INTERVJU: »Mogoče je preveč kratkoročnega razmišljanja, brez pravih sistemskih sprememb.«

Bliža se 8. februar, ko se bodo množice z vseh strani neba razlile po muzejih in galerijah, ki bodo ponudile brezplačen vstop. Podatki izpred ducata let kažejo, da je bilo že tedaj samo v pol leta s spleta piratsko (torej brezplačno) snetih 1.416.433 pesmi. Danes so kljub številnim spletnim platformam za filme in glasbo na zahtevo te številke desetkrat višje. Za vsako od platform in kulturnih institucij pa stoji veliko pridnih rok in kreativnih umov, ki v Sloveniji živijo na robu revščine. Da bi izboljšali svoje delovne razmere, so se leta 2022 samozaposleni in drugi delavci v kulturi in kreativnem sektorju združili v sindikat ZASUK. Njihovega splošnega koordinatorja Miho Blažiča, ki ga nekateri bolje poznajo pod umetniškim vzdevkom N’toko, smo povprašali, kako bodo nanje vplivale napovedane spremembe Ministrstva za kulturo, ki so v javnosti sprožile nekaj razburjenja.

Kako ste pri ZASUK zadovoljni z reformami Ministrstva za kulturo? Denimo s to, da bodo morali biti samozaposleni v kulturi, ki bodo opravljali delo v javnih zavodih, po novem plačani primerljivo z zaposlenimi?

Za sindikate to pomeni pomemben preboj, saj smo se za to dolgo zavzemali. Ta uredba je nadomestilo za to, kar bi morala biti kolektivna pogodba za zunanje izvajalce. Že pred dvema letoma smo sindikati s tem predlogom pristopili k ministrstvu. Ideja ni nova, že dolgo se govori o tem, saj bi tako vzpostavili enotne standarde. Podlaga za to že obstaja v Zakonu o uresničevanju javnega interesa v kulturi, kjer piše, da je treba plačevati samozaposlene v kulturi primerljivo z redno zaposlenimi za enake poklice. A v praksi se to ni izvajalo in zato smo se zelo dolgo pogajali za kolektivno pogodbo, ki so jo na vladi zavrnili, ker da nismo delavci, ampak poslovni subjekti. Po tej logiki se ne bi smeli kartelno dogovarjati. Skratka, zavzeli so zelo konservativno branje tega, zato smo morali najti druge opcije in na mizo je prišla ta uredba. To ni kolektivna pogodba, ki jo sindikati sklenemo z ministrstvom, ampak enostranska uredba, kjer ministrstvo kolektivno uredi pravice delavcev, mi pa se v okviru te uredbe potem pogajamo. Ker gre torej za drugo možnost, ima določene pomanjkljivosti. Zdi se, da bo tudi preveč prepuščeno samovolji vsakršnega ministrstva in ministra za kulturo. Veliko raje bi videli, da imamo, tako kot v drugih panogah, urejeno kolektivno pogodbo.

Uredba zdaj velja za samozaposlene v kulturi, ampak tudi drugih, ki nimajo tega statusa, javni zavodi za enaka dela ne bodo smeli plačevati manj. Po novem tako ne bo možno izvajati plačevanja dela pod ceno, ker bi bil nekdo z drugim statusom cenejši.

Se bodo javni zavodi vseeno lahko sami odločili, za kakšne postavke gre?

Ne, vse bo določeno vnaprej. Postavke zdaj še niso ustaljene, glede tega se bomo še pogajali, ampak ko bodo, bo to pisalo v uredbi in javni zavodi bodo k temu zavezani. Obstajala bo osnovna minimalna enota urne postavke, ki bo povedala, za koliko lahko delavca najameš. Vezana bo na plače v javnem sektorju. Ta osnovna postavka bo pomnožena s količnikom, ki bo upošteval dodatne stroške, ki jih imajo samozaposleni in si jih pokrivajo sami, medtem ko jih zaposlenim krije delodajalec. Govora je o malici, potnih stroških, produkcijskih stroških, amortizaciji opreme, najemu prostorov, bolniške in drugega, kar si zdaj plačujemo sami in pri izplačilu honorarjev še ni upoštevano.

Ali pod to sodi tudi »nevidno delo«, kot je dejala ministrica Asta Vrečko?

Ne vem, kaj je mislila s to izjavo, morda ni uporabila čisto pravega izraza. Sam ga še nisem zasledil v nobenih gradivih ali diskurzih o delu kulturnih delavcev. Je bolj izraz, ki izhaja iz neke druge teoretske tradicije, recimo nevidnega, neplačanega gospodinjskega dela žensk in podobnega, zato ne vem točno, kako se je ta izraz znašel v tem kontekstu. Lahko pa ugibam, da je s tem mišljeno delo, ki ni videno s strani komisij, ki odločajo o podaljšanju ali pa o odobritvi statusa samozaposlenega v kulturi. Se pravi, če prav berem to drugo uredbo – ne to, o kateri sva govorila prej, ampak ločeno uredbo – se bo po novem pri priznavanju statusa samozaposlenega v kulturi upoštevalo tudi izkušnje in delo, ki niso direktno vezani na posamezen status. Da boš torej lahko priložil dokazila tudi za vse dosežke, ki niso zajeti v nagradah ali medijskih objavah, ampak vse, kar si v okviru svojega poklica počel. Ustvarjalci iz manjših občin imajo pač manj možnosti, da bi jih mediji pokrili, je pa pošteno, da to delo komisija, ki obravnava prošnjo, upošteva. Zdi se mi primerno, da se prepoznava, da samozaposleni delavci opravljamo različna dela, ne le strogo najožjo definicijo našega poklica. Sam kot glasbenik tudi produciram, se ukvarjam s tonsko tehniko, včasih pa tudi moderiram kakšno okroglo mizo ali sodelujem pri pripravi oddaje in tako naprej. Moj doprinos ni samo pisanje glasbe in besedil, ampak tudi vse ostalo, kar sodi zraven in kar moramo – mislim, da je to dosti znano vsem, ki delajo v kulturi – početi za preživetje.

Po koncu delovne dobe samozaposleni v kulturi – oziroma po novem samostojni kulturni delavci – še vedno delajo, saj so tudi pokojnine prenizke za preživetje. Tisti z normiranim statusom, ki jim socialne prispevke plačuje Ministrstvo za kulturo, letos na letni ravni ne smejo preseči 21.699,66 evrov zaslužka, sicer izgubijo pravico do plačila prispevkov, čeprav morajo zanjo vsakih pet let dokazovati profesionalne dosežke. Ministrstvo pa vsem tem profesionalcem izplačuje minimalne prispevke. Se bo z novim, napovedanim drsnim cenzusom kaj spremenilo?

Zdaj se uvaja karierna dinamika, ko boš z leti delovne dobe počasi prehajal v višje razrede in se bo tvojo pokojnino obračunalo drugače. Menim, da je to korak v pravo smer. Problem je v tem, da je osnova najnižji plačilni razred, zato več let delovne dobe ne bo bistveno spremenilo tvoje pokojnine, ampak bo pa malo višja.

Bi se javni zavodi, če bi razliko v delovni dobi upoštevali tudi pri izplačilu honorarjev, potem raje odločali za cenejše študente, da bi se izognili plačilu višjih stroškov?

Ne, saj prispevke za ljudi, ki niso nad cenzusom, plačuje ministrstvo, ne zavod. Če pa bodo v Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK) vpisali tudi to in jaz mislim, da bi bilo treba, da se glede na leta delovne dobe tudi honorarji povečujejo, da se vežejo na višje plačne razrede, bi pa do tega mogoče prišlo. Se mi pa zdi, da se razlike dogajajo že zdaj. Delavci, ki so že dlje v sektorju, bolje poznajo situacijo, se znajo boljše pogajati in si tudi ne morejo več privoščiti delati pod nekimi standardi, ker imajo družine in s tem več stroškov. Kar smo zaenkrat dosegli s tem dogovorom o tej uredbi, je vsaj to, da obstajajo minimalni standardi, pod katere ne sme nihče. 

Kako pa bo po novem s pokojninami? Nekateri so se ustrašili, da bodo vsi samozaposleni v kulturi zdaj množično dobivali častne pokojnine po več tisoč evrov mesečno? Vseh skupaj (z normiranim statusom in brez) je sicer komaj 3.063, ampak verjetno bodo častne pokojnine dobili le recimo prejemniki Prešernovih nagrad, niti ne samo nagrad Prešernovega sklada?

Govora je bilo o dodatku za posebne dosežke. V to se nisem podrobno spuščal, zato težko komentiram, vsekakor pa je to daleč od kakšnega bogatega darilo, ki bi se ga dajalo vsem povprek. Stališče sindikatov je, da je pravilno, da se ureja tudi položaj upokojenih kulturnih delavcev. Definitivno pa vsi mislimo, da bi bilo treba na tem področju storiti več, ker dejansko je situacija delavcev v kulturno-ustvarjalnem sektorju tako slaba, da je treba narediti več kot samo kozmetične popravke, tega se bo treba lotiti sistemsko, da se odpravi revščino pri starejših delavcih. Mislim, da gredo ukrepi v pravo smer, ampak bi rad, da so ti koraki malo bolj pogumni in gredo malo dlje.

Je sam status samozaposlenega v kulturi socialni korektiv? Bi se dalo tudi drugače? Je to samo krinka za prikrite zaposlitve? Ali se drugače ne bi dalo?

Veliko stvari je narobe s tem statusom. Po eni strani je socialni korektiv, po drugi pa nagrada za vrhunskost, kar pomeni, da domnevno vrhunskih ustvarjalcev v državi ne plačujemo dovolj, da bi lahko zaslužili več kot dobrih 20.000 evrov na leto, s čemer je, če pogledaš življenjske stroške [leta 2022 so znašali 488,48 evra, op. a.] in najemnine v Ljubljani, pa za ljudi, ki imajo družine, verjetno na leto zelo težko živeti, kaj šele, da bi rekel, da dobro živijo. 

Status je tudi paradoksalen, saj si po eni strani fizična oseba in po drugi podjetje, kar pomeni, da se vsi tvoji prihodki štejejo v prihodke iz dejavnosti. Tudi če za predstavo ali razstavo dobiš plačane produkcijske stroške, s katerimi najemaš druge ljudi, se to šteje kot tvoj osebni prihodek. Vidi se torej, da ti koncepti niso dobro dodelani. V prejšnji državi je že obstajal pojem kulturnega delavca, ki pa se ga je potem po osamosvojitvi čedalje bolj poskušalo približati konceptu podjetnika, a realno gre še vedno samo za eno osebo, ki ne zaposluje drugih. Drug problem, ki izhaja iz tega pojmovanja, je, da se zato ne moremo skupaj pogajati kolektivno, kar absolutno pelje do absurda, da ne moremo imeti enakih standardov, tako kot jih imajo delavci v drugih sektorjih, ki pogosto opravljajo ista dela. 

Pogosta pa so tudi prikrita delovna razmerja, saj so nekateri samozaposleni praktično ves čas na delu pri istem delodajalcu. Pri tem status deluje kot državna subvencija, ampak ne za delavce, temveč za delodajalce, saj jim ne rabijo plačevati prispevkov. 

ZASUK pa ne zastopa samo ljudi s tem statusom, ampak vse, ki delajo v sektorju. Ne ločujemo med njimi. Če bi se kolektivno pogajali in uveljavljali kolektivne standarde, tako v javnem kot privatnem sektorju, bi lahko ljudje od tega živeli in status sploh ne bi bil potreben. Potreben je ravno zato, ker plačevanje ni urejeno. Tudi javni zavodi ne plačujejo ali podplačujejo zaposlene, zato ministrstvo vskoči s socialnim korektivom. V bistvu bi bilo veliko boljše, če bi me javni zavod najel, me za to dobro plačal in ne bi rabil vsakih pet let komisiji dokazovati, da sem delo opravil vrhunsko, da si zaslužim plačevanje prispevkov. Če delo ni bilo dovolj vrhunsko, status tako ali tako deluje kot status samostojnega podjetnika, kjer si prispevke plačaš sam.

Je Ministrstvo za kulturo pripravljeno poslušati vaše ideje, želje, potrebe?

Ja in ne. Bistveno več je posluha, kot ga je bilo prej in relativno bolj odprto smo se lahko pogovarjali. Po drugi strani se nam zdi, da je v igri velikokrat tudi prehitra pripravljenost na kompromise in polovičarstvo. Lahko da je v pogovoru med sindikati nastala že primerna rešitev, ki pa vedno, ko pride do medresorskega usklajevanja s koalicijskimi partnerji, tam umre, zato pogrešamo glasnejši in pogumnejši odziv z ministrstva. Zdaj se ureja kolektivne plačne standarde, ki bodo ostali dolgo časa, zato jih je potrebno dobro urediti in zaščititi pred vsakokratno menjavo oblasti, da bo od tega dolgoročno nekaj koristi. Mogoče je preveč kratkoročnega razmišljanja, da bi morali nekaj narediti hitro, da bi se videlo, da se nekaj dela, ker je medijsko všečno. Tako gre v pravo smer, a brez pravih sistemskih sprememb, za katere bi upal reči, da bodo ostale in spremenile življenje ljudi v tem sektorju.

Povprečen delavec v kulturi namreč živi blizu praga revščine.

Kmalu bodo prišli rezultati nove raziskave, a zadnje ankete so pokazale, da je večina pod minimalno plačo in ogromen del si ne more privoščiti izgube delovnega orodja ali kakršnegakoli nepredvidenega stroška, ker bi to že pomenilo, da mesec zatem ne more več opravljati svojega poklica. Situacija je zelo kritična in pokazalo se je (ko so prišle množične izterjave za vračila covid pomoči, ki so jo dobivali leta 2020), kako nizke prihodke so imeli že pred covid-19. Po tem, ko so prejeli državno pomoč, so zato bistveno presegli, kar so zaslužili leta 2019.

Pomoč je bila 700 evrov bruto na mesec?

V dveh paketih po tri mesece. Tisti, ki so dobili oba paketa, morajo zdaj, skupaj z obrestmi, državi vrniti več kot 8.000 evrov, ki jih seveda nimajo. Cel sektor je ves čas na robu in čedalje bolj vidimo, kako noro malo ljudje zaslužijo in da morajo sprejeti veliko kompromisov samo zato, da lahko še naprej zasledujejo svoj poklic. Težko se je povsem profesionalizirati. Sprejeti moraš potem res preveč dela, preveč projektov, preveč slabih delovnih razmer ali pa delati še ogromno drugih stvari izven sektorja.

In izven omejitve 40-urnega delovnika?

Ne vem, koliko je v povprečju delovnih ur, a to je še ena pomembna stvar, ki je povsem neregulirana. Zelo značilno je to za filmski sektor, ko so ljudje na setih, ko se snema, po 12 ur in več dnevno, kot da je to nekaj samoumevnega. Ko smo bili v parlamentu na Odboru za kulturo je poslanec SDS slikovito opisal, kako si to predstavlja, ker je sam kot mlad kdaj statiral. Po njegovo pretrpiš tistih 18 ur na dan, potem pa greš za pol leta na Maldive, kar so zelo naivne ideje, saj nočemo po študentsko zaslužiti za poletni dopust, ampak so to naši poklici, s katerimi se preživljamo. Zato smo tudi predlagali minimalno časovno enoto, za katero lahko delavca najameš. Malokdo dela nek posel manj kot en dan, četudi ponavadi šteje le tisto delo, ko si na lokaciji, ne pa čas, ko si pripravljal materiale, program, vozil opremo, delal postprodukcijo … 

Bo kdaj možno preseči mišljenje, da je kultura nekaj prostočasnega? Ali pa, da naj preživi le tista kultura, ki lahko preživi na trgu?

V bistvu (po Poligonovih raziskavah) ogromno ljudi, tudi s statusom, več dela za trg kot za javne institucije. Relativno majhen je delež ljudi, ki delajo in živijo samo od državnih javnih zavodov, projektov in razpisov. Že sama predpostavka je zato napačna. Poleg tega so tudi javne institucije del trga, za katere delaš vsebine, ki jih oni potem tržijo dalje, prodajajo vstopnice, se prijavljajo z njimi na mednarodne projekte. Delavec zanje ustvarja vrednost.

Od nekdaj pa obstaja podoba trpečega umetnika, ki mora delati v slabih pogojih, da lahko kot hobi zasleduje svojo pravo ljubezen. V takšnih pogojih ne boš dobil vrhunskih ustvarjalcev, za kar je potrebno veliko izobraževanja, dela, priložnosti. Kot glasbenik se več časa ukvarjam z organizacijo turnej, logistiko, financami, vsem drugim kot z ustvarjalnim procesom. Za tisto uro, ko greš na oder, je stotine ur dela, ki nimajo veze z glasbo.

Se organizacija pri številnih skritih stroških sploh še splača?

Vzdržno je na komercialni ravni, se mi pa zdi, da se je zadušila alternativna samonikla produkcija. Samoumevno je postalo, da mora glasbenik danes delati po točno določenih kriterijih. V sferi bolj komercialne, radijske glasbe je priložnosti mogoče še več, bendov, ki polnijo dvorane je več, lokalne scene pa zamirajo. Čedalje manj je malih odrov, spontanih prizorišč, kjer se lahko kališ in ustvariš kaj unikatnega. Med drugim zato, ker je danes manj prostega časa, višji so stroški bivanja in prostorov za vadbo in ustvarjanje, vse stane veliko več. Včasih si zastonj vadil v zaklonišču, igral v lokalnem klubu, mladinskem centru, skvotu in se tako razvijal. Danes se to težko greš brez podjetniškega finančnega načrta, ker so stroški tako visoki.

Pomanjkanje je opaziti tudi pri produkcijskih lokacijah v mestnih središčih.

Fenomen, ko je delo med pandemijo koloniziralo naše dnevne sobe, je za ustvarjalce v kulturi že dolgo realnost, stroški najema delovnega prostora so enormni. Z rastjo nepremičninskega balona so se podobne težave pojavile tudi pri podjetjih, osebah v srednjem in višjem srednjem sloju, četudi so tržno uspešni. In z gentrifikacijo se to še povečuje. V Ljubljani je z izgubo Tobačne, Roga, Kersnikove, Parmove … izginilo nekaj tisoč produkcijskih prostorov. Teh prostorov ne nadomešča nič drugega. Vlaga se v nepremičninske projekte, ampak to so razstavni, ne produkcijski prostori. 

Je ob vseh problemih nujno sindikalno povezovanje, čeprav izumira?

Nujno je, čeprav je prišlo do krize klasičnega sindikalnega modela. Sindikati, ki so bili zelo močni še v devetdesetih in malo po tem, so od kapitala lahko dobivali zelo močne koncesije in bili pomemben pogajalec z državo. Izborili so veliko pravic in višji socialni standard, ampak kapital in država sta okoli tega naredila obvod in ustvarila nove razrede delavcev, ki niso vključeni v te skupine. Vmes sta se zgodili prekarizacija in fleksibilizacija trga dela. Delavci v teh panogah niso sindikalizirani, ker na njihovem področju ni sindikatov, ali pa so v oblikah dela, ki otežujejo sindikalizacijo. Mi smo začeli s teorijo, da če se ne bomo lotili sindikalnega povezovanja prekarnih delavcev z različnih področjih, kmalu ne bomo imeli več nobene delavske moči. To je težka naloga, ampak zdi se mi, da ljudem postaja jasno, da brez povezovanja ne bo šlo naprej. To je naša misija.

PIA NIKOLIČ