Intervju: Iskriva glasbenica Ana Gregorič

3 hours ago 7

ARTICLE AD

Ana Gregorič je vedno nasmejana glasbena pedagoginja in raziskovalka zvoka, ki že več kot dve desetletji s toplino in predanostjo odpira vrata v svet glasbe otrokom, staršem in odraslim. V pogovoru z njo smo se dotaknili njenega edinstvenega pristopa k poučevanju, neprecenljive moči starševskega glasu pri povezovanju z otrokom, pomena preseganja mitov o nadarjenosti ter tega kako glasba lahko krepi družinske vezi in prinaša notranji mir.

Kako bi se na kratko predstavili? Kdo je Ana Gregorič?

Sem Ana, žena mojemu dragemu Mitju in mama dveh živahnih fantov Marka in Mateja. Po izobrazbi sem glasbena pedagoginja, po duši pa raziskovalka zvoka ter njegove moči.

Na spletni strani omenjate, da imate več kot 20 let izkušenj. Kako se to kaže v vaših programih?

S poučevanjem sem začela že kot najstnica – v prvem letniku srednje šole sem prevzela vodenje otroškega pevskega zbora v domači župniji. Od takrat je minilo že več kot 20 let. Skozi leta sem vstopala v raznolike učne prostore – z otroki, mladostniki in odraslimi – in vedno znova občudovala, kako glasba odpira srce, spodbuja razvoj in krepi notranjo moč.

Sledim sodobnim metodam poučevanja, ki spodbujajo učenje skozi igro. Te metode bogatim z vključevanjem in spodbujanjem čuječnosti in različnimi dihalnimi vajami, kar učencem omogoča edinstveno učno izkušnjo. Tako ne osvajamo le glasbenih znanj ampak učenci krepijo tudi samozavest, samozaupanje in vero v svoje sposobnosti.

Verjamem, da ima vsak glas moč, ki lahko zdravi, povezuje in navdihuje. Z ljubečo podporo ustvarjam prostor, kjer lahko vsak začuti več miru, zaupanja in harmonije v vsakdanjem življenju.

Na podlagi izkušenj sem oblikovala programe za otroke pri katerih posredno opogumljam starše, da z veseljem zapojejo z otrokom ter dobijo ideje za glasbeno ustvarjanje z otrokom. Aktivnosti niso omejene le na naše skupno druženje na Glasbenih ustvarjalnicah, ampak lahko vse prenesejo v domače okolje. Povezujejo nas petje naših krasnih ljudskih pesmi, ples, igranje na Orffova glasbila, sproščanje s himalajskimi pojočimi posodami in drugimi terapevtskimi glasbili ter spoznavanje bogate zakladnice klasične glasbe.

Moje drugo veselje pa je terapevtsko delo z zvokom za odrasle. Z zvočno masažo s himalajskimi pojočimi posodami in zvočnimi kopelmi pomagam vsem, ki si tega želijo, da se sprostijo in izkoristijo vse pozitivne učinke, ki jih prinaša zvočna vibracija.

Kako je nastal vaš online program za družine z dojenčki, ki spodbuja starše k petju in povezovanju že med nosečnostjo?

Ideja in želja po takem programu je v meni tlela od moje 2. nosečnosti (9 let). Srce me zaboli vsakič, ko slišim mamico reči: »Jaz nima posluha.« Vsak človek ima posluh! Eni bolj, drugi manj razvitega. Jaz pa nisem za šport, ampak s treningom in rednostjo se vse da – tako kot pri rekreaciji, tudi v glasbi.

Na naš glas vpliva več različnih dejavnikov in starševstvo v nas prebudi popolnoma nove razsežnosti. Namen programa je, da bodoče starše opogumim in opolnomočim, da zapojejo svojim otrokom, da se z njimi povežejo že med nosečnostjo in to vez po rojstvu le še krepijo.

Predstavljam si svet, kjer družine skupaj pojejo, da bi bile bolj povezane. Kjer glasba ni le hobi, ampak nit, ki prepleta vsakdan. Predstavljam si svet, kjer otroci odrastejo ob spoznanju, da je njihov glas dragocen – preprosto zato, ker je njihov. To je svet, za katerega ustvarjam in to je »utopija« iz katere se je rodil program.

Omenili ste, da nobena perfektna izvedba ne nadomesti glasu staršev. Zakaj je ta povezovalna moč glasu tako močna?

Sluh je prvi čut, ki se razvije – okoli 17. tedna nosečnosti. Od takrat dalje slišimo svojo mamo: bitje njenega srca, njen smeh, njen glas. Že v maternici spoznavamo svet, v katerega se bomo rodili – in mamo, ki nas nosi. Melodije, ki jih mati poje ali posluša med nosečnostjo, nas zaznamujejo. Vse, kar slišimo še pred rojstvom, ostane zapisano v nas. Študije so pokazale, da se po rojstvu spomnimo zvokov, ki smo jih poslušali v času nosečnosti. Dojenčki se hitreje umirijo ob pesmih, ki so jih mame pele ali poslušale med nosečnostjo.

Zakaj je glas staršev za otroka tako pomemben? Ker je znan in domač. Ker intonacija, barva in tempo njihove govorice prinašajo varnost.

Katere rezultate ste opazili pri družinah, ki se udeležujejo programa?

V največje veselje mi je, ko z navdušenjem in iskrico v očeh povedo kaj iz Glasbenih ustvarjalnic so delali tudi doma. Še bolj pa me razveseli, ko povedo, da so kaj naredili po svoje in si prilagodili. Ker to pomeni, da so se v svojem ustvarjanju sprostili, da si zaupajo, in da dajo domišljiji prosto pot.

Enako mi zaigra srce, ko mi mamice, s katerimi se virtualno družimo, povedo, da jim uglaševanje ustreza, da jim tehnika uglaševanja joka pomaga, da z njimi poje tudi partner.

Povejte več o sproščanju z zvokom, kot je zvočna masaža s himalajskimi posodami. Gre za nov program v vaši ponudbi. Za koga je to primerno in kakšne učinke opazite?

Zvočna masaža je primerna za vse, ki so odprti za raziskovanje moči zvoka in potrebujejo globoko sprostitev. Sama sem zvok himalajskih posod odkrila med okrevanjem po izgorelosti. Zvok posod in drugih terapevtskih glasbil mi je pomagal. Vedno, ko sem bila na zvočni kopeli, me je zvok objel, me potopil v notranji mir, sprostitev in mi pomagal pri regeneraciji. Ta izkušnja mi je potem odprla svet zvočne terapije in me spomnila, da je glasba bila zdravilo, preden je postala umetnost. Zato me neizmerno veseli, ko mi ljudje sporočijo, da so bolje spali, opazijo fizične učinke (npr. čiste, bistre oči), da so bolj sproščeni.

Na svojem blogu ste pisali o mitih glede glasbene nadarjenosti, npr. da “ali si nadarjen ali pa nisi”. Kako pomembno je po vašem mnenju preseči te stereotipe?

To je eden najbolj trdovratnih mitov: da se z glasbenim talentom rodiš – in če ga nimaš, ti nobena vaja ne pomaga. Številne raziskave, predvsem pa prakse glasbenih pedagogov, dokazujejo ravno nasprotno: glasbene sposobnosti se razvijajo. Vztrajna, zavestna vaja ima velik vpliv na napredek – ne glede na to, ali si začneš pri petih ali pri petdesetih letih.

Delim z vami dva svoja primera. Deklica, ko jo učim klavir. Prvi dve leti sva se borili za vsak ton – razumela je tonske višine, a je note brala počasi, največji izziv sva imeli pri ritmu. Notna trajanja in enakomerna doba nista bili na meniju na najinih urah. Spet sva delali vaje s koračnicami, peli sva ritem, delali vaje s telesom. In kar naenkrat so neenakomerno dolge četrtinke, postale enako dolge. Sama je začela slišati kaj je prav. Kakšno veselje!

Mami je prišla s hčerko na glasbene ustvarjalnice. Navodilo je, da odrasli delamo vse prav tako kot otroci. Ko je pela, je pela v svojem nižjem obsegu. Po domače “fušala” je, ampak je pela, vse! In po dobrem mesecu je ta mamica začela peti bolj prav in večjem obsegu. Ne znam z besedami opisati svojega veselja. Ampak spet – pela je na glasbenih ustvarjalnicah in peli sta (predvidevam) tudi doma – torej vaja dela mojstra, če mojster dela vajo.

Kje črpate navdih? Ste ga našli v lastnih otrocih, učencih, tišini …?

Navdih črpam iz lastnih izkušenj, iz naše bogate ljudske zakladnice, in ljudi, ki več znajo in vedo kot jaz, ena izmed njih je dr. Albinca Pesek.

Zagon in zanos pa mi daje podpora moje družine in zadovoljstvo učencev.

Kaj bi sporočili staršem in družinam, ki razmišljajo o vključitvi v glasbeno ustvarjanje?

Da naj ne razmišljajo preveč, ampak čimprej začnejo. Glasba ni rezervirana le za koncertne dvorane in oder. Glasba se začne doma, v objemu družine. Naj si izposodim misel Marija Kogoja: »V naravi ni najti nič lepšega in popolnejšega od glasbe. Ona usmerja človeka v globine njegove duše.«