[Intervju] Jan Zobec: “Prva naloga nove vlade mora biti brezkompromisen obračun s korupcijo”

Jan Zobec, nekdanji ustavni in vrhovni sodnik, v intervjuju poda ostro oceno stanja ustavne demokracije po štirih letih Golobove vlade. Zobec opozarja na močno utrditev »vladavine omrežij«, ki po svojem delovanju izrazito spominja na madžarski »postkomunistični mafijski državni« model, kot ga je v svoji knjigi opisal Bálint Magyar. Posebej izpostavlja globoko zakoreninjeno korupcijo, ki je zavestno erodirala temelje pravne države, podredila ključne institucije in omogočila sistematično politično zaščito vplivnih akterjev v sodstvu. Kritizira rezultatsko sojenje na ustavnem sodišču ter vlogo osrednjih medijev kot provladne propagande. Novonastajajoči vladi namenja en sam ključni nasvet: brezkompromisen obračun s korupcijo kot edino trdno podlago za ponovno vzpostavitev pravne države.

DEMOKRACIJA: Gospod Zobec, že leta 2018 ste v intervjuju za Demokracijo izpostavili knjigo Bálinta Magyarja o madžarski »postkomunistični mafijski državi«. Danes je Viktor Orbán po 16 letih poražen, sistem pa se pod Petrom Magyarjem temeljito pretresa. Kako v luči tega vidite slovensko diagnozo? Se je v času Golobovega mandata »vladavina omrežij« še bolj utrdila ali madžarski primer dokazuje, da so tudi takšni sistemi ranljivi?

Jan Zobec: Golob et consortes so si podredili ključne institucije ustavne demokracije. Omrežje, ki so ga v teh letih nadgradili in utrdili že na temeljih vzporednega mehanizma, kot je razčlenjen v istoimenskem delu Rada Pezdirja, močno spominja na sociologijo delovanja Orbanovega režima, opisano v omenjenem delu. Posledično zaostajamo v vseh pogledih, po kupni moči nas prehiteva celo Hrvaška, po stopnji zaznave korupcije pa smo ob boku Ruande, Bocvane in Katarja; nazadujemo tudi glede demokratičnih standardov in temeljnih svoboščin, blaginja povprečnega Slovenca peša na vseh področjih. Režimi s procesi, podobnimi, kot se dogajajo v Sloveniji, so ranljivi. A to velja le do določene stopnje ustavnodemokratičnega in institucionalnega nazadovanja. Ko ustavna demokracija propade do mere, ko so ugrabljene vse ključne institucije in podsistemi in se država dokončno prevesi v avtoritarno diktaturo tipa Rusije, Belorusije, da ne omenjam Venezuele, je pa pot nazaj skoraj nemogoča – če že, je ta krvava in ne nujno uspešna. Primeri Rusije in Belorusije to dokazujejo.

Ali bo Slovenija kdaj doživela akcijo, podobno »Búrki« (Viharju) na Slovaškem, kjer so zaradi korupcije aretirali vplivne sodnike? Po štirih letih Golobove vlade se zdi, da smo od takšnega »očiščenja« celo dlje kot takrat.

Sodni svet v tej sestavi je ena redkih institucij, ki je režimu ni uspelo instrumentalizirati, in še to le po zaslugi pogumne, odločne in načelne predsednice dr. Urške Kežmah in podpredsednika. Omrežje starih struktur je z upokojitvijo zadnjih štirih predsednikov Vrhovnega sodišča RS in predsednika Višjega sodišča v Ljubljani sicer oslabljeno. A deluje naprej. Korupcija z razsežnostmi, kot so jo razkrili prisluhi, ni mogoča brez sodelovanja ključnih struktur v sodstvu. Zakaj so zadeve Janković kot po pravilu dodeljene predvsem eni sodnici na specializiranem oddelku, tisti, ki po informacijah, ki jih imam, v lanskem letu na tem oddelku ni rešila niti ene same zadeve, medtem ko je imela v vsem letu le deset obravnavnih dni? Zakaj Janković serijsko zmaguje v sodnih postopkih? Zakaj je predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani sodnico nezakonito premestil na drugo sodišče, ji odvzel zadeve, med njimi zadevo, v kateri je bilo že odločeno v škodo sina ljubljanskega župana? Zakaj je bila ta zadeva, čeprav je bilo Jankovićevo pravno sredstvo že zavrnjeno in odločba napisana, nezakonito dodeljena drugemu senatu, ki je nato sprejel prvi diametralno nasprotno odločitev? Da je sojenje v zadevah Janković motivirano s političnimi in ne s pravnimi argumenti, je javno priznal sam. Znana je njegova izjava na hrvaški nacionalki, da pred slovenskimi sodišči nikoli ne bo obsojen, ker je politični nasprotnik Janeza Janše. In znan je njegov cinizem, da slovenskemu sodstvu absolutno zaupa. Kaj to pomeni? Pomeni, da zoper njega ne bo obsodilne sodbe, ker se v njegovih zadevah ne sodi po pravu, ampak politično pristransko. Pomeni, da oprostitev ni posledica nedokazanosti ali tega, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, temveč je posledica dejstva, da je politični nasprotnik Janše. Vse to vemo, a nikomur nič. Nobenega postopka. NPU gleda stran, se dela gluhega, tožilstvo prav tako, pravniška združenja in sodniško društvo so gluhi kot kamen, slepi kot proteus in nemi kot riba. Mimogrede, če je odpor do Janše med sodniki tako velik, da njegove nasprotnike oproščajo že na podlagi dejstva, da so njegovi politični nasprotniki – kaj lahko od sodstva pričakuje Janša, ko se znajde v postopkih? Tudi pri nas bi se bilo treba odzvati podobno, kot so se na Slovaškem. A sta morala prej umreti raziskovalni novinar in njegova zaročenka. Po vrnitvi Fica na premierski položaj je boj zoper korupcijo v slovaškem sodstvu pričakovano zamrl. Številni sodni postopki zoper sodnike in domnevnega naročnika umora so obtičali v slepi ulici.

V oddajah Radia Ognjišče Spoznanje več, predsodek manj ste z ddr. Klemnom Jakličem pogosto razkrivali sistemske anomalije. Če danes potegnete črto – je bila pravna država v zadnjem mandatu tarča zavestne erozije s strani izvršilne oblasti ali so institucije ohranile vsaj minimalno stopnjo avtonomije?

Nič tako ne uniči vrednot pravne države kot korupcija. In ker je korupcija zavestna razgradnja temeljev vladavine prava, je moj odgovor: da. Gre za zavestno erozijo pravne države – za hoteno podrejanje institucij, za hoteno demontažo sistema zavor in ravnotežij in zavestno kršitev prepovedi oblastne samovolje. Kljub vsemu pa režimu ni uspelo podrediti vseh institucij, na primer sodnega sveta, fiskalnega sveta. Tudi nekatera interesna združenja kljubujejo pritiskom, prav tako številna poklicna združenja, civilna družba – tu moram posebej izpostaviti skupino uglednih slovenskih zdravnikov, združenih v Zdravstvo.si, ki so s svojo pokončno, poklicu in predvsem pacientom zavezano držo, z državljanskim pogumom ter s predanostjo idealom poklica zgled ne samo svojim kolegom, temveč vsem državljanom Slovenije.

Pogosto opozarjate na monolitnost pravosodnega sistema. Kako v tem kontekstu ocenjujete trenutno vlogo ustavnega sodišča? Ali je to še sposobno opravljati vlogo »zadnjega branika ustavnosti« ali pa sta ideološka enovitost in aktivizem že prestopila mejo, ki še omogoča nepristransko presojo in notranjo neodvisnost?

Izraz rezultatsko sojenje se je v slovenskem prostoru uveljavil šele z zadnjo sestavo ustavnega sodišča. Pri njej so nekateri politični in ideološki interesi prevladali nad pravnimi argumenti, nad argumentom sodnega precedensa in ustaljenih sodnih doktrin. Temu smo bili priča v t. i. covidnih zadevah, ko je večina ustavnih sodnikov odstopila od doktrine o pravnem interesu, v zadevi Rupnik in potem v zadnji zadevi zavrženja pobude za oceno ustavnosti sklepa o prenehanju veljavnosti Sklepa o razglasitvi nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. Naravnost sramotna je odločitev v zadevi Kočevski procesi, da ne omenjam sage o noveli zakona o RTVS ali pred tem ponovnega odločanja o brezplačnem financiranju osnovnošolskega izobraževanja v zasebnih šolah. Pravno še kako sporna in kot precedens nevarna je odločitev o ugovoru vesti farmacevtskih delavcev, prav tako zavrnitev pobude za začetek postopka za oceno protiustavnosti programa in delovanja stranke Levica kot očitno neutemeljene. To je samo nekaj zadev, ki mi pridejo na misel in ki ponazarjajo fenomen rezultatskega sojenja. Ustavno sodišče, ki odloča rezultatsko in se ne ozira na pravne argumente, ki ne spoštuje svojih doktrin, ki sodi nekonsistentno, enkrat tako, drugič drugače, pač v skladu z interesi dominantne politike, ne opravlja vloge varuha ustavne demokracije. Je nepotreben organ, namenjen ustvarjanju iluzije pravne države, ki v resnici razgrajuje tisto, kar naj bi varoval in krepil.

Volitve 2026 so prinesle izjemno tesen rezultat med Svobodo (29) in SDS (28). Kako kot nekdanji ustavni pravnik interpretirate dejstvo, da država kljub številnim aferam in nizki podpori odhajajoče vlade ostaja tako močno polarizirana? Kaj to pove o stanju slovenske demokracije?

Upal sem, da bo ljudska volja stranke vladajoče koalicije, ki so zadnja leta mrcvarile Slovenijo in devastirale tako rekoč vse, kar se je dalo, odplaknila s političnega prizorišča. A je skoraj polovica volilnega telesa podprla tako politiko. Kaj to pove o stanju slovenske demokracije? Pove, da smo še vedno zaklenjeni v razkol in v njegovo počelo, to pa je obdobje revolucionarnega terorja. Od tam stranke levega bloka, ki so leve samo po narativu, črpajo svojo moč – ideološko in finančno. Sicer pa gre pri njih za varovanje interesov tranzicijskih turbokapitalistov, etatističnih partizanprofiterjev in privatizerjev. Ostajamo razklan narod, brez temeljnega moralno-etičnega soglasja o tistem, kar nas je pred 25 leti združilo v največjem dosežku v naši zgodovini.

Verjetno so k takšnemu rezultatu svoje prispevali tudi osrednji mediji. Kako ocenjujete njihovo vlogo pri vzdrževanju obstoječe strukture oblasti in onemogočanju dejanskega ustavnega preboja?

Osrednji mediji ne opravljajo vloge medijev v svobodni demokratični družbi, pač pa so del provladne propagandne mašinerije. Imajo dobre razloge za to – ti razlogi so finančni interesi njihovih lastnikov in vpliv režima na uredniško politiko RTVS, ki ga je ob ključni vlogi ustavnega sodišča omogočila zloglasna novela ZRTVS. Manjšinske, opoziciji naklonjene medije koalicijske stranke z zlorabo instituta parlamentarne preiskave preiskujejo s ciljem njihove eliminacije ter dokončnega obračuna z ostanki medijskega pluralizma. Vse to so značilnosti novega avtoritarizma. Sliko zaokrožujejo režimski aktivisti, t. i. nevladniki, ki v navezi s politično instrumentalizirano varnostno-obveščevalno službo in novinarji medija, ki slovi po nepreglednem financiranju in histeričnem sovraštvu do vsega, kar bi lahko ogrozilo starorežimske monopole, fabricirajo neke vohunske zgodbe, ki jim verjamejo le njihovi verniki. Dobra novica je, da tradicionalni mediji usihajo in da vse več ljudi, predvsem mlajših, komunicira in pridobiva informacije le prek družbenih omrežij, podkastov in različnih spletnih portalov ter da režim tega ne more nadzorovati. In dobra novica je, da so mlajši volivci obrnili hrbet tranzicijski psevdolevici.

Sestavljanje nove vlade poteka pod velikim pritiskom. Kateri ustavnopravni vidiki teh pogajanj vas kot nekdanjega ustavnega sodnika najbolj skrbijo, sploh v luči zagotavljanja stabilne in operativne oblasti v taki sestavi parlamenta?

Vprašanje stabilnosti vlade je politično vprašanje. Kar pa je pri sestavljanju koalicije pravno problematično, je možnost prehajanja poslancev z liste, na kateri in zaradi katere so bili izvoljeni, v druge poslanske skupine. Prvič, to pomeni izigravanje volje volivcev. Z liste kandidatov je namreč izvoljenih toliko kandidatov, kolikor mandatov je dobila lista. In če nekdo potem med postopkom oblikovanja vlade prestopi iz ene poslanske skupine v drugo, je to izničenje volje volivcev, v bistvu nateg volivcev in zato izkrivljanje demokracije. Koalicija, ki bi temeljila na takih prestopih, ne bi odražala ljudske volje. In drugič, če gre pri tem za kupovanje prestopov, pomeni tako ravnanje kaznivo dejanje. Nagovarjanje poslanca, naj prestopi v drugo poslansko skupino v zameno za določeno protiuslugo (nagrado, darilo, premoženjsko ali nepremoženjsko korist), je mogoče opredeliti kot dajanje podkupnine (262. člen kazenskega zakonika) ali nedovoljeno sprejemanje daril (241. člen) oziroma jemanje podkupnine (261. člen), odvisno od vloge vpletenih. Upam, da Golob nima v mislih česa podobnega, ko obljublja, da bodo »naredili vse, da ne pride do četrte Janševe vlade«.

Mimogrede, v javnosti se je znova pojavil glavni akter iz afere Patria. V kontekstu afere Black Cube smo slišali njegovo izjavo, da pri dokazovanju kaznivega dejanja »indici še niso dokazi«. Kako komentirate to nenadno procesno rigoroznost, če jo primerjate s procesom Patria, kjer so bili standardi za indično sodbo precej bolj »prožni«, če se milo izrazim?

Če mislite na brata razvpite evropske komisarke s kodnim imenom Blanka – registrirane sodelavke tajne policije in, ljudsko rečeno, udbaške ovaduhinje, ki nam v Bruslju in svetu dela hudo sramoto –, vam lahko odvrnem le, da je ta oseba brez sleherne kredibilnosti. Enako velja tudi zanj, še posebej če upoštevamo korupcijski škandal iz leta 2023, ko je sodeloval pri zakulisnih dogovorih za imenovanje Semena Krivonosa na čelo ukrajinskega Nacionalnega protikorupcijskega biroja (NABU). Zato se z njegovimi izjavami ni vredno ukvarjati. Zadnjič je v Odmevih klatil take, da jih niti bruci ne bi kupili, npr. tisto, da bi lahko slovenski tožilci in preiskovalni sodniki, pazite, v Izraelu zasliševali izraelske obveščevalce. Skratka, njegove izjave niso vredne komentarja.

Tudi sojenje v zadevi Trenta se očitno vrača ob pravem času, tokrat na koprsko sodišče … Ali sta prav zaradi takšnih primerov apatija državljanov in njihovo nezaupanje v pravni red upravičena?

Bojim se, da sta.

Če bi morali novi vladi podati en sam, ključni nasvet z vidika varovanja ustavnosti po turbulentnem obdobju Golobove vladavine – kaj bi ji svetovali, da država ne zdrsne v popoln ustavni kaos?

Prva in najpomembnejša naloga nove vlade mora biti učinkovit, brezkompromisen obračun s korupcijo. Vsi drugi ukrepi, naj bodo še tako dobro zastavljeni, ne bodo prijeli, če je podstat za njihovo izpeljavo gnila. Odgovornost novonastajajoče koalicije bo zato ogromna, verjetno največja po tisti izpred 26 let.