Intervju: »Ni problem v ločevanju med javnim in zasebnim, ampak med skupnim in vsem drugim.« – Rajko Muršič, antropolog in aktivist

Naš sogovorec Rajko Muršič je redni profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Je aktivist, ki se redno udeležuje protestov in drugih oblik upora, v javnosti in med študenti je znan po podpori vsem oblikam alternativne kulture. Gre za pronicljivega opazovalca in raziskovalca vseh človeških praks, še posebej pa ga zanima glasba, ki jo preučuje in tudi izvaja. Njegova etnografska študija rockovske glasbene skupine CZD (Center za dehumanizacijo) je ena redkih v svetu. Tokrat smo se z njim pogovarjali o avtonomnih prostorih v Sloveniji, zakaj nastajajo, kaj jih ogroža in kakšna je lahko prihodnost, če se združimo in organiziramo drugače, kot to počnemo v okviru današnjih razmerij moči.

Kulturna infrastruktura ima posebno vlogo v fizičnem, družbenem in simbolnem smislu. V objektih nekdanje družbene lastnine so se vzpostavili številni avtonomni prostori, namenjeni neodvisni kulturni produkciji in skupnostnim praksam. Kam smo prišli po več kot treh desetletjih boja? Lahko razglasimo popolno zmago kapitala?

Nikakor! Čeprav je naša država z denacionalizacijo izvedla radikalno kontrarevolucijo, saj je vračala v naravi tudi premoženje fevdalnega izvora in nepremičnine, ki so jih dotlej uporabljale kulturne in izobraževalne ustanove, so iznajdljivi mladi in njihovi podporniki vedno znova ubranili ali našli prostore, ki jih je bilo mogoče ohraniti. Žal ne v čisto vseh primerih, cerkljanski CMAK je morda najglasnejši primer zmage kreativno-destruktivnega kapitala. Toda kapital ne bi mogel posegati v dejanske prostore, če mu ne bi tega omogočala država. Država je tista, ki postavlja pravila igre in kapital jo ima očitno že dolgo pod nadzorom.

Ko se danes ozremo po Sloveniji, lahko opažamo, da še vedno deluje nekaj izjemnih središč samonikle kulture, tako v mestih kot na podeželju. Poleg mariborske Pekarne in ljubljanskega Placa ter Metelkove bi posebej izpostavil delovanje najstarejšega avtonomnega prostora pri nas, Mladinskega kluba Nade Žagar v Ilirski Bistrici, ki bo kmalu praznoval 60-letnico neprekinjenega delovanja. Podobno trdoživ je, sicer opazno mlajši, Klub Metulj v Bistrici ob Sotli. Oba kluba vodita neodvisni društvi. Med redkimi primeri dokaj pogumno delujočih klubov, ki delujejo v okviru lokalne samouprave, torej kot zavodi, katerih ustanoviteljice so občine, lahko omenim velenjski Klub eMCe plac in radgonski Mladinski center, ki plodno sodeluje z lokalnimi nevladniki. Žal smo v zadnjem desetletju izgubili Avtonomno tovarno Rog v Ljubljani, INDE v Kopru in Argo v Izoli, izjemno boleč pa je tudi propad ljubljanskega KUD France Prešeren, edinega samoniklega prizorišča, ki ga je imelo v lasti najstarejše neodvisno društvo tega tipa pri nas, saj so ga že leta 1919 ustanovili primorski priseljenci. Imamo pa tudi nasproten primer: po dolgih letih, najprej zasedbe, nato pogajanj, so kranjski aktivisti odkupili barako na železniški postaji v Kranju, ki je sedaj v lasti Kulturnoumetniškega društva SubArt, poznamo pa jo kot TrainStation SubArt. Ogromno se dogaja v Tolminu, Železnikih, Škofji Loki, Postojni in še kje, denimo ponovno na Tratah. Morda najzanimivejši je povsem zaseben prostor, ki na vsake kvatre organizira kakšno podzemno glasbeno prireditev, AKD Pizdun oziroma Alternativno kulturno društvo prostor idej, zagona, dela, ustvarjanja in napredka v Kostanjeku. Kjer je volja, je tudi moč. Samonikla prizorišča nastajajo, kjer je pač volja in potreba po njih. Nihče jih ne bo ustanovil namesto tistih, ki jih v svojem kraju morda pogrešajo.

Meja med javnim in privatnim prostorom je postala težko določljiva, vdiranje privatizacijskih in drugih neoliberalnih praks spreminja javni prostor in ga predaja v kapitalistične roke. Ali lahko rečemo, da javni prostor pravzaprav nikoli ni obstajal? V preteklosti je bil s strani različnih virov moči le bolj ali manj nadzorovan in omejen?

Na drugi strani pa imamo sedaj Plac, ki ga še nekaj časa ne bo nihče »kooptiral«. Tudi mariborsko Pekarno, čeprav je na prvi pogled zdesetkana, preveč podcenjujemo. Ne pozabimo: prav zasedbeniki Pekarne so povabili na obisk Francesco Albanese!

Ločevanje med javnim in zasebnim je pri nas nekoliko zamegljeno. Javno večinoma jemljemo kot tisto, kar ni zasebno, a pozabljamo, da so javni objekti večinoma v lasti občin ali države in da so javne storitve v resnici storitve države in njenih podaljškov, na drugi strani pa zasebne prostore zelo pogosto uporabljamo kot javne. Gostilne so tipičen primer. Kadar gre za delovanje v javnem interesu, izvaja tudi zasebni nevladni sektor dejavnosti, ki jih financira država, saj izvajajo aktivnosti, ki bi jih sicer morale izvajati država ali lokalne skupnosti kot integralni del države. In prav izraz lokalne skupnosti, ki ga uporabljamo za občine, zamegljuje ključno kategorijo, s katero lahko pravzaprav odgovorimo na vse dileme, to je skupno, iz katere izvajamo skupnosti. In obratno. Občine dandanes delujejo kot nekakšni fevdi, v katere se stekata državni in evropski denar, župani pa z njimi upravljajo kot nekoč fevdalna gospoda ali šerifi, občinski sveti pa so njihovi sodobni prisedniki.

Ni problem v ločevanju med javnim in zasebnim, ampak med skupnim in vsem drugim. Mariborska Pekarna je prostor skupnosti, medtem ko je bližnja železnica javni prostor oziroma javna infrastruktura. Zasebno ni nujno kapitalsko zasebno ali moje in samo moje, ampak je pogosto tudi skupno. Nevladne organizacije, ne glede na to, če jih država inkorporira s proglasitvijo organizacij v javnem interesu ali ne, delujejo kot nosilke skupnih interesov. Ko govorimo o javnosti, bi bilo morda bolje govoriti o javnosti kot tistem delu družbenih odnosov, v katerem lahko poslušamo različne glasove, torej predvsem pri medijih, ki smo jim nekoč rekli javna občila. In prav to javnost so zasebniki dolga stoletja varovali pred interesi vladarjev po cenzuri, danes pa narekujejo poročanje medijev skorajda izključno še interesi kapitala, ki v njih oglašuje. A bi lahko bilo tudi drugače. Morda je vredno omeniti Marxov časopis Neue Rheinische Zeitung kot primer tovrstnega zasebnega, a revolucionarnega poseganja v javnost.

Lahko malo bolj pojasnite pomen skupnega?

V preteklosti so lahko dejanske lokalne skupnosti, torej vasi in druga naselja, preživele le tako, da so poleg zasebnega oziroma pogodbenega upravljanja zemljišč, ki so bila do kmetijske odveze v lasti zemljiške gospode, uporabljali tudi skupne površine, torej nekaj, kar smo z nemško besedo imenovali gmajna, z italijansko pa comun ali kamun, angleško commons. Tovrstna skupnost, ki jo poznamo v poznejši pesmi kot »ubogo gmajno«, torej ljudstvo, je bistvena podlaga kakršnegakoli skupnega delovanja, ki se danes upira tako kapitalu kot državi.

Nekje ste zapisali, da se je »alternativa« v začetku devetdesetih tako ali tako počasi iztekla, zato se lahko vprašamo, kako jo vzpostaviti danes in kakšna naj bi bila, če je to sploh smiselno?

Beseda alternativa je počasi izginila iz našega besednjaka. Nič hudega. V prejšnjih desetletjih je to pomenilo navezavo na glasbo, na specifične zvrsti in glasbene usmeritve, predvsem tiste, ki so se zgledovale po uporniških strujah rocka od šestdesetih in še posebej poznih sedemdesetih let dalje. Te zvrsti še vedno živijo, nimajo pa enakega dometa, kot so ga imele še v devetdesetih letih. Generacije se menjavajo, glasbeno izražanje, ki ne izraža zgolj duha časa, ampak, kot nas uči zgodovina, sluti družbena dogajanja vnaprej, pa se iz generacije v generacijo spreminja. Ključne za glasbeno izražanje nekega trenutka so najmlajše generacije, najstniki. Ko so se pred dobrim desetletjem ti zaprli v svoje sobe, začeli komunicirati z drugimi predvsem po spletovju in izražati predvsem svoje intimne tegobe, so pravzaprav že vnaprej nakazali svet, ki je prišel s covidom in današnjo militarizacijo, to je svet, v katerem ni videti, da lahko karkoli spremeniš. Kako se bodo z militarizacijo spopadli novi mladi glasbeniki v prihodnosti, lahko samo slutimo, gotovo pa ne bodo tiho.

Kako se alternativna glasba sploh še lahko prebije v ospredje, zdaj ko radijski voditelji in glasbeni kritiki izgubljajo vpliv?

Za nas starejše je največji izziv slišati ali preslišati tisto, kar nastaja, tisto, kar je šele potrebno prepustiti v javno sfero, ki jo skoraj v celoti nadzorujejo starejši. Nekoč so to vlogo odlično igrali različni voditelji na radiu, ki so v studio vabili najmlajše goste, vendar ne v pootročene oddaje kot danes, ampak v povsem resno in samoniklo produkcijo. Tako je na primer nastalo celotno gibanje novega primitivizma v Sarajevu – na sarajevskem radiu, kjer so prepustili besedo mulariji. Danes radio nima več te moči, na družabnih omrežjih pa kraljujejo vplivnice in vplivneži, ki se predvsem dobro prodajajo. A glasov, ki kričijo proti njim, je tudi danes bistveno več. In prej ali slej jih bomo slišali tudi mi.

Glasbo in pisanje o njej so skoraj povsem izrinili iz osrednjih medijev. Tudi po družabnih medijih večinoma krožijo nahajpane praznine. A prav to je vedno znova razlog upora in potrebe po tem, da vzameš stvari v svoje roke. Če sploh še imamo prihodnost, me sploh ne skrbi za to, ali se bo pojavil kakšen glasbeni izraz najmlajših, ki bo pritegnil nove alternativce.

Ste profesor na fakulteti, študenti naj bi bili najbolj napreden del populacije. A študentje se udeležujejo predvsem komercialnih prireditev, ki jim jih ponuja študentska oblast, in se ne borijo za avtonomne prostore, ki jih tudi ne zahtevajo na svojih fakultetah. Kako gledate na politično pasivnost študentov?

Študentje nikakor niso politično pasivni, nikoli niso bili in nikoli ne bodo. Tudi v času največjih, danes legendarnih študentskih protestov v šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih, pa tudi ob demokratizacijskem gibanju ob koncu osemdesetih, ki jih je, mimogrede rečeno, v velikem delu omogočila, če ne že kar vodila, prav univerzitetna študentska organizacija, vse do zasedbe Filozofske fakultete leta 2011. Se pa velika večina študentov in študentk ni nikoli pridružila zasedbenikom. Glavnina je vedno iskala predvsem svoj mir in občasne veselice. Nič novega pod soncem.

Naj omenim le to, da sem pred dnevi na protestu proti genocidu v Palestini hodil ob skupini študentov Iskre – pravzaprav so mladi, večinoma študentje, na tem protestu prevladovali. Naj omenim še izjemno prodorno skupino, ki se imenuje Lista demokratičnega študentstva.

Kaj pa pasivnost na študentskih volitvah in vladavina ŠOU (Študentske organizacije)?

Nekaj povsem drugega so volitve oziroma študentska politična skupnost, ki jo je ustoličil Zakon o skupnosti študentov leta 1994. Ta zakon bi bilo nujno čim prej spraviti v red, saj je dejansko ustoličil sistem upravljanja z denarjem, ki se je zelo hitro sprevrgel v mešetarjenje. ŠOU sicer ohranja člane družine ŠOU, kot pravi svojim zavodom, vendar se vsako leto zaplete pri financiranju od ustanovitelja programsko neodvisnih članov in članic, predvsem pri mačehovskem financiranju Radia Študent, morda zadnjega zares neodvisnega medija pri nas.

Pravzaprav me vsako študijsko leto posebej čudi, kako je mogoče, da so mladi toliko razgledani in kritični, ko pa jim perejo možgane tako z zgodovinskim revizionizmom kot s kapitalsko nadzorovanimi algoritmi družbenih omrežij, njihov prvi in pogosto tudi skorajda edini stik z javnimi prostori pa so veleblagovnice in trgovska središča.

Kje se študenti sploh lahko naučijo kaj temeljnega o kontrakulturi in kontraekonomiji ter ju iz prve roke primerjajo z običajno kulturo in z ekonomijo profita?

Dobro vprašanje. V Placu prav gotovo, prav tako v Pekarni in na Metelkovi, v A-Infoshopu, v samoniklih mladinskih klubih ter v okviru različnih pobud in akterjev, kot so Ambasada Rog, ki je izšla iz dejavnosti v nekdanjem svobodnem Rogu, a tudi v okviru različnih kombiniranih prireditev, kot so Festival Grounded, objave na Disenzu, pri Rdeči pesi ali na sorodnih platformah.

Kaj pa ponuja univerza?

Kar zadeva univerzo, se moramo zavedati, da je bila s svojo akademsko kulturo to vedno izrazito konservativna ustanova, namenjena pridobivanju in posredovanju znanja, izhodiščno zaradi znanja samega, v zadnjih stoletjih pa vse bolj postaja predvsem poklicna šola za izobraževanje kadrov, ki jih potrebujeta država in kapital. Kar presega to splošno družbenopolitično in ekonomsko utilitarnost, torej uporabnost, je le njen stranski učinek. V najboljšem primeru univerza posreduje znanja, s pomočjo katerih lahko posamezniki in posameznice nekaj naredijo, če si le drznejo. A marsikatero res prelomno znanje in spoznanje je doslej nastalo zunaj univerz, naj omenim samo Einsteina, Marxa in Lacana.

Kar zadeva kontrakulturo, moramo vedeti, da je to le eden od pojmov, ki so jih porodila gibanja šestdesetih let. Sodile so v širši okvir vznikanja različnih podkultur, te pa so se večinoma oblikovale v okviru sodobne popularne kulture. Sam sem dolga leta predaval predmet Popularna kultura, v katerem sem poleg splošnega prikaza različnih uporniških gibanj predstavljal tudi različne načina upora in bojev v povezavi s popularno glasbo. Na FDV študente seznanijo s kontrakulturami v okviru študija kulturologije, prav tako te vsebine predstavljajo na univerzah v Mariboru, Kopru in Novi Gorici. Podobno velja tudi za alternative prevladujoči ekonomski misli, ki jih predstavljajo povsod, tudi na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo, kjer kolega Peter Simonič predstavlja te vsebine v okviru predmeta Ekonomska antropologija. Sam sem prav v tem študijskem letu začel predavati izbirni predmet Egalitarnost.

A ne pričakujte preveč! Še enkrat ponavljam: med študenti in študentkami, ki se v vsaki generaciji posebej upirajo grozljivemu svetu, v katerega se morajo vključiti po koncu svoje začasne izobraževalne izločitve iz njega, in univerzo kot ustanovo posebnega družbenega pomena, je velika razlika. Univerze so odvisne od dobre volje financerjev, ne glede na to, ali jih financirajo države ali zasebniki. Financerji v vsakem primeru pričakujejo ubogljivost, pa naj se profesorji in rektorji še tako sklicujejo na avtonomijo univerz. Avtonomija univerz se začne in konča pri denarju.

V mestni občini Ljubljana smo v zadnjih letih priča agresivnim potezam spreminjanja javnih prostorov na račun komercializacije in turistifikacije mesta. V tem procesu so na udaru tudi avtonomni prostori. Ti se brišejo, nastajajo pa nekakšni sintetični, izjemno regulirani in kontrolirani nadomestki. Zakaj se zgodi nenaden interes občine in vladnih služb, ko se zapuščenim prostorom začne vračati življenje? Česa jih je strah?

Strah? Ničesar jih ni strah. Razen morda revolucije, ki tli v uporniških glavah. Ločevati moramo med lokalno skupnostjo kot fevdom države, samo državo in njenim represivnim ter ideološkim aparatom, ter naddržavnimi aparati lokalne implementacije mednarodnih pogodb in povezav, v našem primeru gre predvsem za Evropsko unijo. Kljub jasnemu ločevanju med različnimi ravnmi interesa, politične, finančne in moči represivnih aparatov – v mislih imam militarizirano policijo kot neverjetno odkrit primer totalitarizacije sodobnih demokratičnih režimov – jih moramo razumeti tudi skupaj. Med ključnimi razlogi meščanskih revolucij je bila potreba po osvoboditvi kapitala. Njegovo dovršitev vidimo v delovanju tako imenovanih demokratičnih držav, ki jih vse bolj vodijo kot podjetja in ne kot politične skupnosti. Od starogrškega polisa, o katerem so odgovorno soodločala izbrana politična bitja, ki so izločala idiote – to so bili ljudje, ki jih je zanimala le njihova poslovna korist in ne skupno dobro – smo prišli do političnih enot, ki jih vodijo prav idioti kot svoja megapodjetja. Občine, mestne občine, državo in naddržavno Evropsko unijo vodijo različni podjetniki: če niso bili podjetniki, preden so kandidirali za politične funkcije ali so jih vanje imenovali, postanejo megapodjetniki, ko prevzamejo p