče pol milijona ljudi. Tako preko morja povezujemo preteklost in prihodnost.

Kako ste se lotili predstavitve tako kompleksne osebnosti, ki je bila hkrati pesnik, filozof in mislec? Kako ste njegovo intelektualno globino prilagodili muzejski izkušnji? Kako ste poezijo prestavili v muzej?
To je bil najtežji del. Ima zelo bogato biografijo, zato smo se mogli omejiti na šest tematskih sklopov. Prvi sklop predstavi njegov koprsko-tržaško-korziški rod, drugi sklop njegovo mladost in odraščanje, tretji predstavlja selitev v Pariz, njegovo družino in vzpenjajočo se kariero. Četrti sklop so njegove turneje po Evropi in članstva v raznih društvih. Peti predstavlja zadnja leta njegovega delovanja do smrti. Šesti tematski sklop pa smo posvetili književnikom in raziskovalcem, osebnostim jugoslovanskega in slovenskega prostora, ki so se z njim ukvarjale od leta 1920 do danes. Obiskovalcem smo namenili majhen knjižni kotiček in jim tako dali možnost, da se lahko usedejo in kaj preberejo, razmislijo.

Zakaj je po vašem mnenju Valéry še danes aktualen zlasti za mediteranske narode?
Leta 1993 je organiziral predavanje, na katerem je postavil pod vprašaj obstoj Evrope in govoril o krizi evropskega duha, ki je vodila v drugo svetovno vojno. Danes se soočamo s podobno krizo, predvsem na humanitarnem področju, ko gre za izključevanje določene skupine ljudi, kar so takrat doživeli Judi.

Ali Valéry v Sloveniji šele zdaj pridobiva na veljavi? Samo v zadnjih desetih letih smo dobili nekaj novih prevodov njegovih del, zadnjega leta 2023? 
Ja in ne. Odvisno, s katerega geografskega kota gledamo. V Jugoslaviji je bilo veliko napisanega in prevedenega o Valéryju, njegova predavanja so bila objavljena v ljubljanskem Zvonu. Z njim so se v 40. letih ukvarjali Antun Bonifačić, Bogdan Radica in podobni. Nato je pri nas nastalo zatišje, tu pa tam so ga omenjali predvsem preko ukvarjanja s teorijo poetike. Nato se je zopet postopno pojavilo zanimanje za Valéryja, predvsem preko Borisa A. Novaka, ki se je z njim najbolj celovito ukvarjal, in potem pri nas na istrskem področju preko Žitka. Z razstavo povezujemo ljudi, ki se ukvarjajo z njim, verjamem tudi, da bomo s tem spodbudili kakšnega mladega pesnika, prevajalca, da se bo z njim še ukvarjal. Tudi katalog razstave je v načrtu in naslednje leto še znanstveni zbornik prispevkov s simpozija.

Valéry je bil dvanajstkrat predlagan za Nobelovo nagrado. Zakaj menite, da je nikoli ni dobil?

To smo se vprašali tudi sami. Nismo prišli do odgovora. Lahko samo domnevamo, da je temu botrovalo njegovo članstvo v krogu odporniških pisateljev, ampak tega kot zgodovinarka brez trdnih dokazov ne morem reči.

Ana Zupan