[Intervju] Dr. Milan Zver o 1000-dnevni bitki: Kako je prisilil Evropsko komisijo k razkritju prikritega opomnika

“To je črn madež na slovenskem US, na delovanju pravne države. Jourove v danem kontekstu Acceto ne bi smel niti sprejeti.”

Z evropskim poslancem in vidnim članom SDS dr. Milanom Zverom smo se pogovarjali o njegovem uspešnem boju z Evropsko komisijo. Po več kot dveh letih je prek Sodišča EU prisilil Evropsko komisijo, da je razkrila zloglasno 3. točko opomnika “Kaj želimo od Accetta”, ki jo je Bruselj dolgo prikrival. V njej so takratni evropski komisarki in podpredsednici EK Věri Jourovi svetovali, naj preveri stališča predsednika slovenskega ustavnega sodišča glede zakona o RTV Slovenija. Zakona, ki je bil takrat v presoji tega sodišča. To razkritje dodatno potrjuje sume o političnem pritisku na sodno vejo oblasti. Jourová je očitno v sodelovanju z Robertom Golobom vplivala na predsednika US RS Mateja Accetta, da je omogočil uveljavitev zakona, s katerim je vlada prevzela RTV Slovenija in začela brutalen obračun z drugače mislečimi.

Gospod Zver, po skoraj tisoč dneh vam je uspelo pridobiti celotno dokumentacijo o obisku nekdanje evropske komisarke Vĕre Jourove v Sloveniji. Kaj vas je spodbudilo k temu dolgotrajnemu pravnemu boju?

Zdrava kmečka pamet me je spodbudila za to akcijo. Spomnimo se, da je Ustavno sodišče RS (US) sprva zamrznilo sprejemanje zakona o RTV Slovenija, ker se jim je zdel sporen. Do tod vse lepo in prav. Ampak kasneje so se zgodile neverjetne stvari. Obisk Vĕre Jourove na US, kmalu je sledilila sprememba mnenja US in sprostitev predloga zakona, da je šel v sprejetje. Nenadoma se nekatera določila zakonskega predloga za US niso zdela več sporna. Kako to? Kaj se je v tem kratkem času zgodilo, da bi narekovalo radikalno spremembo odločitve US? Vsakemu, ki zna sešteti dva plus dva, je postalo jasno: obisk podpredsednice komisije, ki je pokrivala področje transparentnosti, je imel jasen namen. Izkazalo se je tudi, da zelo učinkovitega. Z vidika suverenosti Slovenije pa je to ponižanje naše države. Jaz sem ga začutil, zato sem odreagiral, kot sem. Zahteval sem vso dokumentacijo v upanju, da najdem smiseln, logičen dokaz za to, zakaj je US spremenilo stališče. In sem ga, vprašanje pa je, ali US še uživa podporo javnosti ali že že suha veja.

Kaj razkriva zdaj objavljena tretja alineja, ki je bila sprva počrnjena? Zakaj menite, da je bila prav ta točka tako dolgo prikrita?

V upravnem postopku sem postopoma in mukoma pridobival zahtevano dokumentacijo. Ni bilo preprosto, celo varuhinja človekovih pravic v EU je stopila na mojo stran in zahtevala od EK, da mi razkrije vse zahtevano. A komisarka, zadolžena prav za transparentnost, je zavlačevala na sto in en način. Na koncu so vendarle poslali zahtevano, a brez tretje alineje opomnika. Moj sum v politično korupcijo je postajal vse bolj upravičen, na nasprotni strani pa vse bolj žgoč, še posebej ko sem se odločil za sodni proces. To pa ni enostavno, saj imaš ogromno in usposobljeno mašinerijo pred seboj, ki dela proti tebi. Ampak vendarle, tri četrtine opomnika je bilo namenjene televiziji in drugim medijem. Oni pa so trdili, da se o tem niso pogovarjali.

Razkritje dokumentacije torej dokazuje, da so se lagali. Ste pričakovali takšno formulacijo tretje točke, in sicer poizvedovanje o pogledih predsednika US na zakon o RTV Slovenija?

Sumil sem, da se vsebina nanaša na nacionalno televizijo. Razkrili so točno to, kar sem pričakoval. Moram pa pohvaliti držo Sodišča  EU. So korektni in to je tisto, kar potrebujemo od delovanje evropskih institucij. Le tako bodo državljani zaupali v Evropsko unijo.

Kako komentirate prve odzive iz Bruslja glede na to, da Evropska komisija še naprej zanika, da bi se Jourová in Accetto pogovarjala o zakonu o RTV Slovenija?

Morda bi bilo zanje in za EU bolje, da bi bili iskreni. Kdo pa jim še verjame v tem primeru? Po eni strani je res, meni je sodišče ugodilo v zahtevi, da razkrije dokumentacijo. Marsikdo bi rekel pa kaj? Toda v ozadju gre za veliko zgodbo, ne le za slovensko, ampak tudi evropsko prihodnost. Če si bo Bruselj dovolil posegati v suverenost članic, bo to slabo za EU. Na to sem opozoril tudi na zadnji konferenci v Pragi, kjer smo med drugim govorili o krepitvi vezi med državami Srednje Evrope.

Kakšne posledice bi po vašem mnenju morale slediti za Mateja Accetta glede na razkritja? Ali podpirate zahteve po njegovem odstopu?

In kako potem ocenjujete odziv predsednice republike Nataše Pirc Musar, ki je dejala, da Accetta ne bo pozvala k odstopu?

Ali ste prenečeni nad tem? Jaz nisem. Izgubili smo zadnje upanje, da bi se državna oblast normalno odzvala na izzive časa. Spomnimo se sramote v zvezi s palestinsko državo.

Ali menite, da je primer Jourová–Accetto simptom širšega problema političnega vplivanja na sodstvo v EU? Opozorili ste namreč, da je ravnanje komisarke Jourove pomenilo kršitev načela delitve oblasti …

Ja, v njenem delovanju bi lahko našli kršitev več načel. Toda v tem primeru gre predvsem za kršitev načela subsidiarnosti. Odkrito povedano, ne poznam točnih številk podobnih kršitev. Tudi ko se pogovarjam s kolegi v parlamentu, se ne spomnijo takega primera. Zato je moj primer videti kot nekakšen precendens. A je pomemben, saj sem pokazal pot, po kateri se lahko doseže velika stvar.

V svoji izjavi ob dnevu suverenosti ste poudarili, da suverenost ni samoumevna. Kako ocenjujete zdajšnje stanje slovenske suverenosti z vidika političnega vpliva iz Bruslja? Tudi v luči tega, o čemer sva pravkar govorila …

Menim, da se evropska javnost vse bolj zaveda nevarnosti premočnega Bruslja, ki bi želel poenotiti vse politike. Če bo Bruselj pri tem nasilen, se bodo avtomatično vklopili t. i. stransučni mehanizmi, če se tako izrazim, in lahko pride do nadaljnega razkroja Unije. Moram reči, da to za Slovenijo ne bi bilo dobro. Zato si moramo prizadevati, da do tega ne pride. Vsak na svoj način.

V luči dogodkov z US in zakonom o RTV Slovenija – kako naj Slovenija zavaruje neodvisnost svojih institucij pred zunanjimi pritiski, ne da bi pri tem ogrozila evropsko sodelovanje?

Držati se moramo lizbonske pogodbe. Ne smemo dopustiti, da nam odvzamejo veto, ki nam kot članici Unije daje vsaj neko veljavo. Nekateri želijo sprementi Unijo v svojo supra državo, kjer bi odločala surova moč. Spomnim se sestanka z Angelo Merkel − kakšnih deset let je od tega –, ko jo je nekdanji francoski poslanec Alain Lamassoure opozoril, naj »Unije ne spremeni v nogomet, kjer na koncu vedno zmagajo Nemci«.V tem štosu je bilo že takrat veliko resnice, saj je nakazovala na nelagodno počutje držav članic zaradi dominacije Nemčije. Bo pa na podlagi mojega razkritja zagotovo treba vpeljati še dodatne zavore oziroma mehanizme zaščite, ki bi preprečevali zlorabo položaja in prekoračitev pooblastil evropskih funkcionarjev.

Ste eden redkih evropskih poslancev, ki javno opozarja na tovrstne posege v suverenost držav članic. Kakšen odziv ste prejeli od svojih kolegov v Evropskem parlamentu – ali obstaja širša podpora za vzpostavitev zaščitnih mehanizmov znotraj EU?

Odziv ni bil najboljši, tudi neke zaščite ni bilo glede na to, da se je farsa dogajala na politični liniji znotraj liberalcev (Golob – Jourová). Nekateri me na hodnikih parlamenta celo težko pogledajo. Imel pa sem polno podporo SDS in predsednika Janše.

Kakšne korake boste kot evropski poslanec še sprejeli v tej zadevi? Ali načrtujete dodatne pobude v Evropskem parlamentu?

Na vseh frontah si bom prizadeval za večjo avtonomijo. Vedno sem se. Toda metode so različne, tudi na evropskih tleh. Sodna pot pa je draga in seveda tvegana. Kljub zmagi sem moral plačati svoj del stroškov. Hvala bogu, da imam tako močno ekipo, ki jo vodi Peter Šuhel. Sicer pa bom kot poslanec še naprej pazil, da Evropska komisija v prihodnje ne bo delala kot Vĕre Jourove.

Če se dotakneva še nekaterih drugih zadev. V preteklosti ste bili v EP stalni poročevalec za najuspešnejši evropski program Erasmus⁺ in za skrbniške sklade. Kako gledate na to, naj bi po novem ta program širili še na območje severne Afrike, kar pomeni, da bo v Evropo prihajalo še več ljudi s tega območja? Se pravi z drugega kulturnega in civilizacijskega območja.

V razvoju tega programa sem potegnil močne poteze. Pod mojim vodstvom smo izboljšali delovanje sistema, podvojili proračun, ga razširili na 48 držav, s čimer je Unija pokazala prevlado na polju izobraževanja v Evropi in širše. To je ok. Toda hkrati so se dogajale čudne stvari. Na naš proračun so obesili še druge projekte, financirali so palestinske učbenike s sporno vsebino, npr. da se uniči izraelska država.

Najbolj pa me je prizadelo to, da je EK iz Erasmusa plus izključila Madžarsko, domnevno zaradi kršitev pravne države. Poglejte, na voljo imajo sto in en način sankcioniranja, oni pa se lotijo študentov, raziskovalcev in dijakov, ki jim je bila odvzeta ta pravica. Ob nešteto priložnostih sem branil Madžare. V Erasmusu plus smejo po drugi strani sodelovati mladi iz Belorusije, Rusije, številnih afriških držav ne glede na stanje pravne države. Če to niso dvojna merila …

Bi kakšno besedo še rekli o zadnjem dogajanju na Bližnjem vzhodu? O Trumpovem mirovniškem posredovanju in krhkem premirju, ki ta čas vlada v Gazi …

Trumpova mirovna prizadevanja v svetovnem merilu so izjemno pomembna. Za zdaj še ni uspešen v Ukrajini, toda dajmo času čas. Na Bližnjem vzhodu pa se že čuti njegova roka. Poraženi so Hamas, Hezbollah, Hutiji, oslabljen je teokratski režim mul v Iranu. Na neki način je Trump ustvaril temelje za trajnejšo normalizacijo razmer. Izrael pa se je dokončno uveljavil kot dejavnik stabilnosti v regiji. In to je dobro.

Kako gledate na dogajanje, povezano z vojno v Ukrajini, in vlogo Evropske unije pri tem?

Stara dama, mislim na EU, je včasih malo okorna. Toda na področju obrambe se je v zadnjem času marsikaj spremenilo. Včasih so se države članice zanašale na Natov varnostni dežnik, ki so ga najbolj financirale ZDA. Še pred desetimi leti je Nemčija namenjala za obrambo manj kot Slovenija. Govorim seveda o deležih BDP. Sedaj so postale članice EU v Natu veliko bolj odgovorne. Vojna v Ukrajini je, paradoksalno, v pripomogla k boljšemu sodelovanju na obrambnem področju v Evropi, k višji ravni pripravljenosti obrambnih sil, k usklajevanju obrambne industrije, intenzivnejšemu sodelovanju pri izmenjavi podatkov in večjim vlaganjem v obrambo nasploh. Odločna drža EU in njena neomajna podpora napadeni Ukrajini je zadržala ruski vojaški stroj in praktično že tri leta ni pomembnejših premikov na bojišču.

Zmagovalca v tej vojni ne bo. Zato se morata v tej fazi vključiti diplomacija in politika ter poiskati mir.

Gospod Zver, poleg rednega dela ste vpeti še v mnoge druge aktivnosti v parlamentu ali zunaj njega.

Ja, brez tega ne gre. V Bruslju že od prvega mandata delujem v parlamentarni skupini spomina in vesti, ki se ukvarja z razgradnjo dediščine totalitarizmov. Pomagam še v drugih neformalnih skupinah. Ogromno je mednarodnih aktivnosti. V zadnjih štirih mesecih sem aktivno sodeloval na prireditvah v Parizu, Bruslju, Budimpešti, Tusvanyosu in Pragi. Zlasti slednja mi bo ostala v spominu. Tema je bila sodelovanje srednjeevropskih držav, pa seveda tudi vzhodnih in južnih. Napravil sem nekakšno zgodovinsko paralelo, predstavil svoje zahteve izpred 35 let, ko sem se v nekem prispevku zavzel za več avtonomije nekdanjih republik, sicer bo prišlo do razpada države. Tako se je zgodilo, ker so bile avtonomistične težnje močnejše od unitarističnih. Danes bi EU morala paziti, da se kaj takega njej ne zgodi.

In še za konec. Kako ocenjujete zdajšnje notranjepolitično dogajanje v Sloveniji?

Slovenija ni v najboljši kondiciji. Ima visok proračun in zavidljivo zaposlenost, pa se nesorazmerno zadolžuje v svetu. Z državo se slabo upravlja. Vlada je popolnoma neuspešna v boju z inflacijo, ki se v evroobmočju umirja, pri nas pa je skočila v višave. Gospodarstvu se z davki odvzema kisik. Dovolj je, da greste v eno od trgovin v sosednji državi, kjer lahko za tretjino ceneje dobite kakovostnejše blago. Da o stanju v zdravstvu sploh ne govorim.

Oblikoval se je vzporedni sistem, v katerem mafijski karteli obvladujejo mamilarsko trgovino, prostitucijo, migracije, trg dela ipd. Problem nastane, ko pride do sprege političnih elit in organiziranega kriminala. Vsak diler, ki proda blago nekemu vplivnežu, ve, da se je njegov položaj izboljšal. Bojim se, da ima sedanja oblast težave s tem.

Čim prej bi se moralo razjasniti, kaj bo s spornim zakonom o RTV Slovenija. Ustavno sodišče je močno vplivalo na razmere, in čeprav se ne da vsega popraviti, bi to morali poskusiti. Vsi vemo, da kakovost programa na nacionalki pada. Dovolite mi samo kratko primerjavo z hrvaško nacionalko. Prvega novembra, na vse svete, sem primerjal oba osrednja dnevnika. Pri Hrvatih je bila to prva novica, trajala je 13 minut, s pietetnim odnosom do vseh pokojnih, izpostavili so padle v domovinski vojni. Briljantno so med narodom utrdili »vezi«, kot bi dejala pesnica (M. Kačič), ki so močnejše kot vse železo tega sveta. Naša kulturna in medijska scena tega ne želi. Zakaj bi si mi želeli njo?

Na RTV Slovenija so spravili skupaj poceni prispevek, ki je bil na sporedu kasneje, razen kratkega izseka, ko je predsednica položila venec na Kongresnem trgu. V osrednjem delu prispevka pa v glavnem prometne gneče, pečeni kostanji, medene lizike in podobno. Takega programa, ki ga povrh še plačujemo, si Slovenke in Slovenci res ne zaslužimo.

Metod Berlec